Generalna konferenca
Svobodni boste
nazaj naprej

Svobodni boste

Jezus Kristus je luč, ki bi jo morali povzdigniti tudi v mračnih trenutkih življenja na zemlji.

Moji dragi bratje in sestre, tako hvaležen sem za privilegij, da vas smem nagovoriti iz Afrike. Dandanašnja tehnologija je pravi blagoslov in nadvse učinkovito jo uporabljamo, da sežemo do vas, kjerkoli ste.

Ko sva se s sestro Mutombo septembra 2019, ko sva služila kot voditelja v misijonu Maryland Baltimore, udeležila seminarja za misijonske voditelje, sva imela privilegij, da sva obiskala nekatere cerkvene zgodovinske kraje v Palmyri v New Yorku. Obisk sva sklenila v Svetem gaju. Nisva ga obiskala zato, da bi doživela posebno prikazovanje ali videnje, vendar sva na tem svetem kraju vseeno občutila Božjo prisotnost. Srce nama je navdala hvaležnost do preroka Josepha Smitha.

Na poti nazaj je sestra Mutombo opazila, da sem imel med vožnjo nasmeh do ušes, zato je vprašala: »Zakaj si tako navdušen?«

Odgovoril sem: »Draga moja Nathalie, resnica bo vselej premagala zmoto, in zaradi obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa na zemlji ne bo več teme.«

Bog Oče in Jezus Kristus sta obiskala mladega Josepha Smitha, da bi prinesel luč, ki je bila skrita, zato da bi bili mi deležni »spoznanj[a] stvari, kakršne so in kakršne so bile in kakor [bodo]« (Nauk in zaveze 93:24).

Po skorajda dvesto letih številni še vedno iščejo resnice, ki jih potrebujejo, da bi se osvobodili nekaterih izročil in laži, ki jih nasprotnik širi po vsem svetu. Številni so »zaslepljeni zaradi spretne človeške zvitosti« (Nauk in zaveze 123:12). Pavel je v svojem pismu Efežanom učil: »Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus« (Efežanom 5:14). Odrešenik je obljubil, da bo luč vsem, ki poslušajo njegove besede (gl. 2 Nefi 10:14).

Pred petintridesetimi leti sta bila tudi moja starša zaslepljena in sta se strašno trudila, da bi spoznala resnico. Skrbelo ju je, kam naj se obrneta, da bi jo našla. Oba starša sta se rodila v vasi, kjer so bila izročila še globoko zakoreninjena v življenju posameznikov in družin. Oba sta še v mladih letih vas zapustila in prišla v mesto v iskanju boljšega življenja.

Poročila sta se in si v zelo skromnih okoliščinah začela ustvarjati družino. V majhni hiški nas je živelo skoraj osem – moja starša, dve od mojih sestra in jaz ter bratranec, ki je včasih živel z nami. Spraševal sem se, ali smo zares družina, saj s staršema med večerjo nismo smeli sedeli za isto mizo. Ko se je oče vrnil z dela, smo takoj, ko je vstopil, morali oditi iz hiše. Noči so bile zelo kratke, saj zaradi pomanjkanja sožitja in resnične ljubezni v zakonski zvezi naših staršev nismo mogli spati. Naš dom ni bil le majhen, temveč je bil temačen. Preden smo spoznali misijonarje, smo vsako nedeljo obiskovali različne cerkve. Starša sta očitno iskala nekaj, česar svet ni mogel ponuditi.

To se je vleklo, dokler nismo spoznali starešine in sestre Hutchings, prvega misijonarskega para, ki je služil v Zairu (danes poznan kot Demokratična republika Kongo oziroma Kongo-Kinšasa). Ko smo se začeli dobivati s tema čudovitima misijonarjema, ki sta bila kot angela, ki sta prišla od Boga, sem opazil, da se je začelo v naši družini nekaj spreminjati. Po krstu smo začeli zaradi obnovljenega evangelija postopoma prevzemati nov življenjski slog. Kristusove besede so nam začele širiti dušo. Začele so razsvetljevati naše razumevanje in postale so nam slastne, saj so bile prejete resnice razpoznavne in smo videli luč, in ta luč je postajala vse svetlejša.

Razumevanje evangelijskega zakaj nam je pomagalo, da smo postajali podobnejši Odrešeniku. Velikost našega doma se ni spremenila, niti se niso naše socialne razmere. A zaradi vsakodnevne jutranje in večerne molitve sem bil priča, kako sta se v srcu spremenila moja starša. Proučevali smo Mormonovo knjigo, organizirali smo družinske večere, prav zares smo postali družina. Vsako nedeljo smo se zbudili ob 6-ih, da bi se pripravili na odhod v cerkev, in brez pritoževanja smo potovali več ur, da smo se udeležili cerkvenih sestankov. Čudovito je bilo biti priča tej izkušnji. Mi, ki smo prej stopali v temi, smo pregnali temo iz naše srede (gl. Nauk in zaveze 50:25) in ugledali »veliko luč« (2 Nefi 19:2).

