Generalna konferenca
Blagoslavljajte v Gospodovem imenu
nazaj naprej

Blagoslavljajte v Gospodovem imenu

Namen tega, da prejmemo duhovništvo, je, da ljudi blagoslovimo v Gospodovem imenu.

Moji dragi bratje, služabniki v Božjem duhovništvu, v čast mi je, da vam nocoj govorim. Močno vas spoštujem in sem vam hvaležen. Ko govorim z vami in slišim za vašo veliko vero, verjamem, da je v svetu duhovniška moč vse močnejša in da so zbori vse močnejši in duhovniški bratje vse bolj zvesti.

V nekaj svojih nocojšnjih minutah bom govoril tistim med vami, ki bi bili v duhovniškem služenju radi še bolj učinkoviti. Veste, da vam je naročeno, da poveličajte svoj poklic služenja.1 A morda se sprašujete, kaj poveličati poklic nemara pomeni za vas.

Začel bom pri najnovejših diakonih, ker najverjetneje čutijo negotovost glede tega, kaj pomeni poveličati duhovniško služenje. Prisluhnejo lahko tudi novo oddeljeni starešine. Morda bo zanimivo tudi za škofa v prvih tednih služenja.

Zame je poučno, če se ozrem na dni, ko sem bil diakon. Želim si, da bi mi takrat nekdo rekel, kar bom predlagal zdaj. Lahko bi mi pomagalo pri vseh duhovniških zadolžitvah, ki sem jih imel odtlej – tudi pri tistih, ki jih prejmem dandanes.

Za diakona sem bil posvečen v tako majhni veji, da sem bil edini diakon, moj brat Ted pa edini učitelj. Bili smo edina družina v veji. Vsa veja se je sestajala pri nas doma. Bratov in moj duhovniški voditelj je bil novi spreobrnjenec, ki je ravno prejel duhovništvo. Mislil sem, da je moja edina duhovniška dolžnost razdeljevati zakrament v moji dnevni sobi.

Ko sem se z družino preselil v Utah, sem se znašel v ogromnem oddelku z veliko diakoni. Na svojem prvem tamkajšnjem zakramentnem sestanku sem opazil, kako so se diakoni – ki so se mi zdeli kakor vojska – natančno premikali, ko so zakrament razdeljevali kakor izurjena ekipa.

Tako sem se prestrašil, da sem šel naslednjo nedeljo zgodaj v oddelčno zgradbo, da sem bil sam, ko me nihče ni mogel videti. Spominjam se, da je bil to oddelek Yalecrest v Salt Lake Cityju in da je bil na zemljišču kip. Šel sem za kip in goreče molil za pomoč, da bi vedel, kako naj mi ne spodleti, ko bom pri razdeljevanju zakramenta zavzel svoje mesto. Ta molitev je bila uslišana.

A danes vem, da obstaja boljši način, da molimo in razmišljamo, ko poskušamo rasti v svojem duhovniškem služenju. Zgodilo se je, ker sem razumel, zakaj je posameznikom dano duhovništvo. Namen tega, da prejmemo duhovništvo, je, da bi ljudi lahko blagoslovili za Gospoda, in sicer v njegovem imenu.2

Leta po tistem, ko sem postal diakon, sem izvedel, kaj to pomeni v praksi. Na primer, pred leti so me kot velikega duhovnika določili, naj se zakramentnega sestanka udeležim v domu starejših občanov. Prosili so me, naj razdelim zakrament. Namesto da bi razmišljal o postopku oziroma natančnosti tega, kako naj razdelim zakrament, sem vsakega starejšega raje pogledal v oči. Videl sem, da jih je veliko jokalo. Neka gospa me je povlekla za rokav, se uzrla navzgor in glasno rekla: »O, hvala, hvala.«

Gospod je blagoslovil moje služenje, opravljeno v njegovem imenu. Tisti dan sem molil, da bi se zgodil tak čudež, namesto da bi molil, kako dobro bi lahko opravil svojo nalogo. Molil sem, da bi ljudje preko mojega ljubečega služenja občutili Gospodovo ljubezen. Spoznal sem, da je to pri služenju in blagoslavljanju drugih v Gospodovem imenu ključno.

Nedavno sem slišal za izkušnjo, ki me je spomnila na takšno ljubezen. Ko so bili vsi cerkveni sestanki zaradi pandemije covida-19 odpovedani, je neki skrbni brat sprejel zadolžitev, ki mu jo je dal predsednik zbora starešin, naj blagoslovi in da zakrament sestri, ki ji skrbno služi. Ko jo je poklical, da bi se ponudil, da ji bo prinesel zakrament, je sprejela obotavljaje, ker ni hotela, da bi zaradi nje šel z doma v tako nevarnem času in tudi ker je verjela, da bo vse kmalu spet normalno.

Ko je tistega nedeljskega jutra prišel k njej domov, ga je nekaj prosila. Ali bi lahko stopila k sosedom in imela zakramentni sestanek tudi s sedeminosemdesetletno sosedo? S škofovim dovoljenjem je privolil.

Ta skupinica se je veliko, veliko tednov vsako nedeljo zbrala na preprostem zakramentnem bogoslužju ob zelo previdni socialni razdalji in drugih varnostnih ukrepih. Le nekaj koščkov razlomljenega kruha in skodelic vode – a zaradi dobrote ljubečega Boga je priteklo veliko solz.

