Generalna konferenca
Osebno potovanje Božjega otroka
nazaj naprej

Osebno potovanje Božjega otroka

Kot Božji otroci zaveze imamo radi, spoštujemo, vzgajamo, varujemo in pozdravljamo tiste duše, ki prihajajo iz predzemeljskega sveta.

Svetovna pandemija je prizadela vsakega od nas, ko so družina in prijatelji nepričakovano s tega sveta odšli na drugo stran. Naj omenim tri, ki jih močno pogrešamo in predstavljajo vse tiste, ki jih imamo tako zelo radi.

To sta brat Philippe in sestra Germaine Nsondi. Ko je brat Nsondi umrl, je služil kot patriarh kola Brazzaville v Republiki Kongo. Bil je zdravnik, ki je s svojimi talenti radodarno služil drugim.1

To je sestra Clara Elisa Ruano de Villareal iz Tulcána v Ekvadorju. Obnovljeni evangelij je sprejela pri 34-ih letih in bila priljubljena voditeljica. Družina se je od nje poslovila s petjem njene najljubše hvalnice »Vem, da Odrešenik živi«2.

To je brat Ray Tuineau iz Utaha s svojo čudovito družino. Njegova žena Juliet je rekla: »Hočem, da [si moji fantje zapomnijo, da je njihov oči] Boga vselej skušal dati na prvo mesto.«3

Gospod je rekel: »Živite skupaj v ljubezni, tako da boste jokali za tistimi, ki umrejo.«4

Medtem ko jokamo, se tudi radostimo veličastnega vstajenja našega Odrešenika. Zaradi njega naši ljubljeni in prijatelji nadaljujejo s svojim večnim potovanjem. Predsednik Joseph F. Smith je pojasnil: »Ne moremo jih pozabiti; ne prenehamo jih imeti radi. /…/ Napredovali so; mi napredujemo; rastemo, prav kakor so rasli oni.«5 Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Naše solze žalosti /…/ se spremenijo v solze pričakovanja.«6

Vemo za življenje pred rojstvom

Če bomo gledali z vidika večnosti, se nam ne bo zgolj razmahnilo razumevanje za tiste, ki nadaljujejo svojo pot po tem življenju, ampak tudi odprlo razumevanje za tiste, ki so na začetku svojega potovanja in prav zdaj stopajo v to življenje.

Vsak človek, ki pride na zemljo, je edinstveni Božji sin ali hči.7 Naše osebno potovanje se ni začelo ob rojstvu. Preden smo se rodili, smo bili skupaj v svetu priprav, kjer smo »prejeli svoje prve lekcije v svetu duhov«8. Jehova je Jeremiju rekel: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil.«9

Nekateri se nemara sprašujejo, ali se življenje začne z nastankom zarodka ali s prvim srčnim utripom ali ko otrok lahko preživi zunaj maternice, toda za nas ni nobenega dvoma, da so Božje duhovne hčere in sinovi na svojih osebnih potovanjih in prihajajo na zemljo, da bi prejeli telo in izkusili življenje smrtnikov.

Kot Božji otroci zaveze imamo radi, spoštujemo, vzgajamo, varujemo in pozdravljamo tiste duše, ki prihajajo iz predzemeljskega sveta.

Neverjeten prispevek žensk

Imeti otroka je za žensko lahko velika fizična, čustvena in ekonomska žrtev. Radi imamo in spoštujemo čudovite ženske v tej Cerkvi. Z inteligentnostjo in modrostjo nosite bremena svojih družin. Ljubite. Služite. Žrtvujete se. Krepite vero, pomagate ljudem v stiski in znatno prispevate k družbi.

