Generalna konferenca
Zakaj pot zavez
nazaj naprej

Zakaj pot zavez

Razlika v poti zavez je edinstvena in večnega pomena.

Predsednik Russell M. Nelson ves čas svojega delovanja preučuje in uči o zavezah, ki jih Bog sklepa s svojimi otroki. Je sijajen zgled nekoga, ki hodi po poti zavez. Predsednik Nelson je v svojem prvem sporočilu kot predsednik Cerkve izjavil:

»Vaša zavezanost, da Odrešeniku sledite tako, da z njim sklenete zaveze in potem te zaveze spolnjujete, bo odprla vrata vsakemu duhovnemu blagoslovu in privilegiju, ki je na voljo moškim, ženskam in otrokom vsepovsod.

/…/ Tempeljske uredbe in zaveze, ki jih tam sklenete, so ključne, da vas okrepijo v življenju, da okrepijo vašo zakonsko zvezo in družino in vaše zmožnosti, da se ubranite hudičevih napadov. Ker v templju častite in služite prednikom, boste blagoslovljeni z večjimi osebnimi razodetji in mirom ter se boste še trdneje zavezali, da boste ostali na poti zavez.«1

Kaj je pot zavez? To je pot, ki od tu, kjer smo, vodi v Božje celestialno kraljestvo. Na pot se podamo pri krstnih vratih in si potem »še naprej prizadeva[mo] s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnim svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in vseh ljudi [dve veliki zapovedi] /…/ do konca«.2 Na poti zavez (ki se, mimogrede, po zemeljskem življenju še nadaljuje) prejmemo vse uredbe in zaveze, ki se nanašajo na odrešitev in povzdignjenje.

Naša vseobsegajoča predanost zavezam pomeni, da uresničujemo Božjo voljo »in da [smo] poslušni njegovim zapovedim v vsem, kar nam /…/ [zapove]«.3 Ko iz dneva v dan sledimo načelom in zapovedim evangelija Jezusa Kristusa, ubiramo pot, ki nam v življenju prinese največ sreče in zadovoljstva. Kot prvo, človek se tako izogne neštetim težavam in obžalovanjem. Dovolite, da to primerjam s športom. V tenisu obstaja nekaj, kar se imenuje neizsiljene napake. To so stvari, denimo udarec prejete žoge v mrežo ali dvojna napaka pri servisu. Neizsiljene napake so rezultat igralčeve napake in ne posledica nasprotnikove spretnosti.

Prepogosto si težave oziroma izzive nakopljemo sami, so rezultat slabih odločitev oziroma bi lahko rekli, da so rezultat »neizsiljenih napak«. Ko marljivo hodimo po poti zavez, se povsem spontano izognemo številnim »neizsiljenim napakam«. Izognemo se različnim oblikam zasvojenosti. Ne pademo v jarek nepoštenega ravnanja. Obidemo brezno nemoralnosti in nezvestobe. Ognemo se ljudem in stvarem, četudi priljubljenim, ki bi ogrozili našo telesno in duhovno blaginjo. Izogibamo se odločitvam, ki škodijo drugim oziroma jih postavljajo v slabši položaj, in raje prevzemamo navade samoobvladovanja in služenja.4

Domnevno naj bi starešina J. Golden Kimball rekel: »Morda [vselej] ne hodim po pravi poti, vendar jo [skušam] prečkati, kolikokrat se le da.«5 Prepričan sem, da bi v resnejšem trenutku brat Kimball soglašal, da je to, da ostanemo na poti zavez, ne da jo samo prečkamo, naše največje upanje, da se na eni strani izogibamo bedi, ki se ji lahko izognemo, in da se po drugi strani uspešno spopademo z neizogibnimi življenjskimi tegobami.

Nekateri bi nemara rekli: »Dobre odločitve lahko sprejemam s krstom ali brez. Ne potrebujem zavez, da bi bil pošten in uspešen človek.« Zares jih je veliko, ki, čeprav sami niso na poti zavez, delujejo tako, da odražajo odločitve in doprinose tistih, ki so na poti. Nemara boste rekli, da žanjejo blagoslove »dosledne poti zavez«. V čem je potem razlika poti zavez?

Pravzaprav je razlika edinstvenega in večnega pomena. Vključuje naravo naše poslušnosti, značilnost Božje predanosti do nas, božansko pomoč, ki jo prejemamo, blagoslove, ki so povezani s tem, da se zbiramo kot ljudstvo zaveze, in kar je najpomembneje, našo večno dediščino.

