Alma 56
    Footnotes

    56. poglavje

    Helaman pošlje Moroniju pismo in poroča o stanju v vojni z Lamanci. — Antipus in Helaman dosežeta veliko zmago nad Lamanci. — Helamanovih dva tisoč mladih sinov se bojuje s čudežno močjo in nihče od njih ni ubit. 1. verz: okrog leta 62 pr. Kr.; 2. do 19. verz: okrog leta 66 pr. Kr.; 20. do 57. verz: med letoma 65 in 64 pr. Kr.

    1 In sedaj se je zgodilo na začetku tridesetega leta vladavine sodnikov, drugega dne prvega meseca, da je Moroni od Helamana prejel pismo, ki je navajalo zadeve ljudstva v tistem predelu dežele.

    2 In to so besede, ki jih je zapisal, rekoč: Moj dragi ljubljeni brat, Moroni, tako v Gospodu kakor v vojnih stiskah; glej, moj ljubljeni brat, imam ti nekoliko povedati glede našega vojskovanja v tem delu dežele.

    3 Glej, adva tisoč sinov tistih mož, ki jih je Amon pripeljal iz nefijske dežele — veš torej, da so ti potomci Lamana, ki je bil starejši sin našega očeta Lehija;

    4 torej mi ti ni potrebno pojasnjevati glede njihovih izročil ali njihove nevere, kajti vse to poznaš —

    5 zato mi zadostuje, da ti povem, da jih je dva tisoč od teh mladeničev prijelo za bojno orožje in želelo, naj bom njihov vodja; in šli smo branit deželo.

    6 In veš torej tudi glede azaveze, ki so jo sklenili njihovi očetje, da ne bodo prijeli za bojno orožje proti svojim bratom, da bi prelivali kri.

    7 Toda v šestindvajsetem letu, ko so videli naše težave in naše stiske zaradi njih, so bili na tem, da aprelomijo zavezo, ki so jo sklenili, in primejo za bojno orožje v našo obrambo.

    8 Toda nisem jim dopustil, da bi prelomili to zavezo, ki so jo sklenili, predpostavljajoč, da nas bo Bog okrepil, tako da ne bomo več trpeli, ker so izpolnili prisego, ki so jo sklenili.

    9 Toda glej, tukaj je nekaj, v čemer se lahko zelo radostimo. Kajti glej, v šestindvajsetem letu sem jaz, Helaman, korakal na čelu teh dva tisoč mladeničev v mesto Judeja, da bi pomagali Antipusu, ki si ga določil za voditelja nad ljudstvom tistega dela dežele.

    10 In svojih dva tisoč sinov (kajti vredni so, da jih imenujem sinovi) sem priključil Antipusovi vojski, v moči katerih se je Antipus silno radostil; kajti glej, njegovo vojsko so Lamanci oslabili, ker so njihove sile pobile ogromno število naših mož, zavoljo česar imamo razlog za žalovanje.

    11 Vendar se lahko tolažimo v tem smislu, da so umrli za stvar svoje dežele in svojega Boga, da, in asrečni so.

    12 In Lamanci so zadržali tudi veliko ujetnikov, od katerih so vsi vrhovni poveljniki, kajti nobenega drugega niso pustili pri življenju. In predpostavljamo, da so sedaj tačas v nefijski deželi; tako je, če jih niso pobili.

    13 In to so torej mesta, ki so se jih Lamanci polastili s prelivanjem krvi tolikih naših hrabrih mož:

    14 mantijska dežela oziroma mesto Manti in mesto Zezrom in mesto Kumeni in mesto Antipara.

    15 In to so mesta, ki so jih posedovali, ko sem prispel v mesto Judeja; in našel sem Antipusa in njegove može, ki so z vso močjo garali, da bi mesto utrdili.

    16 Da, in bili so potrti tako telesno kakor duhovno, kajti podnevi so se hrabro bojevali, ponoči pa so garali, da so obdržali svoja mesta; in tako so trpeli velike stiske vsake vrste.

    17 In bili so torej odločeni, da bodo na tem mestu zmagali ali umrli; zato si lahko upravičeno predpostavljaš, da so jim te majhne sile, ki sem jih pripeljal s seboj, da, ti moji sinovi, dale velike upe in veliko radosti.

    18 In sedaj se je zgodilo, da so bili Lamanci, ko so videli, da je Antipus dobil večjo okrepitev za svojo vojsko, zaradi Amoronovih ukazov primorani, da ne gredo nad mesto Judeja oziroma nad nas v bitko.

