Generalna konferenca
Vztrajno proti cilju
nazaj naprej

Vztrajno proti cilju

Ni toliko pomembno, kar doživljamo v življenju, temveč kar postajamo.

Kadar berem Apostolska dela in Pavlova pisma, se ne morem načuditi, kako sta Pavlovo služenje, poučevanje in pričevanje o Jezusu Kristusu gnali ljubezen in hvaležnost. Kako lahko nekdo kakor on služi s toliko ljubezni in hvaležnosti, posebej če upoštevamo, kako zelo je trpel? Kaj je motiviralo Pavla, da je služil? »Tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.«1

Vztrajno teči proti cilju pomeni, da zvesto vztrajamo na »tesni in ozki poti, ki vodi v večno življenje«2 z našim Odrešenikom in Očetom v nebesih. Pavel je presodil, da se njegovega trpljenja »ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas«.3 Pavlovo pismo Filipljanom, ki ga je napisal, ko je bil zaprt v ječi, je pismo o neizmerni radosti in veselju, in nam je vsem v spodbudo, posebej v teh težkih časih negotovosti. Vsi bi se morali nalesti Pavlovega poguma: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček.«4

A medtem ko opazujemo Pavlovo služenje, nas navdihujejo in spodbujajo naši dandanašnji »Pavli«, ki prav tako služijo, učijo in pričujejo z ljubeznijo in hvaležnostjo med izzivi, s katerimi se soočajo v svojem življenju in življenju najdražjih. Izkušnja izpred devetih let mi je pomagala spoznati, kako pomembno je vztrajno teči proti cilju.

Ko sem se leta 2012 prvič udeležil generalnokonferenčnega usposabljanja za voditelje, si nisem mogel kaj, da ne bi občutil, da je to več, kakor zmorem, in da temu nisem kos. Glas v mislih mi je nenehno ponavljal: »Ne sodiš sem! Prišlo je do hude napake!« Ko sem hodil in iskal mesto, kamor bi sedel, me je opazil starešina Jeffrey R. Holland. Stopil je do mene in rekel: »Edward, dobro te je videti tu,« in me blago potrepljal po licu. Počutil sem se kot dete! Ogrel me je s svojo ljubeznijo in objemom ter mi dal čutiti duha pripadnosti, duha bratstva. Naslednji dan sem opazil, da je starešina Holland tako kot prejšnji dan mene, prijazno potrepljal po licu starešino Dallina H. Oaksa, ki ima daljši staž od njega!

V tistem trenutku sem preko teh mož, ki jih podpiramo kot preroke, vidce in razodevalce, občutil Gospodovo ljubezen. Starešina Holland mi je s prijaznimi, spontanimi dejanji pomagal, da sem premagal svojo osredotočenost nase in občutke nezadostnosti. Pomagal mi je, da sem se osredotočil na sveto, radostno delo, h kateremu so me poklicali – naj vodim duše h Kristusu. Kakor Pavel iz starih časov me je usmeril, naj vztrajno tečem proti cilju.

Prav zanimivo, Pavel nas spodbuja, naj vztrajno tečemo dalje, obenem pa nas poziva, naj pozabimo na preteklost – svoje pretekle strahove, pretekle usmeritve pozornosti, pretekle neuspehe in preteklo žalost. Kakor naš dragi prerok, predsednik Russell M. Nelson, nas vabi , naj se poslužimo »novega, svetejšega pristopa«.5 Odrešenikova obljuba je resnična: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«6

V svojem prvem nagovoru na generalni konferenci sem govoril o izkušnji, ko me je mati učila delati na polju. Rekla je: »Nikoli se ne oziraj nazaj. Glej naprej, kaj morava še narediti!«7

Ko se je mati proti koncu življenja spopadala z rakom, je živela z Naume in menoj. Nekega večera sem iz njene spalnice zaslišal ihtenje. Hudo jo je bolelo, čeprav je pred le dvema urama vzela zadnji dnevni odmerek morfija.

Stopil sem v sobo in ihtel z njo. Glasno sem molil, da bi bolečina nemudoma minila. In zatem je naredila točno to, kar je naredila pred leti na polju: Ustavila se je in me naučila lekcijo. Nikdar ne bom pozabil njenega obraza v tistem trenutku: slabotnega, trpečega in polnega bolečine, ko pomilujoče zre na skrušenega sina. Skozi solze se ji je narisal nasmeh, pogledala me je naravnost v oči in rekla: »Ali bo bolečina minila ali ne, ni odvisno niti od tebe niti od koga drugega, ampak od Boga.«

Tiho sem obsedel. Tudi sama je tiho obsedela. Prizor je še vedno živ v mojih mislih. Tistega večera me je Gospod preko matere naučil lekcijo, ki bo z mano za večno. Ko je mati izrazila, da sprejema Božjo voljo, sem se spomnil, zakaj je Jezus Kristus trpel v getsemanskem vrtu in na križu na Golgoti. Rekel je: »Glejte, dal sem vam svoj evangelij in to je [moj] evangelij, ki sem vam ga dal – da sem prišel na svet, da spolnim voljo svojega Očeta, ker me je moj Oče poslal.«8

Razmišljam o preroških vprašanjih našega dragega preroka, predsednika Nelsona, ki nam jih je zastavil na zadnji generalni konferenci. Predsednik Nelson je vprašal: »Ali ste pripravljeni dopustiti, da v vašem življenju zmaga Bog? Ali ste pripravljeni dopustiti, da bo v vašem življenju najmočnejši vpliv imel Bog? /…/ Ali boste dopustili, da bo imel njegov glas prednost pred vsemi drugimi? Ali ste pripravljeni dopustiti, da se bo vaša volja zlila z njegovo?«9 Moja mati bi ganjeno, a odločno odgovorila z »da«, in drugi zvesti člane Cerkve po vsem svetu bi prav tako ganjeno, a odločno odgovorili z »da«. Predsednik Nelson, hvala, da ste nas navdihnili in spodbudili s temi preroškimi vprašanji.

Nedavno sem se v Pretoriji v Južni Afriki pogovarjal s škofom, ki je istega dne pokopal ženo in odraslo hčer. Življenje sta izgubili v pandemiji koronavirusa. Vprašal sem ga, kako se drži. Odgovor škofa Teddyja Thabeta je utrdil moj sklep, naj sledim besedam in nasvetu Gospodovih prerokov, vidcev in razodevalcev. Škof Thabete je odgovoril, da nam spoznanje, kako je Odrešenik prevzel bolečine svojega ljudstva, da bi vedel, kako nas podpirati, vselej prinaša upanje in tolažbo.10 Z globoko vero je pričeval: »Hvaležen sem za načrt odrešitve, za načrt sreče.« Nato mi je zastavil vprašanje: »Mar nas ni prerok na zadnji konferenci skušal naučiti prav to?«

Medtem ko bomo vsi tako ali drugače doživljali človeške izzive, se osredotočajmo na smisel našega vztrajnega »te[ka] proti cilju«, torej na »nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog«.11

Ponižno nas vse vabim, da nikdar ne odnehamo! Poklicani smo. »Odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere.«12

Ni toliko pomembno, kar doživljamo v življenju, temveč kar postajamo. Vztrajen tek proti cilju prinaša radost. Pričujem, da nam bo ta, ki je premagal vse, pomagal, če se bomo ozirali k njemu. V imenu Jezusa Kristusa, amen.