bogokletstvo — govoriti bogokletno

Nespoštovanje oziroma zaničevanje svetih stvari.

O Bogu oziroma svetih stvareh govoriti nespoštljivo oziroma omalovažujoče.

Judje so Jezusa večkrat obtožili bogokletnega govorjenja, ker je zahteval pravico do odpuščanja grehov (Mt 9:2–3; Lk 5:20–21), ker je sebe imenoval Božji Sin (Jn 10:22–36; 19:7) in ker je rekel, da ga bodo videli sedeti na desnici moči in prihajati na oblakih neba (Mt 26:64–65). Te obtožbe bi bile upravičene, če dejansko ne bi bil vse to, kar je rekel, da je. Obtožba, ki sta jo na sojenju pred vélikim zborom zoper njega podali lažni priči (Mt 26:59–61), je bila bogokletstvo zoper Božji tempelj. Bogokletstvo zoper Svetega Duha, ki je zavestno zanikanje Kristusa, potem ko smo o njem prejeli popolno spoznanje, je neodpustljiv greh (Mt 12:31–32; Mr 3:28–29; NaZ 132:27).