Generalna konferenca
Svetloba se oprime svetlobe
nazaj naprej

Svetloba se oprime svetlobe

Ko okrepimo svojo vero v Kristusa, prejemamo vedno več svetlobe, dokler ne prežene vse teme.

Moji dragi bratje in sestre, na to blagoslovljeno velikonočno nedeljo se radostim z vami pri razmišljanju o veličastni svetlobi, ki se je svitala na zemlji ob vstajenju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.

Jezus je med svojim zemeljskim delovanjem oznanil: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«1 Kristusov Duh »je v vsem [in] daje življenje vsemu«.2 Premaga temo, ki bi nas drugače obdala.

Pred leti smo s sinovoma v iskanju pustolovščine šli s skupino mladeničev v jamo Moaning Cavern [Jama vzdihljajev], tako imenovane zaradi zvoka, ki je nekoč odzvanjal iz njenega vhoda. Jama je navpična votlina, ki se odpre v 55 metrov globoko dvorano, največjo enojno jamsko dvorano v Kaliforniji.

Tam sta samo dve poti navzdol: varno krožno stopnišče ali spust po vrvi na dno jame; s sinovoma smo se odločili za spust po vrvi. Starejši sin je šel prvi, z mlajšim pa sva namenoma šla zadnja, da bi se spustila skupaj.

Ko so naju vodiči poučili in naju zavarovali z varnostnim pasom ter pritrdili na močno vrv, sva ped za pedjo lezla nazaj, dokler nisva stala na polički in zbirala samozavest, ker je bilo to zadnje mesto, da bi se obrnila, in zadnje mesto, od koder sva lahko videla nekaj sončne svetlobe od vhoda v jamo.

Z najinim naslednjim korakom nazaj sva omahnila v katedralno dvorano, tako visoko in široko, da bi v njej lahko stal Kip svobode. Tam sva bingljala in se počasi vrtela, ko so se nama oči počasi prilagajale na sorazmerno temo. Ko sva nadaljevala s spustom, je svetloba električnih luči osvetlila osupljivo steno lesketajočih se stalagmitov in stalaktitov.

Brez opozorila so se luči nenadoma popolnoma ugasnile. Viseča nad breznom sva bila ujeta v tako globoki temi, da nisva videla niti svojih rok na vrveh pred seboj. Takoj je zaklical glas: »Oči, oči, si tu?«

»Tu sem sin, tu sem,« sem odgovoril.

Nepričakovana ugasnitev luči je bila namenjena prikazu tega, da je brez elektrike tema v jami nepredirna. Uspelo je. »Občutila« sva temo. Ko so se luči ponovno prižgale, se je tema takoj vdala, kot se mora tema vedno vdati celo najšibkejši svetlobi. Sinovoma in meni je ostal spomin na temo, kakršne nismo nikoli poznali, močnejšo hvaležnost za svetlobo, ki je ne bomo nikoli pozabili, in zagotovilo, da v temi nismo nikoli povsem sami.

Naš spust v jamo je nekako podoben našemu potovanju skozi zemeljsko življenje. Zapustili smo veličastno svetlobo nebes in se spustili skozi tančico pozabljenja na mračen svet. Nebeški Oče nas ni prepustil temi, temveč nam je preko svojega ljubega Sina, Jezusa Kristusa, obljubil luč za naše potovanje.

Vemo, da je sončna svetloba bistvenega pomena za vse življenje na zemlji. Enako bistvena za naše duhovno življenje je svetloba, ki izvira iz našega Odrešenika. Bog v svoji popolni ljubezni podeli Kristusovo luč vsakemu človeku, »ki pride na svet«,3 da lahko »prepoznava dobro od hudega«4 in ga spodbudi, da »nenehno [dela] dobro«.5 Ta luč, ki se razodeva skozi to, kar pogosto imenujemo zavest, nas vselej vabi, naj delamo bolje in smo boljši, naj bomo kar najboljši.

