1 In zgodilo se je, da so šli in ljudem začeli pridigati Božjo besedo, vstopajoč v njihove shodnice in v njihove hiše; da, in besedo so pridigali celo na ulicah.

2 In zgodilo se je, da so po veliko truda med njimi postajali uspešni med revnim slojem ljudi; kajti glej, iz shodnic so bili izgnani zaradi svojih preprostih oblačil —

3 zato jim ni bilo dovoljeno vstopiti v njihove shodnice, da bi častili Boga, ker so jih imeli za umazane; zato so bili revni; da, njihovi bratje so jih imeli za izmeček; zato so bili revni, kar zadeva posvetne stvari; in bili so tudi ubogi v srcu.

4 Ko je torej Alma učil in govoril ljudem na hribu Onida, je k njemu prišla velika množica, ki so bili tisti, o katerih smo govorili, ki so bili ubogi v srcu zaradi svoje revščine glede na stvari sveta.

5 In prišli so k Almu; in tisti, ki je bil med njimi glavni, mu je rekel: Glej, kaj naj storijo ti moji bratje, kajti vsi jih prezirajo zaradi njihove revščine, da, in še zlasti naši duhovniki; kajti vrgli so nas iz naših shodnic, za katere smo trdo delali, da smo jih zgradili z lastnimi rokami; in ven so nas vrgli zaradi naše silne revščine; in nimamo kraja, da bi častili našega Boga; in glej, kaj naj storimo?

6 In ko je torej Alma to slišal, se je obrnil z obrazom neposredno proti njemu in gledal z veliko radostjo; kajti videl je, da so jih njihove stiske resnično napravile ponižne in da so bili pripravljeni poslušati besedo.

7 Zato oni drugi množici ni rekel ničesar več, ampak je iztegnil roko in zaklical tistim, ki jih je gledal, ki so se resnično spokorili, in jim rekel:

8 Vidim, da ste v srcu ponižni; in če je tako, blagor vam.

9 Glejte, vaš brat je rekel: Kaj naj storimo — kajti izgnani smo iz naših shodnic, da ne moremo častiti našega Boga?

10 Glejte, povem vam, mar predpostavljate, da ne morete častiti Boga, kakor samo v vaših shodnicah?

11 In nadalje bi vprašal, mar predpostavljate, da Boga ne smete častiti kot le enkrat na teden?

12 Povem vam, dobro je, da ste izgnani iz vaših shodnic, da bi bili ponižni in da bi se učili modrosti; kajti potrebno je, da se učite modrosti; kajti zato ker ste izgnani, ker vas vaši bratje prezirajo zaradi vaše silne revščine, ste v srcu postali ponižni; zakaj potrebno je bilo, da ste postali ponižni.

13 In sedaj, ker ste primorani postati ponižni, blagor vam; kajti včasih si človek, če je primoran postati ponižen, prizadeva za kesanje; in torej bo zagotovo, kdor se pokesa, našel milost; in ta, ki bo našel milost in vztrajal do konca, bo odrešen.

14 In sedaj, kakor sem vam rekel, da ste bili, ker ste bili primorani postati ponižni, blagoslovljeni, mar ne predpostavljate, da so bolj blagoslovljeni ti, ki resnično postanejo ponižni zaradi besede?

15 Da, ta, ki resnično postane ponižen in se pokesa svojih grehov in vztraja do konca, taisti bo blagoslovljen — da, veliko bolj blagoslovljen kot tisti, ki so primorani postati ponižni zaradi svoje silne revščine.

16 Blagor torej tistim, ki postanejo ponižni, ne da bi bili primorani postati ponižni; oziroma drugače rečeno, blagor temu, ki verjame v Božjo besedo in se krsti brez trmastega srca, da, ne da bi mu bilo o besedi povedano oziroma bi bil primoran vedeti, preden bo verjel.

17 Da, veliko jih je, ki govorijo: Če nam boš pokazal znamenje iz nebes, potem bomo zagotovo vedeli; potem bomo verjeli.

18 Sedaj vprašam, je to vera? Glejte, povem vam, ne; kajti če človek nekaj ve, nima razloga, da verjame, saj to ve.

19 In sedaj, koliko bolj preklet je ta, ki Božjo voljo pozna in je ne izpolnjuje, kot ta, ki samo verjame oziroma ima samo razlog, da verjame, in zapade v prestopek?

20 To morate sedaj presoditi. Glejte, povem vam, da je tako po eni strani, prav kakor je po drugi; in z vsakim bo po njegovih delih.

21 In kakor sem torej rekel glede vere — vera ni, da bi imeli popolno spoznanje o stvareh; če torej imate vero, upate na to, česar ne morete videti, kar je resnično.

22 In sedaj, glejte, povem vam in želel bi, da bi pomnili, da je Bog milosten z vsemi, ki verjamejo v njegovo ime; zato predvsem želi, da bi verjeli, da, in sicer njegovi besedi.

23 In sedaj, ljudem po angelih razglaša svojo besedo, da, ne samo moškim, ampak tudi ženskam. To pa sedaj ni vse; malim otrokom so velikokrat dane besede, ki zmedejo modre in učene.