Sveta odgovornost varovanja življenja

Predsednik Gordon B. Hinckley je pred leti, ko je bil močno zaskrbljen zaradi števila splavov v svetu, nagovoril ženske v Cerkvi in izrekel besede, ki so pomembne za nas danes. Rekel je: »Ve, ki ste žene in matere, ste opora družine. Rojevate otroke. To je velika in sveta odgovornost. /…/ Kaj se dogaja z našim razumevanjem svetosti človeškega življenja? Splav je kruto, resnično in odvratno zlo, ki preplavlja zemljo. Ženske v tej Cerkvi rotim, naj se mu izogibajo, naj stopijo nad to in se držijo stran od kompromisnih situacij, ki splav prikazujejo kot ustreznega. Nemara obstaja nekaj okoliščin, v katerih se to lahko zgodi, a te so izjemno redke.10 /…/ Ste matere Božjih sinov in hčera, katerih življenja so sveta. To, da jih varujete, je božansko dana odgovornost, ki je ne smete kar tako prezreti.«11

Starešina Marcus B. Nash mi je povedal zgodbo o ljubi 84-letni ženski, ki je med krstnim razgovorom »priznala, da je [veliko let prej] imela splav«. Iskreno je dejala: »Šestinštirideset let sem vsak dan nosila breme tega, da sem splavila otroka. /…/ Nič, kar sem storila, mi ni odvzelo bolečine in krivde. Bila sem obupana, dokler nisem izvedela za pravi evangelij Jezusa Kristusa. Naučila sem se, kako se pokesati, /…/ in nenadoma me je navdalo upanje. Končno sem spoznala, da mi je lahko odpuščeno, če se svojih grehov zares pokesam.«12

Kako hvaležni smo za božanska darova kesanja in odpuščanja.

Kaj lahko storimo?

Kakšno odgovornost imamo kot miroljubni učenci Jezusa Kristusa? Živimo po Božjih zapovedih, o njih učimo svoje otroke in jih predstavimo drugim, ki so pripravljeni poslušati.13 Tistim, ki v družbi sprejemajo odločitve, zaupajmo svoje globoke občutke o svetosti življenja. Morda ne bodo v celoti cenili tega, kar verjamemo, toda molimo, da bodo bolje razumeli, zakaj so te odločitve več kot le to, kar si človek želi za svoje življenje.

Če ženska nepričakovano pričakuje otroka, ji ljubeče pomagajmo, nudimo spodbudo in, če je potrebno, finančno pomoč, krepimo mater, ki je otroku omogočila rojstvo in nadaljnjo pot v življenju na zemlji.14

Lepota posvojitve

V naši družini smo bili pred dvema desetletjema neizmerno blagoslovljeni, ko je šestnajstletno dekle izvedelo, da pričakuje otroka. Z otrokovim očetom nista bila poročena in skupne prihodnosti nista videla. Dekle je verjelo, da je življenje, ki ga nosi pod srcem, dragoceno. Rodila je deklico in dovolila, da jo je posvojila pravična družina. Za Bryca in Jolinne je bila odgovor na njune molitve. Poimenovala sta jo Emily in jo naučila, naj zaupa nebeškemu Očetu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.

Emily je odrasla. Kako hvaležna sva, da sta se Emily in najin vnuk Christian zaljubila in se poročila v Gospodovi hiši. Emily in Christian imata zdaj tudi sama deklico.

Emily je nedavno zapisala: »Teh devet mesecev nosečnosti sem imela čas, da sem premišljevala o dogodkih mojega rojstva. Pomislila sem na svojo biološko mater, ki je bila stara komaj šestnajst let. Ker sem izkusila bolečine in spremembe, ki jih prinaša nosečnost, si nisem mogla kaj, da si ne bi zamišljala, kako težko bi bilo pri rosnih šestnajstih letih. /…/ Še zdaj me oblijejo solze, ko pomislim na svojo biološko mater, ki je vedela, da mi ne bo mogla omogočiti življenja [ki si ga je želela zame in me je nesebično dala] v posvojitev. Ne morem si predstavljati, kaj je morda preživljala v tistih devetih mesecih – ko so jo motrile obsojajoče oči, ko se je njeno telo spremenilo, najstniških izkušenj, ki jih je zamudila, vedoč, da bo na koncu tega dela materinske ljubezni svojega otroka dala v roke druge. Tako hvaležna sem za njeno nesebično odločitev, da se ni odločila svoje svobodne volje uporabiti tako, da bi mi vzela življenje.« Emily zaključi: »Tako hvaležna sem za božanski načrt nebeškega Očeta, za svoje neverjetne starše, ki so me [imeli radi in zame skrbeli], in za templje, kjer se lahko k svojim družinam pečatimo za večnost.«15

Odrešenik je »vzel /…/ otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: ‘Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.«16

