Generalna konferenca
Smrt ni zmagoslavna
nazaj naprej

Smrt ni zmagoslavna

Zaradi odrešujoče odkupne daritve in veličastnega vstajenja Jezusa Kristusa so strta srca lahko ozdravljena, tesnoba se lahko spremeni v mir, obup pa lahko postane upanje.

Naši otroci to krasno velikonočno nedeljo radostno pojejo: »Jezus Kristus se je cvetoče pomladi prebudil in grob, v katerem je ležal, zapustil; spone smrti je pretrgal.«1

Hvaležni smo, ker vemo, da je Jezus Kristus vstal. Vendar bomo v življenju v nekem trenutku v srcih strti, ker bomo izgubili nekoga, ki ga imamo zelo radi. V sedanji globalni pandemiji nas je veliko izgubilo ljubljene – bodisi družinske člane bodisi prijatelje.2 Molimo za tiste, ki žalujejo zaradi takšne izgube.

Predsednik Russell M. Nelson je rekel:

»Ne glede na starost žalujemo za tistimi, ki jih imamo radi in smo jih izgubili. Žalovanje je eden največjih izrazov čiste ljubezni. /…/

Poleg tega kasnejših radostnih združitev ne moremo v celoti ceniti brez zdajšnjih žalostnih ločitev. Edini način, da smrti vzamemo žalost, je, da življenju vzamemo ljubezen.«3

Lahko si predstavljamo, kako so se počutili Jezusovi prijatelji, ki so mu sledili in mu služili,4 potem ko so bili priča njegovi smrti.5 Vemo, da so »žalovali ter jokali«.6 Na dan križanja so gotovo, ne vedoč, kaj se bo zgodilo v nedeljo, doživljali hudo stisko, sprašujoč se, kako bodo nadaljevali brez Gospoda. Kljub temu so mu še naprej služili celo potem, ko je umrl.

Jožef iz Arimateje je Pilata prosil, naj mu da Jezusovo telo. Telo je snel, ga ovil v izvrstno platno, položil v svoj novi grob in pred vhod zavalil velik kamen.7

Nikodem je prinesel miro in alojo. Jožefu je telo pomagal odnesti in ga z dišavami oviti v platno.8

Marija Magdalena in druge ženske so sledile Jožefu in Nikodemu in gledale, kam sta položila Jezusovo telo, ter pripravile prijetne dišave in mazila za maziljenje.9 Glede na stroge postave tistih dni so počakale z nadaljnjimi pripravami in maziljenjem telesa, ker je bila sobota sabat.10 Potem so v nedeljo zgodaj zjutraj odšle h grobu. Ko so spoznale, da Odrešenikovega telesa ni tam, so šle povedat učencem, ki so bili Jezusovi apostoli. Apostoli so šli z njimi h grobu in videli, da je prazen. Naposled so odšli vsi razen Marija Magdalena, ki se je spraševala, kaj se je zgodilo z Jezusovim telesom.11

Ob grobu je ostala sama. Pred zgolj nekaj dnevi je videla tragično smrt svojega prijatelja in Učitelja. Sedaj je bil njegov grob prazen in ni vedela, kje je. Tega ni mogla prenesti in je zajokala. Tisti trenutek je k njej prišel vstali Odrešenik in jo vprašal, zakaj joče in koga išče. Ker je mislila, da jo je nagovoril vrtnar, ga je prosila, naj ji pove, kje je Gospodovo telo, če ga je vzel, da ga bo šla iskat.12

Predstavljam si, da je Gospod Mariji Magdaleni dopustil žalovati in izraziti bolečino.13 Nato jo je poklical po imenu in obrnila se je k njemu in ga prepoznala. Videla je vstalega Kristusa in je bila priča njegovemu veličastnemu vstajenju.14

