119. razdelek
Razodetje, dano po preroku Josephu Smithu v Far Westu v Misuriju 8. julija 1838 v odgovor na njegovo ponižno prošnjo: »O Gospod! Svojim služabnikom pokaži, koliko zahtevaš od imetja svojega ljudstva za desetino.« Zakona desetine, kakor ga razumemo danes, Cerkev ni dobila pred naslednjim razodetjem. Izraz desetina v molitvi, navedeni pravkar in v prejšnjih razodetjih (64:23; 85:3; 97:11), ni pomenila le ene desetine, temveč vse prostovoljne daritve oziroma prispevke v cerkvene sklade. Gospod je pred tem Cerkvi dal zakon posvetitve in skrbništva za imetje, ki so ga člani (v glavnem vodilni starešine) sprejeli z zavezo, ki naj bi bila večna. Ker jih je to zavezo veliko prekršilo, jo je Gospod za nekaj časa umaknil in namesto tega vsej Cerkvi dal zakon desetine. Prerok je Gospoda vprašal, koliko njihovega imetja zahteva za svete namene. Odgovor je bilo naslednje razodetje.
1–5 Sveti naj plačajo presežek imetja in nato letno dajo desetino prihodkov. 6–7 Takšen potek bo deželo Sion posvetil.
1 Resnično, tako govori Gospod, zahtevam, da se ves apresežek imetja da v roke škofu moje Cerkve v Sionu
2 za gradnjo moje ahiše in za polaganje temelja Siona in za duhovništvo in za dolgove predsedstva moje Cerkve.
3 In to bo začetek adesetine mojega ljudstva.
4 In po tem bodo tisti, ki so tako plačali desetino, letno plačali desetino vseh svojih prihodkov; in ta zakon bo zanje veljal vekomaj, za moje sveto duhovništvo, govori Gospod.
5 Resnično vam povem, zgodilo se bo, da bodo vsi tisti, ki se bodo zbrali v deželi aSion, plačevali desetino presežka svojega imetja in bodo izpolnjevali ta zakon, ali pa se jih ne bo spoznalo za vredne, da bi prebivali med vami.
6 In povem vam, če moje ljudstvo tega zakona ne bo izpolnjevalo, da ga bo ohranjalo svetega, in s tem zakonom posvečevalo deželo aSion meni, da se bodo na njej izpolnjevali moji predpisi in moje sodbe, da bo nadvse sveta, glejte, resnično vam povem, to za vas ne bo dežela Sion.
7 In to bo primer za vse sionske akole. Tako je. Amen.