Generalna konferenca
Naša žalost se bo spremenila v veselje
nazaj naprej

Naša žalost se bo spremenila v veselje

Prosim vse, ki čutite žalost, vse, ki se sprašujete, kaj se zgodi po smrti, da verujete v Kristusa.

Ko sem se pred nekaj leti udeležil sestankov v Salt Lake Cityju, me je pozdravil naš dragi prerok, Russell M. Nelson. Na svoj tipično topel in oseben način je vprašal: »Mark, kako je vaša mama?«

Povedal sem mu, da sem bil začetek tedna pri njej doma na Novi Zelandiji, in da se stara, vendar ima močno vero in je v navdih vsem, ki jo poznajo.

Potem je rekel: »Prosim, pozdravite jo /…/ in ji povejte, da se veselim, da jo bom ponovno videl.«

Bil sem precej presenečen in sem vprašal: »Ali kmalu načrtujete potovanje na Novo Zelandijo?«

S prijazno iskrenostjo je odvrnil: »O, ne, videl jo bom v naslednjem življenju.«

V njegovem odgovoru ni bilo nič neresnega. Popolnoma pristno je povedal dejstvo. V tem zaupnem, odkritem trenutku sem slišal in občutil jasno pričevanje živega preroka, da se življenje nadaljuje po smrti.

Ta konferenčni konec tedna boste slišali žive apostole in preroke pričevati o vstajenju Jezusa Kristusa. »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in tretji dan spet vstal in se dvignil v nebo; vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, pa je le dodatek [tej resnici].«1 Če boste poslušali s pravim namenom, vam obljubljam, da vam bo Duh v mislih in v srcu potrdil resničnost teh pričevanj.2

Jezusovi starodavni apostoli so bili potem, ko se jim je po smrti prikazal, za vedno spremenjeni. Deset jih je samih videlo, da je vstal. Tomaž, ki je bil tedaj odsoten, je izjavil: »Če ne vidim, /…/ ne bom veroval.«3 Kasneje je Jezus Tomaža posvaril: »Ne bodi neveren, ampak veren.«4 Potem jih je Gospod poučil o ključni vlogi vere: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«5

Vstali Gospod je apostolom naročil, naj pričujejo o njem. Kot naši današnji živi preroki so opustili posvetna opravila in do konca svojega življenja smelo razglašali, da je Bog obudil tega Jezusa. S trdnimi pričevanji so vodili na tisoče ljudi, da so sprejeli povabilo, naj se krstijo.6

Čudovito sporočilo velikonočnega jutra je osrednje v vsem krščanstvu. Jezus Kristus je vstal od mrtvih in zaradi tega bomo tudi mi ponovno živeli, potem ko bomo umrli. To vedenje daje upanje in smisel našemu življenju. Če bomo neomajno verovali, se bomo za vedno spremenili, kakor so se starodavni apostoli. Podobno kot oni bomo z vero v Jezusa Kristusa lahko vztrajali v vsaki težavi. Zaradi te vere lahko tudi upamo na čas, ko se bo naša »žalost /…/ spremenila v veselje«.7

Sam sem začel verovati po trenutkih žalosti.

Oče in mati sta bila rejca ovac na Novi Zelandiji.8 Uživala sta v svojem življenju. Kot mlad poročen par sta bila blagoslovljena s tremi deklicami. Najmlajši je bilo ime Ann. Ko so bili nekega dne na skupnih počitnicah ob jezeru, je 17-mesečna Ann odkobacala stran. Po nekaj minutah obupanega iskanja so jo brez znakov življenja našli v vodi.

Ta nočna mora je povzročila nepopisno žalost. Oče je leta kasneje pisal, da je nekaj smeha za vedno izginilo iz njihovega življenja. Povzročilo je tudi hrepenenje po odgovorih na najpomembnejša življenjska vprašanja: Kaj se bo zgodilo z našo zlato Anno? Ali jo bomo še kdaj videli? Kako bo naša družina sploh še kdaj srečna?