Ko se pravične želje še ne uresničijo

Čutim ljubezen in sočutje do pravičnih parov, ki se poročijo in ugotovijo, da ne morejo imeti otrok, ki so jih tako navdušeno pričakovali, in do tistih moških in žensk, ki niso imeli priložnosti, da bi se poročili glede na Božjo postavo. Neuresničene življenjske sanje težko razumemo, če nanje gledamo zgolj z vidika tega življenja. Kot Gospodov služabnik vam obljubljam, če boste zvesti Jezusu Kristusu in svojim zavezam, boste prejeli druge blagoslove v tem življenju in uresničitev pravičnih želja glede na večno Gospodovo časovnico.17 Četudi se vsi naši pravični upi ne uresničijo, na tem zemeljskem potovanju lahko doživljamo srečo.18

Otroci po rojstvu še naprej potrebujejo našo pomoč. Nekateri jo obupno potrebujejo. Vsako leto je zaradi skrbnih škofov in vaših radodarnih prispevkov v obliki postnih darovanj in humanitarnih skladov blagoslovljenih na milijone otrok. Prvo predsedstvo je nedavno objavilo dodatnih 20 milijonov dolarjev pomoči UNICEF-u pri njegovih globalnih prizadevanjih, da priskrbijo dve milijardi cepiv.19 Bog ljubi otroke.

Sveta odločitev imeti otroka

Zaskrbljujoče je, da se celo v nekaterih najbolj uspešnih državah sveta rojeva manj otrok.20 »Božja zapoved njegovim otrokom, naj se množijo in napolnijo Zemljo, še vedno velja.«21 Kdaj imeti otroka in koliko otrok imeti so osebne odločitve med možem in ženo ter Gospodom. Z vero in molitvijo so te svete odločitve lahko čudovite razodevajoče izkušnje.22

Povedal vam bom zgodbo družine Laing iz južne Kalifornije. Sestra Rebecca Laing piše:

»Poleti 2011 se je naše družinsko življenje zdelo popolno. Bila sva srečno poročena in imela štiri otroke – stare devet, sedem, pet in tri leta. /…/

Moje nosečnosti in porodi [so bili] zelo tvegani /…/ [in] čutila sva se [zelo] blagoslovljena, ker imava štiri otroke, [misleč], da je najina družina popolna. Oktobra sem med poslušanjem generalne konferenca nezmotljivo zaznala, da bova imela še enega otroka. Ko sva z LeGrandom razmišljala in molila, /…/ sva vedela, da ima Bog za naju drugačen načrt, kot sva ga imela midva.

Po še eni težki nosečnosti in porodu sva bila blagoslovljena s čudovito deklico. Poimenovala sva jo Brielle. Bila je čudež. Nekaj trenutkov po njenem rojstvu, ko sem bila še vedno v [porodni sobi], sem zaslišala nezmotljivi glas Duha: ‘Še ena je.’

Tri leta kasneje se je zgodil še en čudež, Mia. Brielle in Mia sta za našo družino velika radost.« Zaključi: »Če smo odprti za Gospodova navodila in upoštevamo njegov načrt za nas, bo to prineslo večjo srečo, kot /…/ če se zanašamo na svoje razumevanje.«23

Odrešenik ljubi vsakega dragocenega otroka.

»[I]n vzel je njihove majhne otroke, drugega za drugim, in jih blagoslovil. /…/

In /…/ ozrli [so se] z očmi proti nebu /…/ in videli so angele, ki so se spuščali iz nebes /…/ sredi ognja; in [angeli] so /…/ obdali te male /…/ in angeli so jih poučevali.«24

Pričujem, da se vaše osebno potovanje Božjega otroka ni začelo, ko je v vaša pljuča prvič prišel zrak, in se ne bo končalo, ko boste še zadnjič vdihnili v tem življenju.

Da bi vselej pomnili, da vsak Božji duhovni otrok pride na zemljo na svojem osebnem potovanju.25 Da bi jim izrekli dobrodošlico, jih varovali in vselej imeli radi. Če boste te dragocene otroke sprejeli v Odrešenikovem imenu in jim pomagali na njihovem večnem potovanju, vam obljubljam, da vas bo Gospod blagoslovil in vas zasul z ljubeznijo in odobravanjem. V imenu Jezusa Kristusa, amen.