Prva Uradna izjava
Sveto pismo in Mormonova knjiga učita, da je monogamija Božje merilo za zakon, razen če Bog ne razglasi drugače (gl. 2 Sam 12:7–8 in JakK 2:27, 30). Po razodetju Josephu Smithu je bilo na začetku 40-ih let 19. stol. (gl. 132. razdelek) med člani Cerkve vpeljano izvajanje mnogoženstva. Od 60-ih do 80-ih let 19. stoletja je vlada Združenih držav sprejela zakone, da bi izvajanje tega verskega običaja napravila za nezakonito. Te zakone je na koncu potrdilo Vrhovno sodišče Združenih držav. Predsednik Wilford Woodruff je po prejetju razodetja izdal naslednji Manifesto, katerega je Cerkev 6. oktobra 1890 sprejela kot veljavnega in obvezujočega. To je privedlo do prenehanja izvajanja mnogoženstva v Cerkvi.
Spoštovani!
Medijski dopisi, ki so bili iz Salt Lake Cityja odposlani v politične namene, ki so bili široko dostopni javnosti, navajajo, da je utaška komisija v svojem nedavnem poročilu zveznemu notranjemu ministru izjavila, da se mnogoženstvo uradno še vedno izvaja in da je bilo v Utahu od junija lani oziroma v preteklem letu sklenjenih štirideset ali več takšnih zakonskih zvez ter da so voditelji Cerkve v javnih razpravah učili, spodbujali in nagovarjali k nadaljnjemu izvajanju mnogoženstva —
zato kot predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni s tem najresneje razglašam, da so te obtožbe lažne. Mnogoženstva oziroma poligamnih zakonskih zvez ne učimo, niti ne dovoljujemo, da bi kdor koli to izvajal, in zanikam, da je bilo v tem času v naših templjih ali na katerem koli drugem kraju na ozemlju, izvedenih štirideset ali katero koli drugo število poligamnih zakonskih zvez.
Poročalo se je o primeru, ko so nekateri trdili, da je bila zakonska zveza sklenjena spomladi leta 1889 v obdaritveni hiši v Salt Lake Cityju, toda ni mi uspelo izvedeti, kdo je ta obred izvršil. Kar koli je bilo izvedenega v tej zadevi, se je zgodilo brez moje vednosti. Zaradi tega domnevnega dogodka je bila obdaritvena hiša, po mojih navodilih, nemudoma porušena.
Glede na to, da je kongres odredil zakone, ki mnogoženstvo prepovedujejo, katere zakone je vrhovno sodišče razglasilo kot zakonite, razglašam, da se nameravam pokoriti tem zakonom in vplivati na člane Cerkve, kateri predsedujem, da storijo enako.
V mojih naukih v Cerkvi oziroma v naukih sodelavcev ni nič takega, za navedeno obdobje, iz česar bi bilo upravičeno sklepati, da vsiljujemo oziroma spodbujamo poligamijo; in če je kateri koli starešina Cerkve govoril tako, da se je zdelo, da takšen nauk izraža, so ga nemudoma ošteli. In sedaj javno razglašam, da svetim iz poslednjih dni svetujem, naj se vzdržijo vsakršnih zakonskih zvez, ki jih državni zakon prepoveduje.
Wilford Woodruff
predsednik Cerkve Jezusa Kristusa
svetih iz poslednjih dni
Predsednik Lorenzo Snow je povedal naslednje:
»Predlagam, da s tem, ko Wilforda Woodruffa priznavamo kot predsednika Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in v tem času edinega človeka na zemlji, ki ima ključe uredb pečatenja, upoštevamo, da ima glede na svoj položaj popolno pooblastilo, da izda Manifesto, ki je bil prebran na naši obravnavi dne 24. septembra 1890, in da kot Cerkev, zbrana na generalni konferenci, sprejmemo njegovo izjavo glede mnogoženstva kot veljavno in obvezujočo.«
Salt Lake City, Utah, 6. oktober 1890
Izvlečki iz treh govorov
predsednika Wilforda Woodruffa
glede Manifesta
Gospod meni ali kateremu koli drugemu moškemu, ki je predsednik Cerkve, ne bo nikoli dovolil, da bi vas zavedel. Tega ni v mojem načrtu. To ni Božji namen. Če bi to poskušal, bi me Gospod odstranil z mojega mesta in tako bo storil z vsakim drugim moškim, ki bi človeške otroke poskušal speljati od Božjih razodetij in od njihove dolžnosti. (61. jesenska generalna konferenca Cerkve, ponedeljek, 6. oktober 1890, Salt Lake City, Utah. Poročilo v Deseret Evening News, 11. oktober 1890, str. 2.)