Nekaj let po tragediji sta na našo kmetijo prišla dva mlada misijonarja Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Začela sta učiti resnice, ki jih najdemo v Mormonovi knjigi in Svetem pismu. Te resnice so vključevale obljubo, da Ann zdaj živi v svetu duš. Zaradi vstajenja Jezusa Kristusa bo tudi ona vstala. Učila sta, da je bila Cerkev Jezusa Kristusa z živim prerokom in dvanajstimi apostoli ponovno obnovljena na zemlji. In učila sta edinstven in izjemen nauk, da družine lahko poveže skupaj za vedno ista duhovniška moč, kot jo je Jezus Kristus dal svojemu glavnemu apostolu, Petru.9

Mama je takoj prepoznala resnico in prejela pričevanje Duha. Oče pa je še eno leto kolebal med dvomi in duhovnimi namigi. Prav tako ni hotel spremeniti svojega načina življenja. Neko jutro po neprespani noči, ko je živčno hodil po sobi, se je obrnil k mami in rekel: »Krstil se bom danes ali nikoli.«

Mama je povedala misijonarjema, kaj se je zgodilo, in nemudoma sta prepoznala kanček vere v mojem očetu, ki bo zdaj zagorela ali ugasnila.

Še isto dopoldne se je naša družina odpeljala do najbližje obale. Otroci, ki se nismo zavedali, kaj se dogaja, smo imeli piknik na peščeni sipini, medtem ko sta starešini Boyd Green in Gary Sheffield peljala moja starša v ocean in ju krstila. Oče se je v nadaljnjem dejanju vere v sebi Gospodu zavezal, da bo celo življenje zvest obljubam, ki jih je sklenil, naj se zgodi, kar hoče.

Leto kasneje je bil v Hamiltonu v Novi Zelandiji posvečen tempelj. Kmalu zatem je naša družina z nekom, ki je predstavljal Ann, pokleknila okrog oltarja v sveti Gospodovi hiši. Tam smo se med preprosto in prelepo uredbo z duhovniškim polnomočjem povezali kot večna družina. To je prineslo velik mir in radost.

Oče mi je veliko let pozneje povedal, da če ne bi bilo Annine tragične smrti, ne bi bil nikoli dovolj ponižen, da bi sprejel obnovljeni evangelij. Vendar je Gospodov Duh vlil upanje, da je, kar sta učila misijonarja, res. Vera mojih staršev je še naprej rasla, dokler ni v obeh gorel ogenj pričevanja, ki je tiho in ponižno vodil vsako njuno življenjsko odločitev.

Vedno bom hvaležen za vzor mojih staršev prihodnjim generacijam. Nemogoče je izmeriti število življenj, ki so se za vedno spremenila zaradi njunih vernih dejanj v odziv na globoko žalost.

Prosim vse, ki čutite žalost, vse, ki se spopadate z dvomom, vse, ki se sprašujete, kaj se zgodi po smrti, da verujete v Kristusa. Če boste želeli verjeti in boste potem delovali v veri in sledili šepetu Duha, vam obljubljam, da boste našli radost v tem življenju in v prihodnjem svetu.

Kako se veselim dne, ko bom srečal svojo sestro Anno! Veselim se radostnega snidenja s svojim očetom, ki je umrl pred več kot 30-imi leti. Pričujem o radosti, ki jo najdemo v življenju po veri, če verjamemo, ne da bi videli, vendar vemo zaradi moči Svetega Duha, da Jezus Kristus živi. Z vsem srcem in dušo sem se odločil, da bom sledil Jezusu Kristusu in njegovemu obnovljenemu evangeliju. To blagoslavlja vsak vidik mojega življenja. Vem, da Jezus je Kristus, Božji Sin, naš Odrešenik in Odkupitelj. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opombe

  1. Teachings of Presidents of the Church: Joseph Smith (2007), 49.

  2. Gl. Nauk in zaveze 8:2.

  3. Janez 20:25. »V našem posvetnem svetu je običajno reči ’videti je verjeti’. Gospodov način najbolje opredeljuje drugačen citat: ‘Verjeti je videti.’ Vera v Gospoda je predpostavka, ne sklep.« (Lance B. Wickman, »But If Not«, Liahona, nov. 2002)

  4. Janez 20:27.

  5. Janez 20:29; poudarek dodan.

  6. Gl. Apostolska dela 2.

  7. Janez 16:20.

  8. Kenneth Molony Palmer in Jill Garlick Palmer.

  9. Gl. Matej 16:19.