Generalna konferenca
Prostor v gostišču
nazaj naprej

Prostor v gostišču

V tem velikonočnem času nas Jezus Kristus vabi, naj postanemo usmiljeni Samarijani kakor on, da bomo njegovo gostišče (njegovo Cerkev) napravili za zatočišče za vse.

Dragi bratje in sestre, čeprav je moj oče preminil pred dvajsetimi leti, so trenutki, ko ga pogrešam. Velika noč obljublja, da ga bom spet videl.

Ko sem bil na podiplomskem študiju v Angliji, me je obiskal oče. Njegovo očetovsko srce je vedelo, da pogrešam dom.

Rad je imel pustolovščino, razen pri hrani. Celo v Franciji, znani po svoji kulinariki, je običajno rekel: »Jejmo kitajsko hrano.« Moj oče, dolgoletni patriarh v Cerkvi, je bil duhoven in sočuten človek. Nekega večera, ko so po Parizu z glasnimi sirenami drvela intervencijska vozila, je dejal: »Gerrit, ti klici so rane mesta.«

Na tem potovanju sem občutil druge klice in rane. Neko dekle je prodajalo sladoled iz majhnega vozička. Njeni korneti iz vafljev so bili ravno pravšnji za eno kepico sladoleda. Iz nekega razloga se je z njo sprl ogromen moški. Kričal je in jo porinil, ji prevrnil voziček in raztresel sladoledne kornete. Ničesar nisem mogel storiti, saj je kornete poteptal s čevlji. Še vedno vidim dekle, kako kleči na ulici in skuša rešiti koščke zdrobljenih kornetov, medtem ko ji po licih tečejo solze žalosti. Njena podoba me preganja kot opomin na neprijaznost, brezčutnost, nerazumevanje, ki jih prepogosto uperjamo drug proti drugemu.

Nekega drugega popoldneva sva z očetom obiskala veliko katedralo Chartres blizu Pariza. Malcolm Miller,1 svetovno znani poznavalec katedral, je opozoril na tri nize chartreskih vitražnih oken. Rekel je, da pripovedujejo zgodbo.

Prva okna prikazujejo Adama in Evo, ki zapuščata edenski vrt.

Druga ponazarjajo priliko o usmiljenem Samarijanu.

Tretja upodabljajo Gospodov drugi prihod.

Skupaj ta vitražna okna lahko opisujejo naše večno potovanje. Vabijo nas, naj vsem prijazno namenimo prostor v Gospodovem gostišču.2

iStock.com/digitalimagination

Kakor Adam in Eva pridemo v svet trnja in osatov.3

iStock.com/digitalimagination

Na naši prašni poti v Jeriho smo napadeni, ranjeni in prepuščeni bolečini.4

Čeprav bi morali pomagati drug drugemu, se iz kakršnegakoli razloga prepogosto umaknemo na drugo stran ceste.

A sočutni, usmiljeni Samarijan se ustavi in nam z vinom in oljem oskrbi rane. Simbola zakramenta in drugih uredb, vino in olje nas opozarjajo na duhovno ozdravitev v Jezusu Kristusu.5 Usmiljeni Samarijan nas posadi na svojega osla ali pa nas, kot je razvidno v nekaterih vitražnih pripovedih, nosi na ramenih. Prinese nas v gostišče, ki lahko predstavlja njegovo Cerkev. V gostišču usmiljeni Samarijan reče: »Poskrbi[te] zanj; /…/ nazaj grede [vam bom] povrnil.«6 Usmiljeni Samarijan, simbol našega Odrešenika, obljubi, da se bo vrnil, tokrat v veličastvu in slavi.

iStock.com/digitalimagination

V tem velikonočnem času nas Jezus Kristus vabi, naj postanemo usmiljeni Samarijani kakor on, da bomo njegovo gostišče (njegovo Cerkev) za vse napravili za zatočišče pred življenjskimi udarci in viharji.7 Na njegov obljubljeni drugi prihod se pripravljamo vsak dan, ko za »najmanjš[e]«8 delamo to, kar bi zanj. Ta »najmanjši« je vsak od nas.

Ko z usmiljenim Samarijanom vstopimo v gostišče, o Jezusu Kristusu in o sebi izvemo pet stvari:

Prvič, v gostišče pridemo takšni, kakršni smo, s šibkostmi in nepopolnostmi, ki jih imamo vsi. Vendar imamo vsi nekaj, kar moramo prispevati. Naša pot k Bogu je pogosto skupna. Ko smo kot skupnost enotni, občutimo pripadnost – najsi se soočamo s pandemijo, viharji, divjimi požari, sušami ali ko tiho izpolnjujemo vsakdanje potrebe. Navdih prejmemo, ko se posvetujemo, prisluhnemo vsakemu človeku, vključno vsaki sestri in Duhu.

