Generalna konferenca
To je naš čas!
nazaj naprej

To je naš čas!

Bog nas je poslal prav sem, prav zdaj, v tem odločilnem času v zgodovini.

Leta 1978 sem stal na nogometnem igrišču na stadionu, kjer se je trlo 65.000 navdušencev. Pred mano je bilo več zelo velikih nasprotnikov, ki so bili videti, kot da me hočejo obglaviti. Takrat sem prvič igral kot začetni podajalec v državni nogometni ligi, igrali pa smo z vodilnimi prvaki Super Bowla. Iskreno povedano, spraševal sem se, ali sem dovolj dober za na igrišče. Pomaknil sem se nazaj, da bi vrgel svojo prvo podajo, in ko sem spustil žogo, so me napadli močneje kot kdajkoli prej. Ko sem v tistem trenutku ležal pod kupom teh ogromnih športnikov, sem se spraševal, kaj sploh počnem tam. Moral sem se odločiti. Ali bom dopustil, da se me polastijo dvomi, ali pa bom zbral pogum in moč, da vstanem in nadaljujem?

Associated Press

Tistikrat se nisem zavedal, kako me bo ta izkušnja pripravila na prihodnje priložnosti. Moral sem se naučiti, da sem lahko močan in pogumen navzlic težkim situacijam.

Nogometna tekma morda ne bo niti približno tako pomembna kot izzivi, s katerimi se boste soočali. V večini primerov ne bo stadiona, polnega gledalcev. A vaše pogumne odločitve bodo večnega pomena.

Morda nismo vselej pripravljeni na izziv. Toda nebeški Oče nas vidi kot neustrašne graditelje njegovega kraljestva. Zato nas je poslal sem v tem najodločilnejšem času v svetovni zgodovini. To je naš čas!

Poslušajte, kaj je predsednik Russell M. Nelson rekel kmalu po tem, ko je postal predsednik Cerkve: »Naš Odrešenik in Odkupitelj, Jezus Kristus, bo od zdaj do takrat, ko bo spet prišel, naredil nekaj najveličastnejših del. Videli bomo čudežna znamenja, da Bog Oče in njegov Sin, Jezus Kristus, tej Cerkvi predsedujeta v veličastju in slavi.« (»Razodetje za Cerkev, razodetje za naša življenja«, generalna konferenca, apr. 2018)

Najveličastnejša dela? Čudežna znamenja? Kako bo to izgledalo? Katero vlogo bomo igrali in kako bomo doumeli, kaj naj delamo? Ne poznam vseh odgovorov, vem pa, da Gospod potrebuje, da smo pripravljeni! Še nikoli ni bilo pomembnejše, da duhovniške moči udejanjamo vredni.

Ali verjamemo Božjim prerokom? Ali lahko najdemo in dosežemo svoj cilj? Seveda lahko in tudi moramo, kajti to je naš čas!

Ko slišimo zgodbe o mogočnih Božjih služabnikih, ki so prišli pred nami – denimo o Mojzesu, Mariji, Moroniju, Almu, Esteri, Jožefu in veliko drugih – se zdijo nadzemeljski. A niso bili tako drugačni od nas. Bili so navadni ljudje, ki so se soočili z izzivi. Zaupali so Gospodu. V ključnih trenutkih so sprejeli prave odločitve. In z vero v Jezusa Kristusa so opravili dela, zahtevana v njihovem času.

Goodsalt

Pomislite na starozaveznega junaka Jozueta. Bil je vdan privrženec Mojzesa, enega največjih voditeljev v zgodovini. Ko je Mojzes odšel, je nastopil Jozuetov čas. On je moral Izraelske otroke voditi v obljubljeno deželo. Kako je to naredil? Jozue se je rodil in odraščal v egiptovskemu suženjstvu. V pomoč ni imel nobenega priročnika ali predstavitvenih videov. Niti ni imel pametnega telefona! Imel pa je Gospodovo obljubo:

»[K]akor sem bil z Mojzesom, bom tudi s teboj. Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil.