24 In sedaj, moji ljubljeni bratje, ker ste želeli od mene izvedeti, kaj naj storite, ker ste v stiskah in izvrženi — ne želim torej, da bi predpostavljali, da vas menim soditi, razen glede na to, kar je res —

25 kajti ne menim, da ste bili vsi primorani postati ponižni, kajti resnično verjamem, da so med vami nekateri, ki bi postali ponižni, naj so v kakršnih koli okoliščinah.

26 Sedaj, kakor sem rekel glede vere — da ni popolno spoznanje — prav tako je z mojimi besedami. Sprva o njihovi gotovosti ne morete vedeti v popolnosti, kakor tudi vera ni popolno spoznanje.

27 Toda glejte, če se boste prebudili in predramili svoje sposobnosti, in sicer da boste preizkusili moje besede in udejanjili delček vere, da, četudi ne morete več, kakor da želite verjeti, naj ta želja deluje v vas, in sicer dokler ne boste tako verjeli, da boste napravili prostor deležu mojih besed.

28 Besedo bomo torej primerjali s semenom. Če boste torej napravili prostor, da bo v vaše srce posajeno seme, glejte, če bo pravo seme oziroma dobro seme, če ga s svojo nevero ne boste izvrgli, da se boste uprli Gospodovemu Duhu, glejte, vam bo v prsih začelo kaliti; in ko boste začutili te premike kaljenja, si boste začeli govoriti — mora biti, da je to seme dobro, oziroma da je ta beseda dobra, kajti začenja mi širiti dušo; da, začenja mi razsvetljevati razumevanje, da, začenja mi postajati slastna.

29 Sedaj glejte, mar vam to ne bi povečalo vere? Povem vam: Da, vendar ni zrasla do popolnega spoznanja.

30 Toda glejte, ko seme klije in poganja in začenja rasti, potem morate reči, da je seme dobro; kajti glejte, klije in poganja in začenja rasti. In sedaj, glejte, mar vam to ne bo okrepilo vere? Da, to vam bo vero okrepilo: kajti rekli boste, vem, da je to seme dobro; kajti glejte, poganja in začenja rasti.

31 In sedaj, glejte, ali ste prepričani, da je to seme dobro? Povem vam: Da; kajti vsako seme obrodi po svoji vrsti.

32 Če torej seme raste, je dobro, če pa ne raste, glejte, ni dobro, zato je izvrženo.

33 In sedaj, glejte, ker ste izvedli preizkus in seme posadili in klije in poganja in začenja rasti, zagotovo veste, da je seme dobro.

34 In sedaj, glejte, ali je vaše spoznanje popolno? Da, v tem je vaše spoznanje popolno in vaša vera miruje; in to zato, ker veste, kajti veste, da vam je beseda povečala dušo, in veste tudi, da je pognala in da se vam je razumevanje začelo razsvetljevati in se vam je um začel širiti.

35 O potem, mar ni to resnično? Povem vam, da, ker je luč; in kar je luč, je dobro, ker je prepoznavno, zato zagotovo veste, da je dobro; in sedaj glejte, potem ko ste okusili to luč, ali je vaše spoznanje popolno?

36 Glejte, povem vam, ni; niti ne smete opustiti svoje vere, kajti svojo vero ste udejanjali samo toliko, da ste posadili seme, da ste izvedli preizkus, da bi vedeli, če je seme dobro.

37 In glejte, ko drevo začenja rasti, boste rekli: Negujmo ga z veliko skrbnostjo, da bo pognalo korenine, da bo zraslo in nam obrodilo sad. In sedaj glejte, če ga boste negovali z veliko skrbnostjo, bo pognalo korenine in zraslo in obrodilo sad.

38 Če pa boste drevo zanemarjali in se ne menili za njegovo nego, glejte, ne bo pognalo nobenih korenin; in ko bo prišla vročina sonca in ga izsušila, bo ovenelo, ker nima korenin, in izpulite ga in ga izvržete.

39 To torej ni zato, ker seme ni bilo dobro, niti ni zato, ker sad le-tega ne bi bil dober, temveč je zato, ker so vaša tla nerodovitna in drevesa nočete negovati, zato ne morete imeti sadu le-tega.

40 In tako ne boste, če besede ne boste negovali in bili z očesom vere zazrti v sad le-te, nikoli mogli trgati sadu z drevesa življenja.

41 Če pa boste besedo negovali, da, negovali drevo, ko bo začelo rasti, s svojo vero, z veliko marljivostjo in s potrpežljivostjo, pričakujoč sad le-tega, bo pognalo korenine; in glejte, to bo drevo, ki bo pognalo v večno življenje.

42 In zaradi vaše marljivosti in vaše vere in vaše potrpežljivosti z besedo, ko jo boste negovali, da bi se v vas zakoreninila, glejte, boste kmalu trgali sad le-te, kateri je nadvse dragocen, ki je slajši od vsega, kar je sladko, in bolj bel od vsega, kar je belo, da, in čistejši od vsega, kar je čisto; in s tem sadom se boste gostili, prav dokler ne boste siti, da ne boste lačni, niti ne boste žejni.

43 Takrat, bratje moji, boste želi plačilo za svojo vero in svojo marljivost in potrpežljivost in veliko potrpljenje, čakajoč, da vam bo drevo obrodilo sad.