Ko okrepimo svojo vero v Kristusa, prejemamo vedno več svetlobe, dokler ta ne prežene vse teme, ki se morda zbira okrog nas. »Tisto, kar je od Boga, je luč; in ta, ki luč prejme in ostane v Bogu, prejme več luči, in tista luč postaja svetlejša in svetlejša do popolnega dne.«6

Kristusova luč nas pripravi, da sprejmemo vpliv, ki ga nudi Sveti Duh, ki je »prepričevalna Božja moč /…/ resničnosti evangelija«.7 Tretji član Božje trojice, Sveti Duh, »je osebnost iz Duha«.8 Največji vir luči, ki vam jo nebeški Oče da v zemeljskem življenju, pride preko Svetega Duha, čigar vpliv »[vam] bo razsvetlil um [in vam] bo dušo navdal z radostjo«.9

V Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ste preko obnovljenega duhovniškega polnomočja krščeni s potopitvijo za odpuščanje grehov. Potem na vašo glavo položijo roke in podeljen vam je ta čudoviti »neizrekljiv[i] dar«10 Svetega Duha.

Potem ko bodo vaše želje in dejanja osredotočeni na pot zavez, vam bo Sveti Duh, kot luč v vas, razodel resnico in o njej pričeval,11 vas posvaril pred nevarnostjo, vas tolažil12 in očistil13 in priskrbel mir14 vaši duši.

Ker se »svetloba /…/ oprime svetlobe«,15 vas bo stalno spremstvo Svetega Duha vodilo, da boste sprejemali odločitve, zaradi katerih boste ostajali v svetlobi; obratno vas bodo odločitve, ki jih boste sprejemali brez vpliva Svetega Duha, odvedle v senco in temo. Starešina Robert D. Hales je učil: »Kadar je prisotna svetloba, je tema poražena in mora oditi. /…/ Kadar je prisotna duhovna svetloba Svetega Duha, Satanova tema odide.«16

Ali lahko morda predlagam, da je zdaj čas, da se vprašamo: Ali je v mojem življenju luč? Če je ni, kdaj je zadnjič bila?

Tako kot sončna svetloba vsak dan osvetli zemljo, da prenovi in podpre življenje, lahko vi vsak dan razsvetlite svetlobo v vas, kadar se odločite, da boste sledili njemu – Jezusu Kristusu.

Žarek sonca dodate vsakič, ko iščete Boga v molitvi, preučujete svete spise, da bi »ga slišali«,17 delujete po vodstvu in razodetju živih prerokov in ubogate in spolnjujete zapovedi, da boste »živeli po vseh Gospodovih uredbah«.18

Vsakič, ko se pokesate, boste povabili duhovno svetlobo v svojo dušo in mir v svoje življenje. Ko vsak teden vzamete zakrament, da prevzamete Odrešenikovo ime, da se ga boste vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi, bo njegova luč sijala v vas.

V vaši duši sije sonce vsakič, ko oznanjate evangelij in pričujete. Vsakič ko služite drug drugemu, kakor je Odrešenik, začutite toploto v srcu. Luč nebeškega Očeta vedno prebiva v njegovem svetem templju in na vseh, ki pridejo v Gospodovo hišo. Njegova luč v vas se krepi z vašimi dejanji prijaznosti, potrpežljivosti, odpuščanja in dobrotljivosti in se kaže na vašem srečnem obrazu. Po drugi strani hodimo v senci, kadar se prehitro razjezimo ali prepočasi odpustimo. »Ko obraz obračate proti soncu, senca ne more drugače, kakor da vam pade za hrbet.«19

Kadar živite vredni spremstva Svetega Duha, resnično »povečate svojo duhovno zmožnost za prejemanje razodetja«.20

V življenju se soočamo z izzivi in neuspehi in mi vsi se moramo soočiti z nekaj mračnimi dnevi in neurji. Ne glede na vse, če »dopustimo, da v našem življenju zmaga Bog«,21 bo svetloba Svetega Duha razodela, da imajo naše preizkušnje smisel in pomen, da nas bodo navsezadnje preoblikovale v boljše, popolnejše posameznike s trdnejšo vero in svetlejšim upanjem v Kristusa, vedoč, da je bil Bog vseskozi tam z nami v naših mračnih dneh. Kot je svetoval predsednik Russell M. Nelson: »Zaradi naraščajoče teme, ki spremlja stiske, sveti luč Jezusa Kristusa še močneje.«22

