preganjanje – preganjati Gl. tudi nadloga Drugim povzročiti tesnobo oziroma bolečino zaradi njihovih prepričanj oziroma družbenega stanja; trpinčiti oziroma zatirati. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, Mt 5:10 (3 Ne 12:10). Molite za te, ki vas kruto izrabljajo in vas preganjajo, Mt 5:44 (3 Ne 12:44). Ker so bogati, preganjajo krotke, 2 Ne 9:30 (2 Ne 28:12–13). Pravični, ki navkljub vsemu preganjanju pričakujejo Kristusa, ne bodo pogubljeni, 2 Ne 26:8. Vse to ti bo dalo izkušnje, NaZ 122:7.