Generalna konferenca
Zagovarjanje naše božansko navdihnjene ustave
aprilska generalna konferenca 2021


Zagovarjanje naše božansko navdihnjene ustave

Ker sveti iz poslednjih dni verjamemo v božanski navdih, nosimo edinstveno odgovornost, da zagovarjamo in branimo ustavo Združenih držav Amerike in ustavna načela.

V teh težkih časih sem začutil, da moram govoriti o navdihnjeni ustavi Združenih držav Amerike. Ta ustava ima poseben pomen za naše člane v Združenih državah, a obenem je skupna zapuščina ustav po vsem svetu.

I.

Ustava je temelj vladavine. Zagotavlja strukturo in omejitve za izvrševanje moči oblasti. Ustava Združenih držav je dandanes najstarejša veljavna pisana ustava. Čeprav jo je prvotno sprejelo le majhno število kolonij, je kmalu služila kot model po vsem svetu. V današnjem času so vse države razen treh sprejele pisane ustave.1

V tem govoru ne govorim v imenu določene politične stranke ali druge skupine. Zavzemam se za ustavo Združenih držav, ki sem jo proučeval več kot 60 let. Govorim iz svoje izkušnje pravnega uslužbenca pri vrhovnem sodniku vrhovnega sodišča Združenih držav. Govorim iz svojih 15-letnih izkušenj profesorja prava in svojih 3,5-letnih izkušenj sodnika na utaškem vrhovnem sodišču. A še zlasti govorim iz svojega 37-letnega staža apostola Jezusa Kristusa, ki je odgovoren, da prouči pomen božansko navdihnjene ustave Združenih držav za delo Kristusove obnovljene Cerkve.

Ustava Združenih držav je edinstvena, ker je Bog razodel, da jo je »uzakonil« (Nauk in zaveze 101:80) »zaradi pravic in zaščite vsega mesa« (Nauk in zaveze 101:77). Zato ima ta ustava prav posebno veljavo za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni po vsem svetu. Ali naj se ta ustavna načela uporabljajo v drugih državah po svetu oziroma kako, se morajo odločiti same.

S katerim namenom je Bog uzakonil ustavo Združenih držav? To vidimo v nauku moralne svobodne volje. V prvem desetletju obnovljene Cerkve so člani v mejnih predelih ameriškega zahoda prenašali osebno in javno preganjanje. Deloma zato, ker so nasprotovali zasužnjevanju ljudi, ki je tedaj obstajalo v Združenih državah. V teh obžalovanja vrednih okoliščinah je Bog preko Josepha Smitha razodel večne resnice o svojem nauku.

Bog je dal svojim otrokom moralno svobodno voljo – moč, da se odločajo in ukrepajo. Najbolj zaželen pogoj za izvrševanje svobodne volje je kar največja svoboda, da moški in ženske ukrepajo v skladu s svojo individualno izbiro. Nato, kot pojasnjuje razodetje, »bo vsak na sodni dan odgovarjal za svoje grehe« (Nauk in zaveze 101:78). »Zato,« je razodel Gospod, »ni prav, da bi bil kdor koli v suženjstvu drugega« (Nauk in zaveze 101:79). To očitno pomeni, da ni prav zasužnjevati ljudi. In v skladu z istim načelom ni prav, če državljani nimajo besede pri izbiri svojih voditeljev ali pri določanju zakonov.

II.

Verjamemo, da je ustavo Združenih držav navdihnil Bog, a to ne pomeni, da je Božje razodetje narekovalo prav vsako besedo in frazo, denimo določila o dodelitvi števila predstavnikov iz vsake zvezne države ali najnižjo starost za vsakega.2 Ustava ni bila »povsem dodelan dokument,« je rekel predsednik J. Reuben Clark. »Nasprotno,« je pojasnil, »verjamemo, da jo je treba dopolnjevati in nadgrajevati, da bo pokrivala spremenljive potrebe razvijajočega se sveta.«3 Navdihnjeni amandmaji so, na primer, odpravili suženjstvo in zagotovili ženskam volilno pravico. Vendar ne vidimo navdiha v vsaki ustavni interpretaciji odločitve vrhovnega sodišča.

Verjamem, da ustava Združenih držav zajema vsaj pet božansko navdihnjenih načel.4

Prvo je načelo, da vladna oblast izvira iz ljudstva. V času, ko je po splošnem prepričanju vladarjeva oblast izhajala iz božanskih pravic kraljev ali vojaške oblasti, je bilo pravico vladanja revolucionarno prisoditi ljudstvu. Filozofi so to sicer zagovarjali, a ustava Združenih držav je bila prva, ki je to postavila v prakso. Vladavina ljudstva ne pomeni, da smejo drhal oziroma druge skupine posredovati, da bi ustrahovale ali nasilno uvedle vladni ukrep. Ustava je uzakonila ustavno demokratično republiko, kjer ljudstvo izvršuje oblast preko izvoljenih predstavnikov.

