Sveti spisi
Alma 42


42. poglavje

Zemeljsko življenje je čas preizkušnje, ki človeku omogoča, da se pokesa in služi Bogu. — Padec je vsemu človeštvu prinesel telesno in duhovno smrt. — Odkupitev pride s kesanjem. — Bog sam plača odkupnino za grehe sveta. — Milost je za tiste, ki se pokesajo. — Vsi drugi so podvrženi Božji pravici. — Milost pride zaradi odkupne daritve. — Samo resnično spokorjeni so odrešeni. Okrog leta 74 pr. Kr.

1 In sedaj, sin moj, opažam, da je še nekoliko več, kar te skrbi v mislih, česar ne moreš razumeti — kar je glede Božje pravice v zvezi s kaznovanjem grešnika, kajti skušaš predpostavljati, da je nepravično, da bi bil grešnik zapisan stanju bede.

2 Sedaj glej, sin moj, ti bom to pojasnil. Kajti glej, potem ko je Gospod Bog iz edenskega vrta poslal naša prva starša, da bosta obdelovala zemljo, iz katere sta bila vzeta — da, je človeka izgnal in na vzhodni strani edenskega vrta postavil kerube in ognjeni meč, ki se je obračal na vse strani, da je varoval drevo življenja —

3 sedaj vidimo, da je človek postal kakor Bog, prepoznavajoč dobro in zlo; in da ne bi iztegnil roke in vzel in jedel tudi z drevesa življenja in živel vekomaj, je Gospod Bog postavil kerube in ognjeni meč, da ne bi jedel od sadu —

4 in tako vidimo, da je bil človeku dan čas, da se pokesa, da, čas preizkušnje, čas, da se pokesa in služi Bogu.

5 Kajti glej, če bi Adam nemudoma iztegnil roko in jedel z drevesa življenja, bi za vekomaj živel, glede na Božjo besedo, ne da bi imel čas za kesanje; da, in prav tako bi bila Božja beseda neveljavna in veliki načrt odrešitve bi se izjalovil.

6 Toda glej, človeku je bilo določeno umreti — ker sta bila torej ločena od drevesa življenja, sta morala biti izbrisana z obličja zemlje — in človek je postal za vekomaj izgubljen, da, postala sta padla človeka.

7 In sedaj, s tem vidiš, da sta bila naša prva starša tako telesno kot duhovno ločena od Gospodove navzočnosti; in tako vidimo, da sta postala podvržena slediti svoji lastni volji.

8 Sedaj glej, ni bilo dobro, da bi bil človek rešen iz te telesne smrti, kajti to bi uničilo veliki načrt sreče.

9 Ker torej duša ne more nikoli umreti in je padec vsemu človeštvu prinesel tako duhovno kakor telesno smrt, to je, da so bili ločeni od Gospodove navzočnosti, je bilo dobro, da je bilo človeštvo rešeno iz te duhovne smrti.

10 Ker so torej po naravi postali meseni, polteni in hudičevski, je to stanje preizkušnje postalo stanje njune priprave; postalo je pripravljalno stanje.

11 In sedaj pomni, sin moj, če ne bi bilo načrta odkupitve (če ga odmisliva), bi bile njihove duše, brž ko bi umrli, nesrečne, ker bi bili ločeni od Gospodove navzočnosti.

12 In sedaj, ni bilo načina za rešitev ljudi iz tega padlega stanja, ki si ga je človek nakopal zaradi svoje neposlušnosti;

13 zato se glede na pravico načrt odkupitve ne bi mogel uresničiti kakor samo pod pogojem, da se bodo ljudje pokesali v tem stanju preizkušnje, da, v tem pripravljalnem stanju; kajti če teh pogojev ne bi bilo, milost ne bi imela učinka, razen če bi uničila delo pravice. Dela pravice torej ni bilo moč uničiti; če bi bilo tako, bi Bog prenehal biti Bog.

14 In tako vidimo, da je bilo vse človeštvo padlo in bili so v primežu pravice; da, Božje pravice, ki jih je za vekomaj zapisala, da bodo ločeni od njegove navzočnosti.