    19 In tako smo bili priljubljeni pri Gospodu, kajti če bi prišli nad nas v tej naši šibkosti, bi morda pokončali našo majhno vojsko; tako pa smo bili obvarovani.

    20 Amoron jim je ukazal, naj obdržijo tista mesta, ki so jih zavzeli. In tako se je končalo šestindvajseto leto. In na začetku sedemindvajsetega leta smo mesto in sebe pripravili za obrambo.

    21 Želeli smo si torej, da bi Lamanci prišli nad nas; kajti nismo si želeli, da bi mi izvêdli napad nanje v njihovih oporiščih.

    22 In zgodilo se je, da smo zunaj naokrog imeli izvidnike, da so opazovali gibanje Lamancev, da ne bi ne ponoči ne podnevi šli mimo nas, da bi izvêdli napad na naša druga mesta, ki so bila na severu.

    23 Kajti vedeli smo, da v tistih mestih niso zadosti močni, da bi se z njimi spopadli; zato smo želeli, da bi, če bi šli mimo nas, nanje planili od zadaj in bi se tako z njimi spoprijeli od zadaj v istem trenutku, ko bi se z njimi spopadli na čelu. Predpostavljali smo, da jih lahko premagamo; toda glej, v tej naši želji smo bili razočarani.

    24 Niso si drznili iti mimo nas niti z vso svojo vojsko, niti si niso drznili z enim delom le-te, boječ se, da ne bi bili zadosti močni in bi padli.

    25 Niti si niso drznili odkorakati nad mesto Zarahemla; niti si niso upali čez izvir Sidona na drugo stran v mesto Nefíha.

    26 In tako so bili odločeni, da bodo s svojimi silami obdržali tista mesta, ki so jih zavzeli.

    27 In sedaj se je zgodilo v drugem mesecu tega leta, da so nam od očetov tistih mojih dva tisoč sinov prinesli veliko živeža.

    28 In iz zarahemelske dežele so nam tudi poslali dva tisoč mož. In tako smo bili pripravljeni z deset tisoč možmi in živežem zanje in tudi za njihove žene in njihove otroke.

    29 In Lamanci, ker so tako videli, kako se naše sile vsak dan povečujejo in da prihaja živež za naše vzdrževanje, so se zbali in začeli bliskovito napadati, če bi bilo tako mogoče napraviti konec temu, da bi mi prejemali živež in okrepitev.

    30 Ko smo torej videli, da so Lamanci takole postajali nemirni, smo jih želeli ukaniti z zvijačo; zato je Antipus ukazal, naj s svojimi malimi sinovi odkorakam v sosednje mesto, kot da v sosednje mesto nosimo živež.

    31 In odkorakali naj bi v bližino mesta Antipara, kot da bi šli v naslednje mesto v mejah ob morski obali.

    32 In zgodilo se je, da smo odkorakali, kakor če bi bili z živežem, da bi šli v tisto mesto.

    33 In zgodilo se je, da je Antipus z delom svoje vojske odkorakal, puščajoč preostale, da branijo mesto. Vendar ni odkorakal, dokler nisem odšel s svojo majhno vojsko in se približal mestu Antipara.

    34 In sedaj, v mestu Antipara je bila nameščena najmočnejša lamanska vojska; da, najštevilnejša.

    35 In zgodilo se je, da so, ko so jih njihovi izvidniki obvestili, prišli s svojo vojsko in korakali nad nas.

    36 In zgodilo se je, da smo pred njimi zbežali na sever. In tako smo odpeljali najmočnejšo lamansko vojsko;

    37 da, in sicer precej daleč, tako da se niso, ko so zagledali Antipusovo vojsko, ki jih je zasledovala s svojo močjo, obrnili ne na desno ne na levo, ampak so pohod nadaljevali v ravni smeri za nami; in kot predpostavljamo so nas nameravali pobiti, preden bi jih Antipus dohitel, in to zato da jih naši ljudje ne bi mogli obkoliti.

    38 In sedaj je Antipus, videč našo nevarnost, pospešil pohod svoje vojske. Toda glejte, bila je noč; zato nas niso dohiteli, niti ni Antipus dohitel njih; zato smo se čez noč utaborili.

    39 In zgodilo se je, da so nas pred jutranjo zoro, glejte, Lamanci zasledovali. Nismo bili torej zadosti močni, da bi se borili z njimi; da, jaz ne bi dopustil, da bi jim moji mali sinovi padli v roke; zato smo pohod nadaljevali in odkorakali v divjino.

