Alma 14
    Footnotes
    Theme

    14. poglavje

    Alma in Amuleka zaprejo in udarjajo. — Verniki in njihovi sveti spisi zgorijo v ognju. — Te mučenike Gospod sprejme v slavi. — Stene ječe se razkoljejo in se zrušijo. — Alma in Amulek sta rešena in njuni preganjalci so pobiti. Med letoma 82 in 81 pr. Kr.

    1 In zgodilo se je, potem ko je ljudem prenehal govoriti, so številni od njih verjeli njegovim besedam in začeli so se kesati in raziskovati asvete spise.

    2 Večina pa si je želela, da bi Alma in Amuleka umorili; kajti na Alma so bili jezni zaradi ajasnosti njegovih besed Zezromu; in rekli so tudi, da jim je Amulek blagal in da je žalil njihov zakon in tudi njihove pravnike in sodnike.

    3 In jezili so se tudi na Alma in Amuleka; in ker sta tako jasno pričevala zoper njihovo hudobijo, so si ju skrivoma prizadevali odstraniti.

    4 Toda zgodilo se je, da ju niso, ampak so ju zgrabili in zvezali z močnimi vrvmi in ju odpeljali pred vrhovnega sodnika dežele.

    5 In ljudje so pristopili in pričevali zoper njiju — pričujoč, da sta žalila zakon in njihove pravnike in sodnike dežele in tudi vse ljudstvo, ki je bilo v deželi; in pričevali so tudi, da je en sam Bog in da bo med ljudi poslal svojega Sina, ampak jih ne bo odrešil; in veliko takega so ljudje pričevali zoper Alma in Amuleka. To se je torej zgodilo pred vrhovnim sodnikom dežele.

    6 In zgodilo se je, da je Zezrom osupnil nad besedami, ki so bile izgovorjene; in vedel je tudi za slepomiselnost, ki jo je s svojimi lažnivimi besedami povzročil med ljudstvom; in v duši ga je začela amučiti bvest zavoljo njegove lastne krivde; da, začele so ga obdajati peklenske bolečine.

    7 In zgodilo se je, da je začel klicati ljudem, rekoč: Glejte, jaz sem akriv, ta moža pa sta brezmadežna pred Bogom. In odtlej je začel zanju prositi, toda žalili so ga, rekoč: Mar je tudi tebe obsedel hudič? In pljuvali so nanj in ga bizgnali iz svoje srede in tudi vse tiste, ki so verjeli besedam, ki sta jih govorila Alma in Amulek; in izgnali so jih in poslali može, da bi vanju metali kamne.

    8 In zbrali so njihove žene in otroke in vsakogar, ki je verjel oziroma so ga poučevali, naj verjame v Božjo besedo, so dali vreči v ogenj; in prinesli so tudi njihove zapise, ki so vsebovali svete spise, in jih prav tako vrgli v ogenj, da bi v ognju zgoreli in bili uničeni.

    9 In zgodilo se je, da so zgrabili Alma in Amuleka in ju odpeljali na kraj mučeništva, da bi bila priči pokončanju tistih, ki jih je použil ogenj.

    10 In ko je Amulek videl bolečine žensk in otrok, ki jih je požiral ogenj, je prav tako trpel; in Almu je rekel: Kako sva lahko priči temu strašnemu prizoru? Zato iztegniva roko in udejanjiva Božjo amoč, ki je v naju, in jih rešiva iz plamenov.

    11 Alma pa mu je rekel: Duh mi prigovarja, da ne smem iztegniti roke; kajti glej, Gospod jih sprejema k sebi v aslavi; in dopušča, da to delajo oziroma da jim ljudje to delajo glede na svojo trdosrčnost, da bodo bsodbe, ki jih bo v srdu izvedel nad njimi, pravične; in ckri dnedolžnih bo pričevala zoper njih, da, in poslednji dan bo glasno klicala zoper njih.

    12 Sedaj je Amulek rekel Almu: Glej, morda bodo tudi naju sežgali.

    13 In Alma je rekel: Zgôdi se glede na Gospodovo voljo. Toda, glej, najino delo ni končano; zato naju ne sežgejo.

    14 Sedaj se je zgodilo, da je, ko so telesa tistih, ki so jih vrgli v ogenj, zgorela, in tudi zapisi, ki so jih vrgli z njimi, prišel vrhovni sodnik dežele in stopil pred Alma in Amuleka, ki sta bila zvezana; in z roko ju je udaril po licu in jima rekel: Mar bosta po tem, kar sta videla, tem ljudem spet pridigala, da bodo vrženi v ajezero ognja in žvepla?

