Generalna konferenca
Naš osebni Odrešenik
nazaj naprej

Naš osebni Odrešenik

Odrešenik ima zaradi odkupnega žrtvovanja moč, da nas vsakega posebej očisti, ozdravi in okrepi.

Hvaležen sem, da sem na to čudovito velikonočno dopoldne z vami. Kadar razmišljam o veliki noči, v mislih rad ponavljam besede, ki sta jih povedala angela tistim, ki so bile pri grobu v vrtu: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.«1 Pričujem, da je Jezus iz Nazareta vstal in živi.

Kaj mislite o Kristusu?

Pred štiriintridesetimi leti sva z misijonarskim družabnikom spoznala in učila zelo inteligentnega moškega, ki je pisal za krajevni časopis v Davao Cityju na Filipinih. Z veseljem sva ga učila, ker je imel veliko vprašanj in je bil zelo spoštljiv do najinih prepričanj. Najbolj nepozabno vprašanje, ki nama ga je postavil, je bilo: »Kaj mislite o Kristusu?«2 Seveda sva mu navdušeno povedala o svojih občutkih in pričevala o Jezusu Kristusu. Kasneje je objavil članek na isto temo, ki je vseboval čudovite besede in besedne zveze o Odrešeniku. Spomnim se, da je name naredil vtis, vendar me ni nujno spodbudil. V njem so bili pravi podatki, vendar se je zdel prazen in mu je manjkalo duhovne moči.

Vedno boljše spoznavanje Kristusa

»Kaj mislite o Kristusu?« Spoznavam, da to, kako dobro poznam Odrešenika, občutno vpliva na mojo sposobnost, da ga slišim, kot tudi kako se odzivam. Pred nekaj leti je starešina David A. Bednar v svojem govoru postavil naslednji vprašanji: »Ali samo vemo za Odrešenika, ali pa ga vse bolj spoznavamo? Kako spoznamo Gospoda?«3

Ko sem preučeval in se poglabljal, sem prišel do osupljivega spoznanja, da to, kar vem o Odrešeniku, močno presega to, koliko ga res poznam. Tedaj sem se odločil, da se bom bolj potrudil, da ga spoznam. Zelo sem hvaležen za svete spise in pričevanja zvestih učencev in učenk Jezusa Kristusa. Moje potovanje v zadnjih nekaj letih me je peljalo po številnih poteh preučevanj in odkritij. Molim, da bo sporočilo, ki vam ga bo Sveti Duh danes posredoval, veliko močnejše od nezadostnih besed, ki sem jih zapisal.

Prvič, spoznati moramo, da je spoznavanje Odrešenika najpomembnejša težnja našega življenja. Morala bi imeti prednost pred vsem drugim.

»Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.«4

»Jezus mu je dejal: ‘Jaz sem pot resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.’«5

»Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«6

Drugič, ko vedno bolj spoznavamo Odrešenika, dobijo odlomki iz svetih spisov in besede prerokov tako oseben pomen za nas, da postanejo naše lastne besede. Ne gre toliko za posnemanje besed, občutkov in izkušenj drugih, kot za to, da sami spoznamo, na svoj edinstven način, s preizkušanjem besede7 in prejetjem pričevanja Svetega Duha. Kot je oznanil prerok Alma:

»Mar ne predpostavljate, da sam to vem? Glejte, pričujem vam, da vem, da je to, o čemer sem govoril, res. In kako predpostavljate, da vem o gotovosti tega?

Glejte, povem vam, da mi je to razkril Sveti Božji Duh. Glejte, postil sem se in molil veliko dni, da bi to sam spoznal. In sedaj sam vem, da je to res; kajti Gospod Bog mi je to razodel po svojem Svetem Duhu; in to je duh razodetja, ki je v meni.«8

Tretjič, vedno boljše razumevanje tega, da se odkupna daritev Jezusa Kristusa nanaša osebno na vsakega od nas, nam ga bo pomagalo spoznati. Pogosto nam je lažje razmišljati in govoriti o Kristusovi odkupni daritvi na splošno, kot prepoznati njen osebni pomen v našem lastnem življenju. Odkupna daritev Jezusa Kristusa je neskončna in večna in vseobsegajoča v svoji širini in globini, vendar učinkuje popolnoma osebno in individualno. Odrešenik ima zaradi odkupnega žrtvovanja moč, da nas vsakega posebej očisti, ozdravi in okrepi.