Naša življenjska obdobja nas lahko pripeljejo na tako nepričakovane kot nezaželene kraje. Če vas je tja zapeljal greh, odgrnite zastor teme in se začnite zdaj ponižno približevati nebeškemu Očetu s strtim srcem in skesanim duhom. Slišal bo vaše iskrene molitve. Pogumno se danes »približajte [njemu] in [on] se [bo] približeval vam«.23 Nikoli niste zunaj dosega zdravilne moči odkupne daritve Jezusa Kristusa.

Izhajam od dobrih staršev in zvestih prednikov, ki so se odzvali na luč Jezusa Kristusa in njegov evangelij, in to je blagoslovilo njihovo življenje in rodove, ki so sledili, z duhovno vzdržljivostjo. Moj oče je pogosto govoril o svojem očetu, Milu T. Dychesu, in pripovedoval, kako mu je bila njegova vera v Boga kot luč podnevi in ponoči. Dedek je bil gozdar in je pogosto sam jezdil v gore, svoje življenje pa brez pomislekov zaupal Božjemu vodstvu in skrbi.

Pozno neke jeseni je bil sam v visokih gorah. Zima je že kazala zobe, ko je osedlal enega svojih najljubših konj, starega Princa, in odjezdil na žago, da bi izmeril in ocenil hlode, preden bi jih nažagali na deske.

V mraku je zaključil z delom in se povzpel nazaj v sedlo. Do tedaj je temperatura padla in goro je zajelo silovito zimsko snežno neurje. Brez svetlobe in poti, ki bi ga vodili, je Princa obrnil v smer, za katero je mislil, da ju bo vodila nazaj na gozdarsko postajo.

Princ se je po kilometrih poti v temi upočasnil in potem ustavil. Dedek ga je večkrat rotil, naj gre naprej, a konj se ni premaknil. Dedek se je sredi zaslepljujočega snega, ki se je vrtinčil okrog njiju, zavedel, da potrebuje Božjo pomoč. Kot je delal že vse življenje, je ponižno »[prosil] v veri, ne da bi kaj dvomil«.24 Miren tih glas je odgovoril: »Milo, popusti Princu vajeti.« Dedek je ubogal in ko je popustil vajeti, se je Princ zasukal in nadaljeval v drugi smeri. Več ur kasneje se je Princ spet ustavil in povesil glavo. Skozi močno naletavajoči sneg je dedek videl, da sta varno prišla do vhoda v gozdarsko postajo.

V jutranjem soncu je dedek sledil nejasnim Prinčevim sledem v snegu. Globoko je zajel sapo, ko je ugotovil, kje je Princu popustil vajeti: na samem robu visoke gorske pečine, kjer bi en sam korak naprej pognal konja in jezdeca v smrt na ostrih skalah spodaj.

Dedek je na osnovi te in številnih drugih izkušenj svetoval: »Najboljši in najpomembnejši partner, ki ga boste kdaj imeli, je vaš Oče v nebesih.« Ko je oče pripovedoval dedkovo zgodbo, se spomnim, da je navajal iz svetih spisov:

»Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.

Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«25

Pričujem, da je Jezus Kristus večna luč, ki »sveti v temi«.26 Ni teme, ki bi kdaj oslabila, zasenčila, premagala ali izničila to luč. Nebeški Oče vam rade volje ponuja to luč. Nikoli niste sami. On sliši in odgovori na vsako molitev. »Poklical [vas je] iz teme v svojo čudovito luč.«27 Ko vprašate: »Oče, Oče, si tu?« Bo vedno odgovoril: »Tu sem otrok moj, tu sem.«

Pričujem, da je Jezus Kristus izpolnil načrt nebeškega Očeta kot naš Odrešenik in naš Odkupitelj.28 On je naša luč, naše življenje in naša pot. Njegova luč ne bo nikoli potemnela,29 njegova slava se ne bo nikoli končala, njegova ljubezen do vas je večna – včeraj, danes in za vedno. V imenu Jezusa Kristusa, amen.