    15 Glejta, vidita, da nista imela moči, da bi rešila tiste, ki so bili vrženi v ogenj; niti jih ni rešil Bog, ker so bili vajine vere. In sodnik ju je spet udaril po licu in vprašal: Kako se bosta zagovarjala?

    16 Ta sodnik je bil torej po redu in veri tistega aNehorja, ki je ubil Gideóna.

    17 In zgodilo se je, da mu Alma in Amulek nista ničesar odgovorila; in spet ju je udaril in ju izročil stražnikom, da so ju vrgli v ječo.

    18 In ko sta bila v ječi tri dni, je prišlo veliko apravnikov in sodnikov in duhovnikov in učiteljev, ki so bili Nehorjeve veroizpovedi, in v ječo so ju prišli gledat in izprašali so ju o veliko besedah, ampak jim nista ničesar odgovorila.

    19 In zgodilo se je, da je prednju stopil sodnik in rekel: Zakaj ne odgovarjata na besede teh ljudi? Mar ne vesta, da imam moč, da vaju izročim plamenom? In ukazal jima je govoriti; ampak nista ničesar odgovorila.

    20 In zgodilo se je, da so odšli in šli po svojih poteh, toda naslednji dan so spet prišli; in sodnik ju je prav tako spet udaril po licu. In prav tako jih je veliko pristopilo in ju udarilo, rekoč: Mar bosta spet stala in sodila temu ljudstvu in obsojala naš zakon? Če imata tako veliko moč, zakaj se ne arešita?

    21 In veliko takega so jima govorili, škripajoč z zobmi proti njima in pljuvajoč vanju in govoreč: Kako bomo izgledali, ko bomo prekleti?

    22 In veliko takega, da, vse mogoče so jima govorili; in veliko dni so ju tako zasmehovali. In odrekli so jima hrano, da bi bila lačna, in vodo, da bi bila žejna; in odvzeli so jima tudi oblačila, da sta bila gola; in tako sta bila zvezana z močnimi vrvmi in zaprta v ječi.

    23 In zgodilo se je, da so, potem ko sta tako trpela veliko dni (in bilo je dvanajstega dne v desetem mesecu v desetem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom), vrhovni sodnik amoníhaške dežele in številni njihovi učitelji in njihovi pravniki šli v ječo, kjer sta bila Alma in Amulek zvezana z vrvmi.

    24 In vrhovni sodnik je stopil prednju in ju spet udaril in jima rekel: Če imata Božjo moč, se rešita iz teh vezi in potem vama bomo verjeli, da bo Gospod pokončal to ljudstvo glede na vajine besede.

    25 In zgodilo se je, da so vsi pristopili in ju udarili, govoreč iste besede, prav do zadnjega; in ko jima je spregovoril zadnji, je bila nad Almom in Amulekom Božja amoč in vstala sta in se postavila na noge.

    26 In Alma je zaklical, rekoč: Kako dolgo bova trpela te velike astiske, o Gospod? O Gospod, daj nama moč glede na najino vero v Kristusa, prav do rešitve. In pretrgala sta vrvi, s katerimi sta bila zvezana; in ko so ljudje to videli, so začeli bežati, kajti obšel jih je strah pred pogubo.

    27 In zgodilo se je, da je bil njihov strah tako velik, da so popadali na zemljo in niso dosegli zunanjih vrat aječe; in zemlja se je močno stresla in stene ječe so se razklale na dvoje, tako da so se zrušile na zemljo; in vrhovnega sodnika in pravnike in duhovnike in učitelje, ki so udarjali po Almu in Amuleku, so pokopale pod seboj.

    28 In Alma in Amulek sta prišla iz ječe in nista bila poškodovana, kajti Gospod jima je dal moč glede na njuno vero, ki je bila v Kristusa. In prišla sta naravnost iz ječe; in arazvezana sta bila vezi; in ječa se je zrušila na zemljo in vsaka duša znotraj sten le-te, razen Alma in Amuleka, je bila ubita; in prišla sta naravnost v mesto.

    29 Ker so torej ljudje zaslišali velik hrup, so v množicah pritekli skupaj, da bi spoznali vzrok le-tega; in ko so videli Alma in Amuleka prihajati iz ječe, in stene le-te so se zrušile na zemljo, jih je obšel velik strah in zbežali so iz Almove in Amulekove navzočnosti, in sicer kakor koza s svojimi mladimi zbeži pred dvema levoma; in tako so zbežali iz Almove in Amulekove navzočnosti.