Sčasoma so se v cerkev lahko vrnili skrbni brat, njegova družina ter sestra, ki ji služi. A sedeminosemdesetletna vdova, soseda, je iz velike previdnosti ostajala doma. Ta skrbni brat – spomnite se, da je bil zadolžen za svojo sosedo in niti ne za to starejšo sestro – dandanes vsako nedeljo še vedno tiho pride k njej domov s svetimi spisi in koščkom kruha v rokah, da bi ji dal zakrament Gospodove večerje.

Svoje duhovniško služenje, kakor jaz svoje tisti dan v domu starejših občanov, opravlja iz ljubezni. Skrbni brat je nedavno svojega škofa dejansko vprašal, če je v oddelku še kdo, za katerega bi lahko skrbel. Svoje duhovniško služenje je želel še bolj poveličati, ker je služil v Gospodovem imenu in tako, za kar je izključno vedel le Gospod. Ne vem, ali je skrbni brat tako kot jaz molil za tiste, ki jim služi, da bi poznal Gospodovo ljubezen, a ker služi v Gospodovem imenu, je rezultat isti.

Isti čudoviti rezultati pridejo, ko za to molim, preden nekomu, ki je bolan ali v stiski, dam duhovniški blagoslov. Zgodilo se je, da me je nekoč v bolnišnici nepotrpežljivi zdravnik priganjal – bolj ukazal – naj pohitim in grem ven, zato da bodo lahko opravili svoje delo, namesto da bi mi dal priložnost, da bi dal duhovniški blagoslov. Ostal sem in dal blagoslov. In tisto dekletce, ki sem ga tisti dan blagoslovil, za katerega so zdravniki mislili, da bo umrla, je živela. Ta trenutek sem hvaležen, da tisti dan nisem dovolil, da bi me lastni občutki ovirali, ampak sem čutil, da Gospod želi, da tisto dekletce dobi blagoslov. In vedel sem, kako se blagoslov glasi: Blagoslovil sem jo, da je ozdravela. In je.

Zgodilo se je velikokrat, ko sem dal blagoslov nekomu na smrtni postelji, ob kateri so se zbrali družinski člani, upajoč na blagoslov ozdravljenja. Četudi imam samo trenutek, molim, da bi izvedel, kakšen blagoslov je Gospod pripravil, ki ga lahko dam v njegovem imenu. In prosim, da bi vedel, kako želi tega človeka blagosloviti in ne kaj želim jaz ali ljudje, ki stojijo okrog. Moja izkušnja je, da tudi ko blagoslov ni, kar drugi želijo zase ali za svoje drage, se jih Duh v srcih dotakne, da izkusijo sprejemanje in tolažbo namesto razočaranja.

Isti navdih pride, ko se patriarhi postijo in molijo za vodstvo, da bi dali blagoslov, ki ga Gospod želi za nekoga. Po drugi strani sem slišal dane blagoslove, ki so presenetili mene in tiste, ki so jih prejeli. Jasno, da je bil blagoslov od Gospoda – tako svarila, ki jih vsebuje, kot tudi obljube, ki so prišle v njegovem imenu. Gospod je patriarhovo molitev in post poplačal.

Kot škof sem se naučil, da sem med opravljanjem razgovorov o osebni vrednosti molil, naj mi Gospod dovoli občutiti, kar želi za tega človeka, in da sem pri tem vsakršen navdih, ki mi ga je dal, ohranil nezamegljenega z mojo sodbo. To je težko, če ljubeči Gospod želi blagosloviti nekoga, ki ga mora grajati. Potreben je trud, da razločimo, kaj želi Gospod in kaj želite vi in drugi ljudje.

Verjamem, da v življenju in nemara po njem lahko še bolj poveličamo svoje duhovniško služenje. To bo odvisno od tega, kako marljivo si bomo prizadevali spoznati Gospodovo voljo in slišati njegov glas, zato da bomo bolj vedeli, kaj želi za človeka, ki mu služimo zanj. Ta globlja predanost bo prišla po majhnih korakih. Morda bo prišla počasi, vendar bo prišla. Gospod nam je obljubil naslednje:

»Kajti tiste, ki so zvesti, da prejmejo ti dve duhovništvi, o katerih sem govoril, in poveličujejo svoj poklic, Duh posveti v prenovitev njihovega telesa.

Postanejo Mojzesovi in Aronovi sinovi in Abrahamovo potomstvo in cerkev in kraljestvo in Božji izvoljenci.

In prav tako vsi tisti, ki to duhovništvo sprejmejo, mene sprejmejo, govori Gospod.«3

Pričujem, da so bili po preroku Josephu Smithu duhovniški ključi obnovljeni. Prikazali so se Gospodovi služabniki iz nebes, da bi obnovili duhovništvo za velike dogodke, ki so se razodeli in ki so pred nami. Izrael bo zbran. Gospodovo ljudstvo bo pripravljeno na veličastni drugi prihod. Obnova se bo nadaljevala. Gospod bo svojim prerokom in služabnikom razodel še bolj razodeval svojo voljo.

Morda čutite, da ste majhni v primerjavi z velikopoteznimi Gospodovimi dejanji. Če je tako, vas prosim, da v duhu molitve vprašate, kako vas vidi Gospod. Pozna vas osebno, podelil vam je duhovništvo in to, da vstanete in še bolj poveličate duhovništvo, je zanj pomembno, ker vas ljubi in vam zaupa, da boste v njegovem imenu blagoslavljali ljudi, ki jih ljubi.

Sedaj vas blagoslavljam, da boste občutili njegovo ljubezen in zaupanje, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.