Generalna konferenca
Ne kakor ga daje svet
nazaj naprej

Ne kakor ga daje svet

Sredstva, ki jih potrebujemo, da bomo ustvarili lepši dan in v družbi spodbujali ureditev pristne dobrote, so v obilju na voljo v evangeliju Jezusa Kristusa.

Jezus je pred prvo veliko nočjo, ko je končal z novo zakramentno uredbo, ki jo je izvedel za dvanajstere, začel svoj slavnostni poslovilni govor ter šel naproti Getsemaniju, izdaji in križanju. A ko je videl zaskrbljenost in nemara celo odkrit strah, ki ga je gotovo pokazalo nekaj tistih mož, je (njim in nam) rekel naslednje:

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! /…/

Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.

Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«1

V tem svetu pridejo težki časi, tudi k zvestim, a pomirjajoče Kristusovo sporočilo je, da bo on, pashalno jagnje, šel »kakor ovca /…/ pred tistimi, ki jo strižejo«,2 in bo potem vstal, da bo vselej, kakor je rekel psalmist, našel »zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča«.3

Ker ste spoznali, kako težke ure so čakale Jezusa, ko se je približeval križu, in njegove učence, ki bodo njegov evangelij nesli v svet, ko bo prišel čas, pojdite zdaj z menoj k podobnemu sporočilu za člane Odrešenikove Cerkve v poslednjih dneh. Skriva se v osupljivem številu verzov v Mormonovi knjigi, posvečenih takemu ali drugačnemu sporu, od večno nadležnega obnašanja Lamana in Lemuela do poslednjih bitk, v katerih se je bojevalo na sto tisoče vojakov. Eden očitnih razlogov za ta poudarek, saj je bila Mormonova knjiga napisana za naslovnike poslednjih dni, je, da nas ti avtorji (ki so sami doživeli toliko vojskovanja), preroško svarijo, da bodo nasilje in konflikti značilna lastnost odnosov v poslednjih dneh.

Moja teorija o sporih v poslednjih dneh seveda ni zelo izvirna. Odrešenik je pred dva tisoč leti posvaril, da bodo v poslednjih dneh »vojne in govorice o vojnah«,4 kasneje pa dejal, da »bo mir vzet z zemlje«.5 Ta Knez miru, ki je odločno učil, da prepir prihaja od hudiča,6 z nebeškim Očetom gotovo joče nad tistimi v človeški družini, ki so brezčutni in ne morejo ugotoviti, kako skupaj živeti v ljubezni.7

Bratje in sestre, okrog sebe vidimo preveč sporov, jeze in vsesplošne nevljudnosti. Na srečo se sedanjemu rodu ni treba boriti v tretji svetovni vojni, niti nismo doživeli globalnega ekonomskega zloma, kakor je bil tisti leta 1929, ki je pripeljal do hude gospodarske krize. A soočamo se z nekakšno tretjo svetovno vojno, ki ni bojevanje, da bi strli sovražnika, temveč z naborom, ki Božjim otrokom naroča, naj bolj skrbimo drug za drugega in zdravimo rane, ki jih odkrijemo v tako konfliktnem svetu. Velika gospodarska kriza, s katero se zdaj soočamo, je manj povezana z zunanjo izgubo prihrankov in bolj z notranjo izgubo samozavesti, z resničnim primanjkljajem vere, upanja in dobrotljivosti okrog nas. A sredstva, ki jih potrebujemo, da bomo ustvarili lepši dan in v družbi spodbujali ureditev pristne dobrote, so v obilju na voljo v evangeliju Jezusa Kristusa. Ne moremo si privoščiti – svet si ne more privoščiti – neuspeha, da teh evangelijskih konceptov in krepilnih zavez ne bi v celoti uporabljali zasebno in javno.

Kako naj torej v svetu, ki ga sem ter tja premetava vihar in ni nikoli potolažen, kakor ga je opisal Jehova, najdemo to, kar je imenoval zaveza miru? Najdemo jo, če se obrnemo k Jezusu, ki je rekel, da bo usmiljen do nas »z večno prijaznostjo« in da bo našim otrokom prinesel mir.8 Preroki, vključno z našim ljubim Russellom M. Nelsonom, so nas torej učili, da navzlic strašnim prerokbam in nezmotljivim svetim spisom, ki razglašajo, da bo mir na splošno vzet z zemlje, to še ne pomeni, da nam mora biti vzet kot posameznikom!9 To veliko noč torej osebno poskusimo prinašati mir ter se poslužujmo milosti in zdravilnega balzama odkupne daritve Gospoda Jezusa Kristusa zase, za svoje družine in za vse ljudi okrog sebe, do katerih lahko pridemo. Na srečo, celo presenetljivo je, nam je ta blažilni balzam na voljo »brez denarja in brez cene«.10

Tako pomoč in upanje se nadvse potrebuje, ker jih je v tem svetovnem občestvu danes veliko, ki se borijo s takšnimi ali drugačnimi izzivi – telesnimi ali čustvenimi, socialnimi ali finančnimi oziroma z ducat drugimi težavami. Toda nismo dovolj močni, da bi se jih veliko lotili povsem sami, kajti pomoč in mir, ki ju potrebujemo, nista takšne vrste, »kakor [ju] daje svet«.11 Ne, za večje težave potrebujemo, kar sveti spisi imenujejo »nebeške moči«, a če hočemo do slednjih priti, moramo živeti po tem, kar isti spisi imenujejo »načela pravičnosti«.12 Razumevanje te povezave med načelom in močjo je torej tista lekcija, ki se je človeška družina nekako nikoli ne more naučiti, kakor pravi Bog nebes in zemlje!13