Ko se v srcu spremenimo in prevzamemo Gospodovo podobo na svoje obličje9, vidimo njega in sebe v njegovi Cerkvi. V njem najdemo jasnost, ne nesoglasja. V njem najdemo razlog za dobra dela, razlog, da smo dobri, in vedno večjo zmožnost, da postanemo boljši. V njem odkrijemo neomajno vero, osvobajajočo nesebičnost, skrbno spremembo in zaupanje v Boga. V njegovem gostišču najdemo in poglobimo svoj osebni odnos z Bogom, našim Očetom, in Jezusom Kristusom.

Zaupa nam, da bomo pomagali gostišče narediti za kraj, kakršen mora biti. Ko ponudimo svoje talente in najboljše napore, nas tudi njegovi duhovni darovi 10 okrepijo in blagoslovijo.

Španski tolmač mi je dejal: »Starešina Gong, po Duhu sem vedel, kaj boste rekli, da sem lahko prevedel,« je rekel ta zvesti brat, »z darom jezikov.«

Darovi vere in gotovosti prejmemo in se v različnih situacijah kažejo drugače. Neka draga sestra je bila deležna duhovne tolažbe, ko ji je zaradi covida-19 umrl mož. Rekla je: »Vem, da bova z mojim dragim možem ponovno skupaj.« V drugačni situaciji v zvezi s covidom je druga draga sestra rekla: »Začutila sem, da moram Gospoda in zdravnike prositi, naj mojemu možu namenijo samo malce več časa.«

Drugič, Gospod nas prosi, naj njegovo gostišče napravimo za kraj milosti in prostor, kjer se vsi lahko zbirajo, kjer je prostor za vse. Kot učenci Jezusa Kristusa smo vsi enaki, ni drugorazrednih skupin.

Vsi so dobrodošli na zakramentnih sestankih, drugih nedeljskih sestankih in družabnih dogodkih.11 Spoštljivo častimo Odrešenika, smo uvidevni in obzirni drug do drugega. Vidimo in priznavamo slehernega človeka. Nasmehnemo se in sedimo s tistimi, ki sedijo sami, si zapomnimo imena, vključno z imeni novih spreobrnjencev, bratov in sester, ki so se vrnili, mladenk in mladeničev, vsakega dragega otroka v Osnovni.

Ko se vživimo v njihovo kožo, pozdravljamo prijatelje, obiskovalce, nove priseljence, prezaposlene posameznike, ki jih vleče na vse strani. Skupaj žalujemo, se radostimo in smo tam drug za drugega. Ko ne dosežemo svojih idealov in hitimo, ko se ne zavedamo, obsojamo ali smo pristranski, drug drugega prosimo za odpuščanje in delamo bolje.

Družina iz Afrike, ki zdaj živi v Združenih državah, je rekla: »Od prvega dne so bili člani Cerkve prijazni in gostoljubni. Zaradi njih smo se počutili kot doma. Nihče ni zviška gledal na nas.« Oče je rekel: »Sveto pismo uči, da evangelijski sadovi izhajajo iz evangelijskih korenin.« »In misijonarji,« sta rekla oče in mati, »želiva, da najin sin in hči postaneta kot ti misijonarji.« Bratje in sestre, toplo sprejmimo vse, ki pridejo v Gospodovo gostišče.

Tretjič, v njegovem gostišču spoznamo, da je popolnost v Jezusu Kristusu in ne v perfekcionizmu sveta. Nestvarni in nerealistični, »navidezno popolni« filtrirani perfekcionizem lahko v nas ustvari občutek nezadostnosti, ujetosti v potegih, všečkih in dvojnih klikih. Nasprotno pa naš Odrešenik Jezus Kristus o nas ve vse, česar ne želimo, da bi vedel kdorkoli drug, in nas še vedno ljubi. Njegov evangelij nam daje drugo in tretjo možnost, ki jo omogoča njegovo odkupno žrtvovanje.12 Vsakogar od nas vabi, naj bomo usmiljeni Samarijani, manj kritični in bolj odpuščajoči do sebe in drugih, celo ko se trudimo bolje spolnjevati njegove zapovedi.

Ko pomagamo drug drugemu, pomagamo sebi. Družina, ki jo poznam, je živela blizu prometne ceste. Popotniki so se pogosto ustavili, da bi prosili za pomoč. Nekega ranega jutra je družina zaslišala glasno razbijanje po vratih. Utrujeni in zaskrbljeni, kdo bi lahko bil ob dveh ponoči, so se spraševali, ali bi samo tokrat lahko pomagal kdo drug. Medtem ko se je trkanje vztrajno nadaljevalo, so zaslišali: »Požar – v zadnjem delu vaše hiše je prišlo do požara!« Usmiljeni Samarijani pomagajo drug drugemu.