Kakor vi se tudi sama v nekem smislu lahko poistovetim s tesnobo, ki so jo čutili Marija Magdalena in njeni prijatelji, ko so žalovali zaradi smrti svojega Gospoda. Ko sem bila stara devet let, sem v uničujočem potresu izgubila starejšega brata. Ker se je vse zgodilo nepričakovano, sem potrebovala nekaj časa, da sem dejansko dojela, kaj se je zgodilo. Žalost mi je strla srce in spraševala sem se: »Kaj se je zgodilo z mojim bratom? Kje je? Kam je šel? Ali ga bom še kdaj videla?«

Takrat še nisem vedela za Božji načrt odrešitve in sem hotela izvedeti, od kod prihajamo, kaj je smisel življenja in kaj se z nami zgodi, potem ko umremo. Mar nimamo vsi takšnega hrepenenja, ko izgubimo ljubljenega ali ko v življenju prestajamo težave?

Čez nekaj let sem o svojem bratu začela razmišljati na poseben način. Domišljala sem si, kako potrka na vrata. Odprem, stoji pred mano in mi reče: »Nisem mrtev. Živ sem. Nisem mogel priti k tebi, a zdaj bom ostal s tabo in te ne bom nikoli več zapustil.« To domišljanje, skorajda sanje, mi je pomagalo prenesti bolečino, ki sem ju čutila ob izgubi. Misel, da bo z menoj, se mi je vedno znova vračala. Včasih sem celo strmela v vrata, upajoč, da bo potrkal in ga bom spet videla.

Približno štirideset let kasneje sem med veliko nočjo premišljevala o vstajenju Jezusa Kristusa in začela razmišljati o bratu. V tistem trenutku me je prešinilo. Spomnila sem se, da sem si domišljala, kako me obišče.

Tistega dne sem spoznala, da me je Duh v težkem času tolažil. Dobila sem pričevanje, da bratov duh ni mrtev; živ je. Še vedno napreduje v svojem večnem obstoju. Vem, da bo »brat /…/ vstal«15 tisti veličastni trenutek, ko bomo zaradi vstajenja Jezusa Kristusa vsi vstali. Poleg tega je vsem omogočil, da se bomo združili kot družine in bomo večno radostni v Božji prisotnosti, če se bomo odločili skleniti in spolnjevati svete zaveze z Bogom.

Predsednik Nelson je učil:

»Smrt je neizogibni sestavni del našega večnega obstoja. Nihče ne ve, kdaj bo prišla, je pa bistvena za veliki Božji načrt sreče. Zahvaljujoč Gospodovi odkupni daritvi vstajenje naposled postane dejanskost, večno življenje pa je možno za vse človeštvo. /…/

/…/ Pri žalujočih ljubljenih, ki ostanejo, /…/ želo smrti ublažijo stanovitna vera v Kristusa, popolnoma svetlo upanje, ljubezen do Boga in vseh ljudi ter močna želja, da jim služimo. Zaradi te vere, tega upanja, te ljubezni bomo izpolnjevali pogoje, da bomo prišli v sveto Božjo navzočnost ter z našimi večnimi družabniki in družinami bivali z njim za vekomaj.«16

Pričujem, »če Kristus ne bi vstal od mrtvih oziroma pretrgal spone smrti, da grob ne bi imel zmage in da smrt ne bi imela žela, ne bi moglo biti vstajenja.

Toda vstajenje je, zato grob nima zmage in želo smrti je premagano v Kristusu.

On je luč in življenje sveta; da, luč, ki je neskončna, ki nikoli ne more potemneti; da, in tudi življenje, ki je neskončno, da smrti ne more več biti.«17

Jezus sam je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«18

Pričujem, da so preko odrešujoče odkupne daritve in veličastnega vstajenja Jezusa Kristusa strta srca lahko ozdravljena, tesnoba se lahko spremeni v mir, obup pa lahko postane upanje. Vsakega od nas lahko objame s svojimi rokami, ki so milostne, ki nas tolažijo, opogumljajo in zdravijo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.