poželenje – poželeti Gl. tudi poltenost – polten Imeti neprimerno močno željo po nečem. Ne poželi njene lepote v svojem srcu, Prg 6:25. Kdor pogleda žensko, da jo poželi, je že prešuštvoval, Mt 5:28 (3 Ne 12:28). Moški so se v svojem poželenju vneli drug do drugega, Rim 1:27. Po svojih željah si bodo poiskali veliko učiteljev, 2 Tim 4:3–4. Laban je videl naše imetje in si ga je poželel, 1 Ne 3:25. Ne sledi več poželenju svojih oči, Al 39:3–4, 9. Kdor pogleda žensko, da jo poželi, bo zanikal vero, NaZ 42:23. Opustite vse poželjive želje, NaZ 88:121.