Druga Mojzesova knjiga (Eksodus)

Knjiga v Stari zavezi, ki se imenuje tudi Eksodus. Ime izhaja iz besede, ki v stari grščini pomeni množična selitev. Knjigo je napisal Mojzes in opisuje odhod Izraelcev iz Egipta. Zgodnjo zgodovino Izraela, kot je zapisana v Drugi Mojzesovi knjigi, lahko razdelimo na tri dele, prvič, Izraelci v egiptovskem suženjstvu, drugič, odhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom, in tretjič, njihova predanost Božjemu služenju v verskem in političnem življenju.

Prvi del, Druga Mojzesova knjiga 1:1–15:21, pojasni zatiranje Izraela v Egiptu; zgodnjo zgodovino in imenovanje Mojzesa, množično selitev in uvedbo pashe, pohod do Rdečega morja, uničenje faraonove vojske in Mojzesovo pesem o zmagi.

Drugi del, 2 Mz 15:22–18:27, govori o Izraelovi odkupitvi in dogodkih na poti od Rdečega morja do Sinaja, o grenkih vodáh iz Mare, prejemanju prepelic in mane, posvečevanju sobotnega dne, čudežnem daru vode pri Refidímu in tamkajšnji bitki z Amalekijci, o Jitrovem prihodu v tabor in njegovem nasvetu za vodenje ljudi.

Tretji del, poglavja od devetnajst do štirideset, obravnava izraelsko posvetitev Božjemu služenju med svečanimi dogodki na Sinaju. Gospod je ljudstvo oddelil za kraljestvo duhovnikov in sveti narod. Dal je deset zapovedi in navodila glede tabernaklja, njegove oprave, in čaščenja v njem. Potem sledi poročilo o grehu ljudi, ki so častili zlato tele, in slednjič poročilo o gradnji tabernaklja in pripravah za služenje v njem.