Predana poslušnost

Prva je narava naše poslušnosti Bogu. Več kot zgolj to, da imamo dobre namene, se sveto zavežemo, da bomo živeli od vsake besede, ki pride iz Božjih ust. S tem sledimo vzoru Jezusa Kristusa, ki s krstom »človeškim otrokom pokaže, da je po mesu postal ponižen pred Očetom in Očetu pričuje, da bo poslušno izpolnjeval njegove zapovedi«6.

Z zavezami smo odločeni, da bomo storili več kot le to, da se bomo izogibali napakam ali bili preudarni v svojih odločitvah. Čutimo, da smo pred Bogom odgovorni za svoje odločitve in življenje. Prevzamemo Kristusovo ime. Osredotočimo se na Kristusa – na to, da smo hrabri v pričevanju o Jezusu in da razvijamo Kristusov značaj.

Z zavezami se poslušnost evangelijskim načelom ukorenini v našo dušo. Poznam par, ko v času sklenitve zakonske zveze žena v Cerkvi ni bila dejavna, mož pa ni bil nikoli član. Imenoval ju bom Mary in John, ne z njunima pravima imenoma. Ko so na prizorišče stopali otroci, je Mary čutila močno potrebo, da jih vzgaja, tako kot pravijo sveti spisi, »v Gospodovi vzgoji in opominjanju«7. John jo je pri tem podpiral. Mary je z nekaj pomembnega odrekanja ostala doma in otroke redno poučevala evangelij. Poskrbela je za to, da je družina v celoti izrabila možnosti za cerkveno čaščenje in dejavnosti. Mary in John sta postala vzorna starša in njuni otroci (sami energični dečki) so se krepili v veri in predanosti evangelijskim načelom in merilom.

Johnovi starši, dečkovi stari starši, so bili zadovoljni z zdravim življenjem in dosežki svojih vnukov, a zaradi nekega odpora do Cerkve so ta uspeh hoteli pripisati izključno starševskim veščinam Johna in Mary. John, čeprav nečlan Cerkve, je to trditev izzval. Vztrajal je, da so priča sadovom evangelijskega poučevanja – temu, kar so sinovi izkusili v cerkvi, pa tudi temu, kar se je dogajalo doma.

John je bil navdan z Duhom, ljubeznijo in zgledom svoje žene in spodbujanjem svojih sinov. Sčasoma se je na veliko veselje članov oddelka in prijateljev krstil.

Čeprav življenje zanju in njune sinove ni bilo brez izzivov, sta Mary in John z vsem srcem trdila, da je pravzaprav evangelijska zaveza vir blagoslovov zanje. Videli so, da so se Gospodove besede Jeremiji izpolnile v življenjih njunih otrok, pa tudi v njunih: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo«.8

Zavezani k Bogu

Drug edinstven vidik poti zavez je naš odnos z Bogom. Zaveze, ki jih Bog ponuja svojim otrokom, nas več kot le vodijo. Vežejo nas k njemu in ko smo zavezani k njemu, lahko premagamo vse.9

Nekoč sem prebral članek o slabo obveščenem časopisnem poročevalcu, ki je pojasnil, da krste za mrtve izvajamo tako, da v vodo potopimo zvitke mikrofilmov. Potem vsi tisti, čigar imena se pojavijo na mikrofilmu, veljajo za krščene. Ta pristop bi bil učinkovit, vendar ne upošteva neskončne vrednosti vsake duše in odločilnega pomena osebne zaveze z Bogom.

»Jezus [je] rekel: /…/ [K]ajti ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«10 Povedano v prenesenem pomenu so ta vrata tako ozka, da je dovoljeno vstopiti samo enemu na enkrat. Vsak se poimensko zaveže z Bogom in v zameno od Boga prejme osebno zavezo, poimensko, da se brezpogojno lahko sklicuje na to v času in večnosti. Z uredbami in zavezami se v naših življenjih kaže moč božanskosti.11

Božanska pomoč

To nas pripelje do razmisleka o tretjem posebnem blagoslovu poti zavez. Bog tistim, ki sklenejo zavezo, da skoraj nedoumljiv dar, ki jim pomaga, da jo tudi izpolnjujejo: dar Svetega Duha. Ta dar je pravica do stalnega družabništva, zaščite in vodstva Svetega Duha.12 Sveti Duh, ki ga poznamo tudi kot Tolažnika, »navdaja z upanjem in popolno ljubeznijo«.13 On »ve vse in pričuje o Očetu in o Sinu«14, katerih priče se zavezujemo biti.15

Na poti zavez najdemo tudi bistvene blagoslove odpuščanja in očiščenja od grehov. To pomoč izhaja edinole iz božanske milosti, ki jo daje Sveti Duh. »To je torej zapoved,« pravi Gospod, »pokesajte se, vsi vi konci zemlje, in pridite k meni in se krstite v mojem imenu, da boste posvečeni s prejemom Svetega Duha, da boste lahko poslednji dan stali brezmadežni pred menoj«.16

