Učni pripomočki
Ezra


Ezra

Starozavezni duhovnik in pisar, ki je nekaj Judov iz babilonskega ujetništva pripeljal v Jeruzalem (Ezr 7–10; Neh 8; 12). Leta 458 pr. Kr. je od Artakserksa, perzijskega kralja, dobil dovoljenje, naj v Jeruzalem odvede vse judovske izgnance, ki so bili voljni iti (Ezr 7:12–26).

Pred Ezrovim časom so imeli duhovniki skoraj popoln nadzor nad branjem zbirke zapisanih svetih spisov, imenovanih »postava«. Ezra je pripomogel, da so sveti spisi postali dosegljivi vsakemu Judu. Sčasoma je bilo javno prebiranje »knjige postave« v središču judovskega življenja. Ezrov največji nauk morda izvira iz njegovega lastnega zgleda, ko se je v srcu pripravil, da bi preiskoval Gospodovo postavo, ji bil poslušen in o njej učil druge (Ezr 7:10).

Ezra

Prvih šest poglavij opisuje dogodke, ki so se zgodili šestdeset do osemdeset let pred Ezrovim prihodom v Jeruzalem — Kirova odredba iz leta 537 pr. Kr. in vrnitev Judov pod Zerubabélovim vodstvom. Poglavja od sedem do deset pojasnijo, kako je Ezra šel v Jeruzalem. S skupino se je postil in molil za zaščito. V Jeruzalemu so našli veliko Judov, ki so šli v Jeruzalem prej pod Zerubabélom in so se z ženskami poročili zunaj zaveze in se tako onečastili. Ezra je molil zanje in morali so se zavezati, da se bodo od tistih žená ločili. Kasnejšo Ezrovo zgodbo najdemo v Nehemiju.