15 In sedaj, načrta milosti ne bi bilo moč uresničiti, če odkupna daritev ne bi bila izvršena; zato je Bog sam plačal odkupnino za grehe sveta, da bi uresničil načrt milosti, da bi bilo ugodeno zahtevam pravice, da bi bil Bog popoln, pravičen Bog in tudi milosten Bog.

16 Sedaj, ljudje se ne bi mogli kesati, če ne bi bilo kazni, ki je prav tako večna, kakor mora biti življenje duše, pripisane v nasprotju z načrtom sreče, ki je prav tako večen kakor življenje duše.

17 Sedaj, kako naj bi se človek pokesal, če ne bi grešil? Kako bi grešil, če ne bi bilo postave? Kako bi bila postava, če ne bi bilo kazni?

18 Sedaj, kazen je bila pripisana in dana pravična postava, ki je človeku prinesla očitek vesti.

19 Sedaj, če postava ne bi bila dana — če človek mori, naj umre — mar bi se bal, da bo umrl, če bo moril?

20 In tudi, če ne bi bila dana postava zoper greh, ljudi ne bi bilo strah grešiti.

21 In če postava ne bi bila dana, kaj bi lahko naredila pravica, če bi ljudje grešili, ali pa milost, kajti nad tem bitjem ne bi imeli pravice?

22 Postava pa je dana in pripisana je kazen in dano kesanje; kesanje, ki zahteva milost; sicer pravica zahteva to bitje in izvrši postavo in postava izreče kazen; če ne bi bilo tako, bi bila dela pravice uničena in Bog bi prenehal biti Bog.

23 Bog pa ne preneha biti Bog in milost zahteva spokorjenega in milost pride zaradi odkupne daritve; in odkupna daritev uresniči vstajenje mrtvih; in vstajenje mrtvih pripelje ljudi nazaj v Božjo navzočnost; in tako se vrnejo v njegovo navzočnost, da jim bo sojeno po njihovih delih glede na postavo in pravico.

24 Kajti glej, pravica izvaja vse njegove zahteve in tudi milost zahteva vse, kar je njeno; in tako ni nihče, kakor samo resnično spokorjeni, odrešen.

25 Kaj mar predpostavljaš, da lahko milost oropa pravico? Povem ti, ne; niti malo ne. Če bi bilo tako, bi Bog prenehal biti Bog.

26 In tako Bog uresniči svoje velike in večne namene, ki so bili pripravljeni od osnovanja sveta. In tako pride do odrešitve in odkupitve ljudi in tudi do njihove pogube in bede.

27 Zato, o sin moj, kdor bo prišel, lahko pride in bo zastonj deležen vodá življenja; in kdor ne bo prišel, tisti ni primoran priti; poslednji dan pa mu bo povrnjeno po njegovih delih.

28 Če je želel delati húdo in se v svojih dneh ni pokesal, glej, mu bo storjeno húdo glede na Božjo obnovo.

29 In sedaj, sin moj, želim, da ne bi dovolil, da bi te to še skrbelo, dovoli pa samo svojim grehom, da te bodo skrbeli s takšno skrbjo, ki te bo pripravila do kesanja.

30 O sin moj, želim, da ne bi nič več zanikal Božje pravice. Ne prizadevaj si niti najmanj opravičevati za svoje grehe, tako da zanikaš Božjo pravico, temveč dopusti, do bodo Božja pravica in njegova milost in njegovo veliko potrpljenje dodobra zavladali v tvojem srcu; in naj te to ukloni do prahu v ponižnosti.

31 In sedaj, o sin moj, Bog te je poklical, da temu ljudstvu pridigaš besedo. In sedaj, sin moj, pojdi svojo pot, besedo razglašaj z resnico in treznostjo, da boš lahko duše pripeljal h kesanju, da jih bo veliki načrt milosti zahteval nazaj. In naj te Bog usliši, in sicer glede na moje besede. Amen.