Bodi krepak in odločen«. (Jozue 1:5–6)

Ko sem bil še nov in neizkušen sedemdeseteri, sem iz pisarne Prvega predsedstva prejel nujen telefonski klic. Vprašali so me, ali bi zastopal preroka in obiskal fanta v bolnišnici – takoj. Fantu je bilo ime Zach. Pripravljal se je, da bo misijonar, a je doživel nesrečo in utrpel resne poškodbe glave.

Ko sem se peljal do bolnišnice, so mi misli divjale. Opravek za preroka – ali se hecaš? Na kaj bom naletel? Kako bom pomagal temu fantu? Ali imam dovolj vere? Goreča molitev in spoznanje, da imam polnomočje svetega duhovništva, sta postali moja opora.

Ko sem prispel, je Zach ležal v bolnišnični postelji. Bolničar je bil pripravljen, da ga naglo odpelje v operacijsko sobo, da bi mu zdravniki sprostili pritisk na možgane. Pogledal sem njegovo objokano mamo in prestrašenega mladega prijatelja, ki sta stala v bližini, in jasno mi je bilo, da Zach potrebuje duhovniški blagoslov. Njegov prijatelj je nedavno prejel Melkizedekovo duhovništvo, zato sem ga prosil, naj mi pomaga. Ko sva Zachu ponižno podelila blagoslov, sem občutil Duha. Potem so ga naglo odpeljali na operacijo in občutek miru mi je potrdil, da bo Odrešenik uredil zadeve glede na svojo modrost.

Zdravstveno osebje je opravilo še zadnji rentgen, preden so naredili prvi rez. Na svoje začudenje so ugotovili, da operacija ne bo potrebna.

Po veliko terapijah se je Zach spet naučil hoditi in govoriti. Uspešno je odslužil misijon in sedaj vzgaja čudovito družino.

Seveda se vselej ne izide tako. S prav toliko vere sem podelil druge duhovniške blagoslove in Gospod ni uslišal prošnje po popolni ozdravitvi v tem življenju. Zaupamo njegovim namenom in mu prepuščamo izide. Vselej ne moremo izbrati razpleta svojih dejanj, lahko pa se odločimo, da bomo pripravljeni ukrepati.

Morda vas Prvo predsedstvo ne bo nikoli prosilo, da jih zastopate v situaciji, kjer je ogroženo življenje. Vendar smo vsi poklicani, da kot Gospodovi predstavniki delamo to, kar spreminja življenja. Ne bo nas zapustil. To je naš čas!

Peter, glavni Odrešenikov apostol, je bil v čolnu na morju, ko je videl Jezusa hoditi po vodi. Hotel se mu je pridružiti in Odrešenik je rekel: »Pridi!« Peter je pogumno in čudežno zapustil varnost čolna in začel hoditi proti Odrešeniku. A ko je Peter pozornost usmeril na močan veter, se je njegova vera razblinila. Zbal se je. »Začel se je potapljati in je zavpil: ‘Gospod, reši me!’ Jezus je takoj iztegnil roko [in] ga prijel.« (Gl. Matej 14:22–33.)

Na kaj se osredotočamo, ko v našem življenju pihajo vetrovi? Pomnite, vselej obstaja zanesljiv vir moči in poguma. Jezus nam podaja svojo roko, prav kakor jo je Petru. Ko ga bomo prijeli za roko, nas bo ljubeče rešil. Njegovi smo. Rekel je: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (Izaija 43:1) Če mu boste dovolili, bo zmagal v vašem življenju. Odločitev je vaša. Gl. Russell M. Nelson, »Naj zmaga Bog«, generalna konferenca, okt. 2020.

Jozue je na koncu svojega življenje svoje ljudstvo prosil: »[I]zberite [si] danes, komu hočete služiti. /…/ Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.« (Jozue 24:15) Zaradi odločitev, ki jih je sprejel, da bo služil Gospodu, je postal velik voditelj svojega časa. Moji dragi prijatelji, to je naš čas! In odločitve, ki jih sprejmemo, bodo določile našo usodo (gl. Thomas S. Monson, »Decisions Determine Destiny« [ognjišče na Univerzi Brighama Younga, 6. nov. 2005], speeches.byu.edu).

