obsodba – obsoditi Gl. tudi poslednja sodba; sodba – soditi Soditi oziroma biti pred Bogom spoznani za krivega. Bog bo obsodil snovalca hudobnih zvijač, Prg 12:2. Gospod nas kara, da ne bi bili obsojeni s svetom vred, 1 Kor 11:32. Naše besede, dela in misli nas bodo obsodile, Al 12:14. Ljudje pridejo pod obsodbo, ker to vedó in tega ne delajo, He 14:19. Če bova prenehala delati, bova pod obsodbo, Mor 9:6. Ta, ki svojemu bratu ne odpusti, je pred Gospodom obsojen, NaZ 64:9. Ta, ki greši zoper večjo luč, bo prejel večjo obsodbo, NaZ 82:3. Vsa Cerkev je pod obsodbo, dokler se ne bodo pokesali in pomnili Mormonove knjige, NaZ 84:54–57.