Zbiranje z ljudstvom zaveze

Četrtič, tisti, ki hodijo po poti zavez, prav tako najdejo edinstvene blagoslove ob različnih božansko določenih zbiranjih. V svetih spisih najdemo prerokbe o dobesednem zbiranju že dlje časa razkropljenih Izraelovih rodov v dežele njihove dediščine.17 Izpolnitev teh prerokb in obljub se zdaj odvija z zbiranjem ljudstva zaveze v Cerkvi, Božjem kraljestvu na zemlji. Predsednik Nelson pojasni: »Ko govorimo o zbiranju, preprosto izrekamo naslednjo temeljno resnico: Vsak otrok nebeškega Očeta /…/ si zasluži slišati sporočilo o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa.«18

Gospod je članom Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni zapovedal: »Vstanite in zasijte, da bo vaša luč merilo narodom; /…/ da bo zbiranje po deželi Sion in v njegovih kolih za obrambo in za zatočišče pred nevihto in pred srdom, ko se bo nemešan izlil po vsej zemlji.«19

Obstaja tudi tedensko zbiranje ljudstva zaveze v hiši molitve na Gospodov dan, da bi se »lahko v večji meri ohranjal[i] neomadeževan[e] od sveta«.20 Zberemo se, da vzamemo zakramentni kruh in vodo v spomin na odkupno daritev Jezusa Kristusa, in da se v tem času tudi postimo in molimo in da drug z drugim govorimo glede blaginje naših duš.21 Kot najstnik sem bil v razredu na srednji šoli edini član Cerkve. V šoli sem užival v družbi številnih dobrih prijateljev, vendar sem spoznal, da sem se močno zanašal na tedenska druženja na sabat, kjer sem se duhovno, pa tudi telesno prenovil in obnovil. Kako zelo smo občutili izgubo tega rednega zbiranja med trenutno pandemijo in kako nestrpno pričakujemo čas, ko se bomo spet lahko sestali kot prej.

Ljudstvo zaveze se zbira tudi v templju, Gospodovi hiši, da prejme uredbe, blagoslove in razodetja, ki so na voljo samo tam. Prerok Joseph Smith je učil: »Kaj je bil cilj zbiranja /…/ Božjega ljudstva v tem razdobju sveta? /…/ Glavni cilj je bil ta, da se Gospodu zgradi hiša, v kateri bo svojemu ljudstvu razodel uredbe svoje hiše in slave svojega kraljestva in ljudi učil o poti odrešitve; kajti obstajajo določene uredbe in načela, ki se jih mora, ko se o njih uči in se jih izvaja, izvajati na kraju oziroma v hiši, zgrajeni za ta namen.«22.

Podedovati obljube zaveze

Slednjič, samo če bomo hodili po poti zavez, bomo deležni blagoslovov Abrahama, Izaka in Jakoba, najvišjih blagoslovov odrešitve in povzdignjena, ki jih lahko da le Bog.23

Odlomki iz svetih spisov, ki se nanašajo na ljudstvo zaveze, pogosto pomenijo dobesedne Abrahamove potomce oziroma »Izraelovo hišo«. Toda ljudstvo zaveze so tudi vsi, ki sprejmejo evangelij Jezusa Kristusa.24 Pavel je pojasnil:

»Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. /…/

Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.«25

Tisti, ki so zvesti svojim zavezam, »bodo vstali v vstajenju pravičnih«.26 »Postali [so] popolni /…/ preko Jezusa, posrednika nove zaveze. /…/ To so tisti, katerih telo je celestialno, katerih slava je ta od sonca, in sicer slava Boga, najvišjega med vsemi«.27 »[Z]atorej je vse njihovo, bodisi življenje ali smrt, ali sedanje stvari ali prihodnje stvari, vse so njihove in Kristusovi so in Kristus je od Boga.«28

Prisluhnimo prerokovemu klicu, naj ostanemo na poti zavez. Nefi je videl nas in naš čas in zapisal: »[J]az, Nefi, [sem] videl moč Božjega Jagnjeta, da se je spustila na svete v Jagnjetovi cerkvi in na Gospodovo ljudstvo zaveze, ki je bilo razkropljeno po vsem obličju zemlje; in oboroženi so bili s pravičnostjo in z močjo Boga v veliki slavi.«29

Skupaj z Nefijem se mi duša »radosti v Gospodovih stvareh«.30 Na to velikonočno nedeljo pričujem o Jezusu Kristusu, čigar vstajenje je naše upanje in zagotovilo vsega, kar je obljubljeno na poti zavez in na koncu poti. V imenu Jezusa Kristusa, amen.