Četrtič, v njegovem gostišču postanemo del evangelijske skupnosti, ki se osredotoča na Jezusa Kristusa in temelji na obnovljeni resnici, živih prerokih in apostolih in še eni zavezi Jezusa Kristusa – Mormonovi knjigi. Kristus nas vodi v svoje gostišče in tudi v svojo hišo – sveti tempelj. Gospodova hiša je kraj, kjer nas usmiljeni Samarijan, tako kot se je to zgodilo z ranjenim človekom na poti v Jeriho, lahko očisti in nas obleče ter nas pripravi na vrnitev v Božjo navzočnost in nas za večno poveže v Božjo družino. Njegovi templji so odprti za vse, ki verno in poslušno živijo po njegovem evangeliju.

Tempeljske radosti vključujejo evangelijsko enotnost sredi raznolikih dediščin, kultur, jezikov in rodov. Pri otvoritvi gradbenih del templja v Taylorsvillu v Utahu je sedemnajstletni Max Harker povedal zgodbo o družinski veri, ki sta jo šest rodov prej začela njegov praprapraded Joseph Harker in njegova žena Susannah Sneath. V obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa lahko vsi postanemo močna vez v svojih družinskih rodovih.

Nazadnje, petič, radostimo se, ker Bog ljubi svoje otroke v naših različnih družbenih okoljih in okoliščinah, v vsakem narodu, rodu in jeziku, v njegovem gostišču pa je prostor za vse.

V zadnjih štiridesetih letih je članstvo v Cerkvi postalo vse bolj mednarodno. Od leta 1998 živi več članov Cerkve izven kot v Združenih držav Amerike in Kanade. Pričakujemo, da bo do leta 2025 v Latinski Ameriki živelo toliko članov kot v Združenih državah in Kanadi. Uresničuje se prerokba o zbiranju zvestih potomcev očeta Lehija. Zvesti sveti, vključno v pionirskem koridorju, ostajajo vir predanosti in služenja v tej svetovni Cerkvi.

Nadalje, večina odraslih članov Cerkev je zdaj neporočenih, ovdovelih ali ločenih. To je pomembna sprememba. Vključuje več kot polovico sester Društva za pomoč in več kot polovico odraslih bratov z duhovništvom. Ta demografski vzorec velja za Cerkev po svetu že od leta 1992, za Cerkev v Združenih državah in Kanadi pa od leta 2019.

Naš položaj pred Gospodom in v njegovi Cerkvi ni stvar zakonskega stanu, temveč tega, da postanemo zvesti in pogumni učenci Jezusa Kristusa.13 Odrasli hočejo, da se jih obravnava kot odrasle, in želijo biti odgovorni in prispevati kot odrasli. Učenci Jezusa Kristusa prihajajo od vsepovsod, so različne rasti, velikosti, barve, starosti, vsak s talenti, pravičnimi željami in neverjetnimi zmožnostmi, da blagoslavljajo in služijo. Vsak dan si prizadevamo slediti Jezusu Kristusu z vero v kesanje 14 in vztrajno radostjo.

V tem življenju včasih čakamo na Gospoda. Morda še nismo tam, kjer upamo in si želimo, da bi bili v prihodnosti. Neka predana sestra pravi: »Zvesto čakanje na Gospodove blagoslove je sveti položaj. Ne sme naleteti na pomilovanje, pokroviteljstvo ali obsojanje, ampak na sveto spoštljivost.«15 Medtem pa živimo zdaj in ne čakajmo, da se bo življenje začelo.

Izaija obljublja: »[T]isti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo pa ne omagajo.«16

Naš usmiljeni Samarijan obljublja, da se bo vrnil. Ko skrbimo drug za drugega, kot bi Gospod, se dogajajo čudeži. Ko pristopimo strtega srca in skesanega duha,17 najdemo glas v Jezusu Kristusu in nas obdajo njegove razumevajoče roke varnosti.18 Svete uredbe nudijo pripadnost zavezam in »moč božanskosti«19 za posvetitev notranjega namena in zunanjega dejanja. Z njegovo ljubečo prijaznostjo in potrpljenjem postane njegova Cerkev naše gostišče.

Ko pripravimo prostor v njegovem gostišču in sprejemamo vse, nas usmiljeni Samarijan lahko ozdravi na naši prašni poti smrtnika. Nebeški Oče in njegov Sin Jezus Kristus nam s popolno ljubeznijo obljubljata »mir v tem svetu in večno življenje v prihodnjem svetu«20 – »da bomo tudi mi tam, kjer je on«21. O tem hvaležno pričujem v svetem in posvečenem imenu Jezusa Kristusa, amen.