Drugo navdihnjeno načelo je razdelitev zaupanih pooblastil med državo in njej podrejenimi zveznimi državami. V našem zveznem sistemu je bilo to načelo brez primere včasih spremenjeno z navdihnjenimi amandmaji, denimo z odpravo suženjstva in razširitvijo volilnih pravic na ženske, kot sem omenil že prej. Bistveno je, da ustava Združenih držav podeljuje zvezni vladi le pooblastila, ki so dodeljena izrecno ali implicitno, in vse druge vladne pristojnosti pridrži »za zvezne države oziroma za ljudi«.5

Še eno navdihnjeno načelo je delitev oblasti. Precej več kot sto let pred ustavno konvencijo ZDA leta 1787 je angleški parlament utrl pot ločitvi zakonodajne in izvršilne oblasti, ko so kralju odvzeli določena pooblastila. Po navdihu je ameriška konvencija izvršni, zakonodajni in sodni veji oblasti podelila neodvisna pooblastila, tako da so lahko nadzirale druga drugo.

Četrto navdihnjeno načelo je v svežnju bistvenih zajamčenih individualnih pravic in nekaterih omejitvah državne oblasti v Listini pravic, ki so jo sprejeli z amandmajem le tri leta zatem, ko je ustava stopila v veljavo. Listina pravic ni bila nekaj novega. Tu se je navdih pokazal v praktičnem izvajanju načel, ki jim je utrla pot Anglija, z začetkom v Magna Carti. Pisci ustave so bili s temi seznanjeni, ker so taka jamstva vsebovale že nekatere ustanovne listine kolonij.

Brez Listine pravic se evangelijska obnova, ki se je začela le tri desetletja kasneje, ne bi mogla zgoditi na ameriških tleh. Božanski navdih se vidi že v izvirnem določilu, da za javne funkcije ne sme biti ugotavljanja veroizpovedi,6 a dodajanje verske svobode in jamstva za nedopuščanje ene državne veroizpovedi v prvi amandma je bil ključnega pomena. Božanski navdih se v prvem amandmaju kaže tudi v svobodi govora in tiska in v osebni zaščiti, vključeni v druge amandmaje, denimo za kazenski pregon.

Slika
Mi, ljudje

Petič in zadnjič, božanski navdih vidim v bistvenem namenu celotne ustave. Vladati bi nam morali zakoni in ne posamezniki, zvesti smo ustavi in ustavnim načelom in postopkom, ne določenemu javnemu uslužbencu. Tako so vsi ljudje pred zakonom enaki. Ta načela preprečujejo samodržne ambicije, ki so v nekaterih državah sprevrgle demokracijo. Pomenijo tudi, da nobena od treh vej oblasti ne bi smela vladati nad drugima dvema ali jima preprečiti, da opravljata svojo pravo ustavno funkcijo medsebojnega nadzora.

III

Navzlic božansko navdihnjenim načelom ustave Združenih držav prvotni nameni niso vselej doseženi, kadar jo izvršujejo nepopolni smrtniki. Zvezna vlada je odvzela zveznim državam pomembne teme zakonodaje, denimo postavljanje nekaterih zakonov, ki vodijo družinske odnose. Jamstvo prvega amandmaja o svobodi govora včasih slabi zatiranje nepriljubljenega govora. Načelo delitve oblasti je bilo vselej pod pritiskom, ker je menjaje ena veja oblasti izvrševala ali ovirala pooblastila, ki so bila zaupana drugi.

Obstajajo še druge grožnje, ki spodkopavajo navdihnjena načela ustave Združenih držav. Ugled ustave zmanjšujejo prizadevanja, da se namesto svobode in samovlade kot razlog za njeno ustanovitev postavi trenutne družbene trende. Polnomočje ustave banalizirajo kandidati oziroma uradniki, kadar se ne zmenijo za njena načela. Dostojanstvo in moč ustave spodkopavajo tisti, ki se nanjo sklicujejo le kot na preizkus zvestobe oziroma na politični slogan, in ne na njen veličastni status vira pooblastil in omejitev vladne oblasti.

IV.

Ker sveti iz poslednjih dni verjamemo v božanski navdih ustave Združenih držav in ustavnih načel, nosimo edinstveno odgovornost, da jo zagovarjamo in branimo, kjerkoli živimo. Zaupati moramo v Gospoda in pozitivno gledati na prihodnost tega naroda.