Ko sem služil kot škof, smo v oddelku imeli vodilo: Rezultat dobrih odločitev je sreča – večno. Eden od mladih je šel mimo mene po hodniku in mi rekel: »Škof, sprejemam dobre odločitve!« To so sanje vsakega škofa!

Kaj mislimo z »dobrimi odločitvami«? Nekdo je nekoč vprašal Jezusa: »[K]atera je največja zapoved v postavi?« Odgovoril je:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

To je največja in prva zapoved.

Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Matej 22:36–39)

Ne vem, kako je z vami, a ko preberem ti dve veliki zapovedi, odkrijem, da je nakazana še tretja zapoved, naj ljubimo sebe.

Ali ste na to, da ljubite sebe, kdaj pomislili kot na zapoved? Ali imamo lahko zares radi Boga in njegove otroke, če nimamo radi sebe?

Modri voditelj je nedavno svetoval nekemu moškemu, ki je skušal premagati leta škodljivih odločitev. Bilo ga je sram in dvomil je, da je vreden ljubezni kogarkoli.

Njegov voditelj mu je rekel: »Gospod te pozna, ljubi te in je zadovoljen [s] tabo in s pogumnimi koraki, ki jih delaš.« Potem pa je dodal: »Slišati moraš zapoved, da moraš imeti rad sebe, da boš lahko občutil [Božjo] ljubezen in imel rad druge.«

Ko je brat slišal ta nasvet, je pogledal na življenje z novimi očmi. Kasneje je rekel: »Vse življenje sem skušal najti mir in odobravanje. Vse to sem iskal na napačnih krajih. Tolažbo lahko najdem samo v ljubezni nebeškega Očeta in Odrešenika. Vem, da hočeta, da se imam rad; to je dejansko edini način, da lahko občutim njuno ljubezen do mene.«

Nebeški Oče želi, da se imamo radi – ne, da bi postali ponosni ali samoljubni, ampak, da se bomo videli, kot nas vidi on: mi smo njegovi dragoceni otroci. Ko se nam ta resnica vtisne globoko v srce, naša ljubezen do Boga raste. Ko nase gledamo z iskrenim spoštovanjem, je naše srce odprto, da tako ravnamo tudi z drugimi. Bolj ko se zavedamo svoje božanske vrednosti, bolje razumemo to božansko resnico, da nas je Bog poslal prav sem, prav zdaj, v tem odločilnem času v zgodovini, da s talenti in darovi, ki jih imamo, lahko naredimo kar največ dobrega. To je naš čas! (Gl. Russell M. Nelson, »Becoming True Millennials« [svetovne duhovne minute za mlade odrasle, 10. jan. 2016], broadcasts.ChurchofJesusChrist.org.)

Joseph Smith je učil, da se je vsak prerok, v vsakem obdobju, »naprej oziral v radostnem pričakovanju dneva, v katerem živimo; /…/ peli so in zapisovali in prerokovali o našem dnevu; /…/ smo izvoljeno ljudstvo, kateremu se je Bog odločil dati slavo poslednjih dni« (Teachings of Presidents of the Church: Joseph Smith [2007], 186).

Ko se soočate z vsakodnevnimi izzivi, se spomnite zagotovila, ki ga je dal starešina Jeffrey R. Holland: »Toliko leži na naših plečih, a to bo veličastna in pozitivna izkušnja. /…/ Zmaga v tem zadnjem tekmovanju je že objavljena. Zmaga je že v knjigah zapisov, /…/ svetih spisih!« (»Be Not Afraid, Only Believe« [nagovor verskim učiteljem cerkvenega izobraževalnega sistema, 6. februar 2015], broadcasts.ChurchofJesusChrist.org.)

Na ta velikonočni teden nas vse vabim, da molimo, da bomo prepoznali in sprejeli svoje posamezne vloge, ko se pripravljamo na čudoviti dan Odrešenikovega ponovnega prihoda. Gospod nas ima rad bolj, kot lahko doumemo, in bo odgovoril na naše molitve! Najsi smo na nogometnem igrišču, v bolnišnični sobi ali kjer koli drugje, smo lahko pomemben del teh pomembnih dogodkov – kajti to je naš čas! V imenu Jezusa Kristusa, amen.