    40 Niso se torej drznili obrniti ne na desno ne na levo, da ne bi bili obkoljeni; niti se nisem sam obrnil ne na desno ne na levo, da me ne bi dohiteli in se jim ne bi mogli zoperstaviti, ampak bi bili pobiti in bi oni pobegnili; in tako smo v divjino bežali ves tisti dan, prav dokler se ni stemnilo.

    41 In zgodilo se je, da smo spet, ko je napočil jutranji svit, videli Lamance tik za seboj in pred njimi smo zbežali.

    42 Toda zgodilo se je, da nas niso dolgo zasledovali, preden so se ustavili; in bilo je zjutraj tretjega dne v sedmem mesecu.

    43 In sedaj, ali jih je dohitel Antipus, nismo vedeli, toda svojim možem sem rekel: Glejte, ne vemo, ali so se ustavili z namenom, da bi mi prišli nadnje, da bi nas ujeli v svojo past;

    44 kaj pravite torej, sinovi moji, ali boste šli nadnje v bitko?

    45 In sedaj ti povem, moj ljubljeni brat Moroni, da nisem nikoli videl tako velikega apoguma, ne, med vsemi Nefijci ne.

    46 Kajti kakor sem jih jaz vselej klical za svoje sinove (kajti vsi so bili zelo mladi), prav tako so oni meni rekli: Oče, glej, naš Bog je z nami in ne bo dopustil, da bi padli; torej nas pusti iti; ne bi pobijali svojih bratov, če bi nas pustili pri miru; zato nas pusti iti, da ne bodo premagali Antipusove vojske.

    47 Nikoli se torej niso bojevali, vendarle se smrti niso bali; in bolj so mislili na asvobodo svojih očetov kakor na svoje življenje; da, bmatere so jih učile, da jih bo Bog, če ne bodo dvomili, rešil.

    48 In povedali so mi besede svojih mater, rekoč: Ne dvomimo, da so naše matere to vedele.

    49 In zgodilo se je, da sem se vrnil s svojimi dva tisočimi nad te Lamance, ki so nas zasledovali. In sedaj glejte, Antipusove čete so jih dohitele in začela se je strašna bitka.

    50 Ker je bila Antipusova vojska utrujena zaradi dolgega pohoda v tako kratkem časovnem razmiku, so bili tik pred tem, da padejo v roke Lamancev; in če se ne bi vrnil s svojimi dva tisočimi, bi dosegli svoj namen.

    51 Kajti Antipus je padel pod mečem, in številni njegovi voditelji, zaradi utrujenosti, ki jo je povzročila hitrost njihovega pohoda — zato so se Antipusovi možje, zmedeni, ker so njihovi voditelji padli, pred Lamanci začeli umikati.

    52 In zgodilo se je, da so se Lamanci opogumili in jih začeli zasledovati; in tako so jih Lamanci zasledovali z veliko vnemo, ko jim je od zadaj prišel Helaman s svojimi dva tisočimi in jih začel silno pobijati, tako da se je vsa lamanska vojska zaustavila in se obrnila nad Helamana.

    53 Ko so torej Antipusovi ljudje videli, da so se Lamanci obrnili, so zbrali svoje može in spet prišli Lamancem od zadaj.

    54 In sedaj se je zgodilo, da smo mi, Nefijevo ljudstvo, Antipusovi ljudje in jaz z mojimi dva tisočimi, Lamance obkolili in jih pobijali; da, tako da so bili primorani predati svoje bojno orožje in tudi sebe za vojne ujetnike.

    55 In sedaj se je zgodilo, da sem potem, ko so se nam predali, glejte, preštel tiste mladeniče, ki so se bojevali z menoj, boječ se, da jih je bilo veliko od njih pobitih.

    56 Toda glejte, na mojo veliko radost ni na zemljo padla aniti ena duša; da, in bojevali so se, kakor če bi se z Božjo močjo; da, nikoli ni bilo slišati za može, ki bi se bojevali s takšno čudežno močjo; in s takšno veliko močjo so planili nad Lamance, da so jih prestrašili; in zaradi tega so se Lamanci predali za vojne ujetnike.

    57 In ker za ujetnike nismo imeli prostora, da bi jih stražili, da bi jih zadržali pred lamanskimi četami, smo jih zato poslali v zarahemelsko deželo in z njimi del tistih Antipusovih mož, ki niso bili pobiti; in preostale sem vzel s seboj in jih priključil mojim mladim aAmoncem in odkorakali smo nazaj v mesto Judeja.