oltar Gl. tudi žrtvovanje — žrtvovati Priprava, namenjena za žrtvovanje, daritve in čaščenje. Noe je Gospodu postavil oltar in daroval žgalne daritve, 1 Mz 8:20. Abram je Gospodu postavil oltar, 1 Mz 12:7–8. Abraham je sina Izaka zvezal na oltar, 1 Mz 22:9 (1 Mz 22:1–13). Jakob je tam postavil oltar in kraj imenoval El iz Betela, 1 Mz 35:6–7. Elija je postavil oltar in izzval Báalove duhovnike, 1 Kr 18:17–40. Če svoj dar prineseš k oltarju, se najprej spravi z bratom, Mt 5:23–24. Ob vznožju oltarja sem videl duše tistih, ki so bili ubiti zaradi Božje besede, Raz 6:9 (NaZ 135:7). Lehi je postavil oltar iz kamnov in se zahvalil Gospodu, 1 Ne 2:7. Abraham je bil rešen smrti na Elkenovem oltarju, Abr 1:8–20.