Nekega dne, ko nisem hotel zgodaj vstati , da bi z družino molili, se spomnim, da sem sestrama godrnjaje rekel: »V tem domu res ne počnemo več nič drugega, kot samo molimo, molimo in molimo.« Oče je slišal moje besede. Spomnim se, kako se je odzval, saj me je ljubeče, a odločno poučil: »Toliko časa kot boš v tej hiši, boš molil, molil in molil.«

Očetove besede so mi vsak dan odzvanjale v ušesih. Kaj menite, da danes počnemo s sestro Mutumbo in z otroki? Molimo, molimo in molimo. To je naša zapuščina.

Mož, ki je bil slep od rojstva in ga je Jezus Kristus ozdravil, je po pritisku svojih sosedov in farizejev dejal:

»Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ‘Pojdi v Siloo in se umij.’ Šel sem tja, se umil in spregledal. /…/

Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim« (Janez 9:11, 25).

Tudi mi smo bili slepi in zdaj vidimo. Obnovljeni evangelij je vplival na našo družino vse od takrat. Razumevanje evangelijskega zakaj je blagoslovilo tri družinske rodove in bo blagoslovilo še veliko prihodnjih.

Jezus Kristus je luč, ki sveti v temi. Kdor hodi za njim, »ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« Janez 8:12).

Ljudje v pokrajini Kasai so se v letih 2016 in 2017 skoraj eno leto soočali s strašno tragedijo. Zaradi konfliktov med tradicionalno skupino vojščakov in vladnimi silami je bilo to obdobje za ljudi zelo mračno. Nasilje se je iz mest v osrednji provinci Kasai razširilo na širše območje Kasaia. Zaradi varnosti je veliko ljudi zbežalo z domov in se poskrilo v goščavi. Bili so praktično brez hrane in vode, oziroma česarkoli, in med njimi so bili tudi nekateri člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih s področja Kanange. Nekatere člane Cerkve so militantne paravojaške skupine ubile.

Brat Honoré Mulumba iz oddelka Nganza v Kanongi je bil z družino eden od redkih ljudi, ki so ostali skriti v svoji hiši, ne vedoč, kam naj gredo, ker so se vse ulice spremenile v strelišča. Nekega dne je nekaj moških iz okoliške paravojaške skupine opazilo prisotnost brata Mulumba in njegove družine, saj so nekega večera šli ven, da bi si na družinskem vrtu poiskali nekaj zelenjave za pod zob. Paravojaška skupina jim je vdrla v dom, jih zvlekla ven in jim rekla, naj sprejmejo paravojaške navade ali pa jih bodo ubili.

Brat Mulumba jim je pogumno rekel: »Sem član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Z družino smo sprejeli Jezusa Kristusa in verujemo vanj. Zvesti bomo ostali svojim zavezam in bomo sprejeli smrt.«

Rekli so jim: »Ker ste izbrali Jezusa Kristusa, bodo vaša telesa hrana psom.« Prisegli so, da se bodo vrnili. A nikdar se niso vrnili. Družina je ostala tam dva meseca in jih ni nikdar več videla. Brat Mulumba in družina so ohranjali svetilko vere prižgano. Spomnili so se svojih zavez in bili zaščiteni.

Jezus Kristus je luč, ki bi jo morali povzdigniti tudi v mračnih trenutkih življenja na zemlji (gl. 3 Nefi 18:24). Ko se odločimo, da bomo sledili Kristusu, se odločimo, da se bomo spremenili. Kdor se je spremenil zavoljo Kristusa, ga bo Kristus vodil, in spraševali se bomo kakor Pavel, kaj Gospod želi od nas (gl. Apostolska dela 9:6). »Hodili [bomo] po njegovih stopinjah« (1 Peter 2:21). Živeli bomo »tako, kakor je živel on« (1 Janez 2:6). (Gl. Ezra Taft Benson, »Born of God«, Tambuli, okt. 1989, 2, 6.)

Pričujem o Kristusu, ki je umrl, bil pokopan in je tretji dan ponovno vstal in se dvignil v nebesa, da bi vi in jaz prejeli blagoslove nesmrtnosti in povzdignjenja. On je »luč in življenje in resnica« (Eter 4:12). On je protistrup in lek za zmedo v svetu. On, Jezus Kristus, je merilo odličnosti za povzdignjenje. V imenu Jezusa Kristusa, amen.