Odrešenikova edina želja, njegov edini namen od vsega začetka je bil, da bi spolnjeval Očetovo voljo. Očetova volja zanj je bila, da pomaga »uresniči[ti] človekovo nesmrtnost in večno življenje«9, tako da postane naš Zagovornik pri Očetu.10 Zatorej, »čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja«.11

»In šel bo in prenašal bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste. /…/

In prevzel bo smrt, da bo lahko razvezal spone smrti, /…/ in prevzel bo njihove slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, /…/ da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.

/…/ Božji Sin po mesu trpi, da bi lahko prevzel grehe svojega ljudstva, da bi jim z močjo svoje rešitve izbrisal prestopke.«12

Rad bi vam povedal o preprosti izkušnji, ki ponazarja, kako se včasih spopadamo s tem, da bi sprejeli osebno naravo Gospodove odkupne daritve.

Pred leti sem po povabilu svojega voditelja, ki sem mu odgovoren, Mormonovo knjigo prebral od prve do zadnje strani in označil vse verze, ki govorijo o Gospodovi odkupni daritvi. Prosil me je tudi, naj na eni strani pripravim povzetek tega, kar sem se naučil. Mislil sem si: »Ena stran? Seveda, to je enostavno.« Vendar sem na svoje presenečenje ugotovil, da je ta naloga izjemno težka in ni mi uspelo.

Od tedaj sem spoznal, da mi ni uspelo, ker sem zgrešil bistvo in sem imel napačne predpostavke. Prvič, pričakoval sem, da naj bi bil povzetek navdihujoč za vse. Povzetek je bil namenjen meni in nikomur drugemu. Mišljeno je bilo, da bi zajel moje občutke in čustva o Odrešeniku in tem, kar je naredil zame, da bi vsakič, ko bi ga bral, na površje prišle čudovite, ganljive in osebne duhovne izkušnje.

Drugič, pričakoval sem, da bo povzetek imeniten in izpiljen in bo vseboval visokoleteče besede in besedne zveze. Nikoli ni šlo za velike besede. Mišljen je bil kot jasno in preprosto ubesedeno prepričanje. »Kajti duša se mi radosti v jasnosti; kajti tako dela Gospod Bog med človeškimi otroki. Kajti Gospod Bog daje luč za razumevanje.«13

Tretjič, pričakoval sem, da bo popoln, povzetek vseh povzetkov – zadnji povzetek, h kateremu ni kaj in se ne bi smelo karkoli dodati – in ne delo v postopku, kateremu lahko dodam besedo ali besedno zvezo, ko se moje razumevanje odkupne daritve Jezusa Kristusa razvija.

Pričevanje in povabilo

Kot mladenič sem se veliko naučil v pogovorih s svojim škofom. V tistih rosnih letih sem vzljubil naslednje besede iz najljubše hvalnice:

Osuplo stojim nad veliko ljubeznijo,

ki Jezus mi vedno nakloni jo milostno.

Trepečem, ker vem, da se zame je žrtvoval,

da zame je, grešnika, svoje življenje dal.

O, čudovito je, ker zame je skrbel,

da se je žrtvoval.

O, čudovito je, čudovito je.14

Prerok Moroni nas je povabil: »In sedaj, priporočil bi vam, da iščete tega Jezusa, o katerem so preroki in apostoli zapisovali.«15

Predsednik Russell M. Nelson je obljubil, da »če se [bomo] še naprej učili vse, kar lahko, o Jezusu Kristusu, /…/ se bo [naša] sposobnost, da se odvrnemo od greha, povečala. [Naša] želja, da bi spolnjevali zapovedi, bo naraščala.«16

Da bi se na to velikonočno nedeljo, prav kot je Odrešenik vstal iz svojega kamnitega groba, zbudili iz svojega duhovnega spanca in se dvignili nad oblake dvoma, krempljev strahu, omamljajočega ponosa in mrtvila samozadovoljnosti. Jezus Kristus in nebeški Oče živita. Pričujem o njuni popolni ljubezni do nas. V imenu Jezusa Kristusa, amen.