Ni pomembno, kdo živi in kdo umre, oziroma kdo je poklican, da vodi to Cerkev, voditi jo mora po navdihu vsemogočnega Boga. Če tega ne bo delal tako, tega sploh ne bo mogel delati. /…/
Nedavno sem prejel nekaj zame zelo pomembnih razodetij, in povedal vam bom, kaj mi je Gospod rekel. Naj vam misli usmerim k temu, kar se imenuje manifesto. /…/
Gospod mi je rekel, naj svetim iz poslednjih dni zastavim vprašanje, in rekel mi je tudi, da bodo, če me bodo poslušali in na to vprašanje odgovorili, po Svetem Duhu in z Božjo močjo vsi odgovorili enako in bodo vsi glede zadeve verjeli isto.
Vprašanje je naslednje: Katera je najmodrejša pot, po kateri bi sveti iz poslednjih dni morali iti — da še naprej poskušajo izvajati mnogoženstvo, kateremu osporavajo državni zakoni in nasprotuje šestdeset milijonov ljudi, in zaradi česar bi jim zaplenili in bi izgubili vse templje, in v njih zaustavili vse uredbe, tako za žive kot mrtve, in zaprli Prvo predsedstvo in dvanajstere ter glave družin v Cerkvi in zaplenili osebno imetje ljudi (kateri bi že sami prenehali z izvajanjem); ali po tem, ko bi to naredili in prepustili, samo zaradi vdanosti temu načelu, da bomo prenehali z izvajanjem tega in se pokorili zakonu in s tem pustili preroke, apostole in očete doma, da bodo lahko učili ljudi in vršili dolžnosti Cerkve in tudi pustili templje v rokah svetih, da bodo lahko izvajali evangelijske uredbe tako za žive kot za mrtve?
Gospod mi je v videnju in razodetju pokazal, kaj natančno bi se zgodilo, če s tem izvajanjem ne bi prenehali. Če s tem ne bi prenehali, ne bi potrebovali /…/ nobenega moškega v tem templju v Loganu, kajti po vsej deželi Sion bi se končale vse uredbe. V Izraelu bi vladala zmeda in veliko moških bi bilo zaprtih. Te težave bi se zgrnile nad vso Cerkev in s tem izvajanjem bi morali prenehati. Torej vprašanje je, ali naj se zadeva ustavi takole ali kakor nam je pokazal Gospod in bomo pustili, da bodo preroki in apostoli in očetje prosti možje, templji pa v rokah ljudi, da bodo mrtvi lahko odkupljeni. Ti ljudje so iz ječe v svetu duhov osvobodili že veliko duš, torej ali naj se delo ustavi ali naj gre dalje? To je vprašanje, ki ga zastavljam svetim iz poslednjih dni. Presoditi morate sami. Hočem, da si nanj odgovorite sami. Jaz nanj ne bom odgovoril; toda rečem vam, da bi bili mi kot ljudstvo v natančno takem položaju, če tega ne bi naredili.
/…/ Videl sem, kaj natančno bi se zgodilo, če ne bi ukrepali. To sem v duhu čutil že nekaj časa. Toda rad bi rekel to: če mi ne bi Bog nebes zapovedal, naj naredim to, kar sem naredil, bi moral sam v zapor in dopustiti, da gredo tja vsi moški; pustiti bi moral, da bi nam vzeli templje; in ko je prišla ura, ko mi je bilo zapovedano, da to naredim, mi je bilo vse jasno. Šel sem pred Gospoda in napisal, kar mi je Gospod rekel, naj napišem. /…/
To vam zapuščam, da boste o tem premišljevali in pretehtali. Gospod je z nami na delu. (Kolska konferenca v Cachu v Loganu v Utahu, nedelja, 1. november 1891. Poročilo v Deseret Weekly, 14. november 1891.)
Sedaj vam bom povedal, kaj mi je bilo razodeto in kaj je Božji Sin v tej zadevi naredil. /…/ Tako kot vsemogočni Bog živi, bi se vse to zgodilo, če Manifesto ne bi bil dan. Zatorej je Božji Sin odredil, da se Cerkvi in svetu to predstavi za njegove namene. Gospod je odredil ustanovitev Siona. Odredil je dovršitev tega templja. Odredil je, da bi morala biti odrešitev živih in mrtvih dana v teh dolinah gora. In vsemogočni Bog je odredil, da ga hudič ne bo onemogočil. Če to lahko razumete, je to ključnega pomena. (Iz razprave na šestem delu posvetitve templja v Salt Laku, aprila 1893. Tipkopis posvetitvenih bogoslužij, arhivi, Oddelek cerkvene zgodovine, Salt Lake City, Utah.)