Kaj naj še delamo zvesti sveti iz poslednjih dni? Moliti moramo, da bo Gospod vodil in blagoslavljal vse države in državne voditelje. To je sestavni del našega člena vere. Podložnost predsednikom oziroma vladarjem7 seveda ni ovira, da ne bi nasprotovali posameznim zakonom oziroma pravilom. Narekuje, da bi morali uveljavljati svoj vpliv vljudno in mirno, v okviru naših ustav in ustreznih zakonov. Pri spornih vprašanjih bi si morali prizadevati za usklajevanje in zedinjenje

Del zagovarjanja navdihnjene ustave so še druge dolžnosti. Navdihnjena ustavna načela bi se morali naučiti in jih braniti. Morali bi poiskati in podpreti preudarne, dobre posameznike, ki bodo ta načela podpirali v svojem javnem delovanju.8 Morali bi biti razgledani državljani, ki aktivno uveljavljajo svoj vpliv v civilnih zadevah.

V Združenih državah in drugih demokracijah političen vpliv uveljavljamo, kadar se potegujemo za položaj (kar spodbujamo), z glasovanjem, s finančno podporo, s članstvom in delovanjem v političnih strankah in z nenehnim stikom z uradniki, strankami in kandidati. Demokracija za dobro delovanje potrebuje vse to, a ni razloga, da bi vsak vestni državljan poskrbel za vse.

Obstaja veliko političnih vprašanj in nobena stranka, platforma ali posamezni kandidat ne more zadostiti vsem osebnim željam. Vsak državljan se mora torej odločiti, katera vprašanja so mu v določenem trenutku najpomembnejša. Člani bi si morali nato prizadevati za navdih, kako naj uveljavljajo svoj vpliv glede na osebne prioritete. Ta postopek ne bo enostaven. Morda bo to zahtevalo, da podprete drugo stranko ali izberete drugega kandidata, celo od volitev do volitev.

Zaradi takih neodvisnih dejanj bodo morali volivci včasih podpreti kandidate, politične stranke ali platforme, s katerimi se pri drugih stališčih ne strinjajo.9 To je eden od razlogov, zakaj člane spodbujamo, naj se vzdržijo medsebojnega obsojanja pri političnih zadevah. Nikdar ne bi smeli trditi, da zvesti sveti iz poslednjih dni ne more pripadati določeni stranki ali voliti določenega kandidata. Učimo pravilna načela in pustimo našim članom, da se bodo odločili, kako naj ta načela razvrstijo po prioritetah in jih uporabijo pri vprašanjih, ki so občasno pojavijo. Obenem vztrajamo in prosimo naše lokalne voditelje, naj vztrajajo, da se o političnih odločitvah in pripadnosti ne razpravlja med poučevanjem oziroma se jih ne zagovarja na nobenem cerkvenem sestanku.

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni si seveda pridržuje pravico, da podpre ali nasprotuje določenim zakonodajnim predlogom, ki bodo po naše vplivali na versko svobodo ali na temeljne interese organizacij Cerkve.

Pričujem o božansko navdihnjeni ustavi Združenih držav in molim, da bi mi, ki priznavamo božansko bitje, ki jo je navdihnilo, vselej zagovarjali in branili njena čudovita načela. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opombe

  1. Gl. Mark Tushnet, »Constitution«, v Michel Rosenfeld in András Sajó, ur., The Oxford Handbook of Comparative Constitutional Law (2012), 222. Tri države z nepisanimi, sistemsko urejenimi ustavami so Velika Britanija, Nova Zelandija in Izrael. Vsaka od teh ima trdno tradicijo ustavnosti, čeprav vladna določila niso zbrana v skupen dokument.

  2. Gl. Ustava Združenih držav, 1. člen, 2. del.

  3. J. Reuben Clark ml., »Constitutional Government: Our Birthright Threatened«, Vital Speeches of the Day, 1. jan. 1939, 177, navedek v Martin B. Hickman, »J. Reuben Clark, Jr.: The Constitution and the Great Fundamentals«, v Ray C. Hillam, ur., By the Hands of Wise Men: Essays on the U.S. Constitution (1979), 53. Brigham Young je imel podoben razvojni pogled na ustavo in je učil, da so oblikovalci »postavili temelje, rodovi za tem pa so morali to nadgraditi« (Discourses of Brigham Young, izb. John A. Widtsoe (1954), 359.

  4. Teh pet je podobnih, a niso istovetni tistim, ki so predlagani v delih J. Reubena Clarka ml., Stand Fast by Our Constitution (1973), 7, Ezre Tafta Bensona, »Our Divine Constitution«, Ensign, nov. 1987, 4–7; in Ezre Tafta Besona, »The Constitution—A Glorious Standard«, Ensign, sept. 1987, 6–11. Gl. splošno, Noel B. Reynolds, »The Doctrine of an Inspired Constitution«, v By the Hands of Wise Men, 1–28.

  5. Ustava Združenih držav, 10. amandma.

  6. Gl. Ustava Združenih držav, 6. člen.

  7. Gl. Členi vere 1:12.

  8. Gl. Nauk in zaveze 98:10.

  9. Gl. David B. Magleby, »The Necessity of Political Parties and the Importance of Compromise«, BYU Studies, 54. zvezek, 4. št. (2015), 7–23.