In katera so ta načela? No, sveti spisi jih pogosto navajajo in se jih vedno znova poučuje na konferencah, kot je ta, in v našem razdobju je bil o njih poučen prerok Joseph Smith v odgovor na njegovo inačico klica: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«14 V mrzlem, neprijaznem zaporu ječe Liberty je bil poučen, da načela pravičnosti vključujejo vrline, kot so potrpežljivost, veliko potrpljenje, blagost in nehlinjena ljubezen.15 Brez teh načel bi se slednjič zagotovo soočili z neslogo in sovražnostjo.

Naj v zvezi s tem za trenutek spregovorim o odsotnosti teh načel pravičnosti v nekaterih četrtletjih našega časa. Načeloma sem optimističen, vesel človek in v našem svetu je toliko dobrega in lepega. Imamo več materialnih blagoslovov kot kateri koli rod v zgodovini, a v kulturi 21. stoletja na splošno in vse prepogosto v Cerkvi vseeno vidimo, da so ljudje v življenju v težavah zaradi sklepanja kompromisov, zaradi česar je preveč prelomljenih zavez in preveč strtih src. Pomislite na robat jezik, ki gre vzporedno s spolnim prestopništvom, oboje pa je tako vseprisotno v filmih ali na televiziji, oziroma bodite pozorni na spolno nadlegovanje in druge oblike neprimernosti na delovnem mestu, o katerih v teh dneh toliko beremo. Kar zadeva zavezno čistost, posvečeno vse prepogosto pojmujejo kot prostaško, sveto pa kot posvetno. Vsi, ki ste v skušnjavi, da bi hodili ali govorili ali se obnašali, »kakor daje svet«, če lahko tako rečemo, ne pričakujte, da vam bo to prineslo mirne izkušnje; v Gospodovem imenu vam obljubljam, da vam jih ne bo. »[H]udobija nikoli ni bila sreča,«16 je nekoč rekel starodavni prerok. Ko se ples konča, je treba godce vselej plačati in najpogostejša valuta so solze in obžalovanje.17

Ali pa nemara vidimo druge oblike zlorabe in poniževanja. Kako moramo zlasti biti previdni kot učenci Gospoda Jezusa Kristusa, da se ne pridružimo nobenemu takšnemu obnašanju! V nobenem primeru ne smemo biti krivi nobene koli oblike zlorabe ali nepravičnega vodenja ali nemoralnega nasilja – telesnega, duševnega, čustvenega ali kakšnega drugega. Spominjam se, kako sem pred nekaj leti občutil gorečnost predsednika Gordona B. Hinckleyja, ko je moškim v Cerkvi govoril glede tistih, ki jih je imenoval »tirani v svojih domovih«.18

»Kako tragičen in docela gnusen je fenomen zlorabe žene,« je dejal. »Vsak moški v tej Cerkvi, ki svojo ženo zlorablja, ki jo ponižuje, ki jo žali, ki nad njo izvaja nepravično oblast, ni vreden, da bi imel duhovništvo. /…/ Ni vreden, da bi imel tempeljsko dovolilnico.«19 Enako odvratna, je dejal, je vsaka oblika zlorabe otrok – ali kakšna druga zloraba.20

Vse prepogosto sicer zvesti moški, ženske in celo otroci manj in nenamerno lahko postanejo krivi neprijaznega, celo uničujočega govorjenja s tistimi, s katerimi so se nemara celo pečatili s sveto uredbo v Gospodovem templju. Vsak ima pravico, da je ljubljen, da čuti mir in da doma najde varnost. Prosim, poskusimo ohranjati tamkajšnjo vzdušje. Obljuba tega, da smo mirovniki, je, da nas bo stalno spremljal Sveti Duh in bodo k nam na veke pritekali blagoslovi »brez sredstev prisile«.21 Nihče ne more uporabljati ostrega jezika ali neprijaznih besed in vseeno »[peti] pesem o ljubezni odkupljenja«.22

Naj zaključim, kjer sem začel. Jutri je velika noč, čas, da nas pravična načela evangelija Jezusa Kristusa in njegove odkupne daritve »vodijo preko« sporov in prepirov, preko obupa in prestopkov in naposled preko smrti. Čas je, da v besedah in dejanjih obljubimo popolno zvestobo Božjemu Jagnjetu, ki »je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine«,23 ker je bil odločen, da bo za naše dobro dovršil odrešenjsko delo.

Ko je Sin živega Boga nosil nakopičene grehe vse človeške družine, je kljub izdajstvu in bolečinam, zlorabam in krutosti zrl po dolgi poti življenja na zemlji, nas ta konec tedna videl in rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«24 Želim vam blagoslovljeno, radostno in mirno veliko noč. Njene neizmerne možnosti je že plačal Knez miru, ki ga imam rad z vsem srcem, katerega Cerkev je to in o katerem pričujem v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.