1 Sedaj se je zgodilo, da se je po Korihorjevem koncu, ker je Alma prejel novice, da Zoramci izkrivljajo Gospodova pota in da Zoram, ki je njihov vodja, vodi srca ljudi, da se priklanjajo nemim malikom, njegovo srce spet začelo žalostiti zaradi krivičnosti ljudi.

2 Kajti Alma je to, da je vedel za krivičnost med svojim ljudstvom, hudo žalostilo; zato je bilo njegovo srce silno žalostno zaradi odcepitve Zoramcev od Nefijcev.

3 Zoramci so se torej zbrali v deželi, ki so jo imenovali Antionum, ki je bila vzhodno od zarahemelske dežele, ki je ležala skoraj na meji z morsko obalo, ki je bila južno od jeršonske dežele, ki je prav tako mejila z divjino na jugu, z divjino, ki je bila polna Lamancev.

4 Nefijci so se torej hudo bali, da bi Zoramci stopili v stik z Lamanci in da bi to bilo sredstvo velike izgube na nefijski strani.

5 In sedaj, ker je imelo pridiganje besede veliko težnjo, da je vodilo ljudi, da so delali to, kar je bilo pravično — da, imelo je močnejši učinek na um ljudi kakor meč ali kar koli drugega, kar se jim je zgodilo — zato je Alma menil, da je bolje, da preizkusijo učinkovitost Božje besede.

6 Zato je vzel s seboj Amona in Arona in Omnerja, Himnija pa je pustil v cerkvi v Zarahemli; toda prve tri je vzel s seboj in tudi Amuleka in Zezroma, ki sta bila v Meleku; in s seboj je vzel tudi dva svoja sinova.

7 S seboj torej ni vzel najstarejšega od svojih sinov in ime mu je bilo Helaman; tistima pa, ki ju je vzel s seboj, je bilo ime Šiblon in Korianton; in to sta imeni tistih, ki sta šla z njim med Zoramce, da jim bodo pridigali besedo.

8 Zoramci so bili torej nefijski odpadniki; zato so jim pridigali Božjo besedo.

9 Toda zapadli so v velike zmote, kajti niso si prizadevali izpolnjevati Božjih zapovedi in njegovih predpisov glede na Mojzesovo postavo.

10 Niti se niso držali cerkvenih izvajanj, da bi še naprej vsak dan molili in ponižno prosili Boga, da ne bi prišli v skušnjavo.

11 Da, skratka, v zelo številnih primerih so izkrivljali Gospodova pota; zato so zaradi tega Alma in bratje šli v deželo, da jim bodo pridigali besedo.

12 Sedaj, ko so prišli v deželo, glejte, so na svojo osuplost odkrili, da so si Zoramci zgradili shodnice in da so se zbirali en dan v tednu, na dan, ki so ga imenovali Gospodov dan; in častili so na način, kakršnega Alma in njegovi bratje niso nikoli videli;

13 kajti sredi shodnice so dali zgraditi prostor, prostor s stojiščem, ki je bil visoko nad glavami; in na vrhu le-tega je lahko stal samo en človek.

14 Kdor je torej želel častiti, je moral najprej stopiti na vrh le-tega in iztegniti roke proti nebu in zaklicati z glasnim glasom, rekoč:

15 Sveti, sveti Bog; verjamemo, da si Bog, in verjamemo, da si svét in da si bil duh in da si duh in da boš vekomaj duh.

16 Sveti Bog, verjamemo, da si nas ločil od naših bratov; in ne verjamemo v izročilo naših bratov, ki jim je bilo predano zaradi otročjosti njihovih očetov; toda verjamemo, da si nas izvolil za svoje svete otroke; in razodel si nam tudi, da Kristusa ne bo.

17 Ampak ti si isti včeraj, danes in za vekomaj; in izvolil si nas, da bomo odrešeni, medtem ko so vsi okrog nas izvoljeni, da jih bo tvoj srd zagnal v pekel; svetost, za katero se ti, o Bog, zahvaljujemo; in zahvaljujemo se ti tudi, da si nas izvolil, da nas niso zapeljala neumna izročila naših bratov, katera jih zavezujejo k verovanju v Kristusa, zavoljo česar njihova srca tavajo daleč proč od tebe, našega Boga.

18 In spet se ti zahvaljujemo, o Bog, da smo izvoljeno in sveto ljudstvo. Amen.

19 Sedaj se je zgodilo, da so Alma in njegovi bratje in njegovi sinovi, ko so te molitve slišali, neizmerno osupnili.

20 Kajti glejte, vsak je šel in daroval te iste molitve.

21 Prostor so torej imenovali Rameumptom, kar v prevodu pomeni sveto stojišče.

22 S tega stojišča so torej darovali Bogu, vsak prav isto molitev, zahvaljujoč se svojemu Bogu, da jih je izvolil in da jih ni zapeljal z izročilom njihovih bratov in da njihova srca niso bila ogoljufana, da bi verjeli v to, kar bo prišlo, o čemer niso vedeli ničesar.

23 Ko so torej vsi ljudje tako izkazali zahvalo, so se vrnili domov, ne da bi še kdaj spregovorili o svojem Bogu, dokler se niso spet zbrali pred svetim stojiščem, da bi po svoji navadi izkazali zahvalo.

24 Ko je torej Alma to videl, ga je v srcu potrlo; kajti videl je, da so bili hudobno in pokvarjeno ljudstvo; da, videl je, da so bili v srcu nagnjeni k zlatu in srebru in vsakovrstnim izvrstnim dobrinam.

25 Da, in videl je tudi, da so bili v svojem ponosu v srcu vzvišeni, da so se močno bahali.

26 In povzdignil je svoj glas k nebesom in zaklical, rekoč: O kako dolgo, o Gospod, boš dopuščal, da bodo tvoji služabniki prebivali tu spodaj v mesu, da bodo med človeškimi otroki gledali tako veliko hudobijo?

27 Glej, o Bog, k tebi kličejo in vendarle je njihovo srce prevzel ponos. Glej, o Bog, k tebi kličejo s svojimi usti, medtem ko so zaradi puhlosti sveta naduti prav do vzvišenosti.

28 Glej, o moj Bog, njihova draga oblačila in njihove kodrčke in njihove zapestnice in njihovo zlato okrasje in vse njihove dragocenosti, s katerimi se krasijo; in glej, v srcu si jih zelo želijo in vendarle kličejo k tebi in govorijo: Zahvaljujemo se ti, o Bog, kajti mi smo tvoje izvoljeno ljudstvo, medtem ko bodo drugi pogubljeni.

29 Da, in govorijo, da si jim razglasil, da Kristusa ne bo.

30 O Gospod Bog, kako dolgo boš dopuščal, da bosta med tem ljudstvom takšna hudobija in nezvestoba? O Gospod, daj mi moč, da bom lahko prenašal svojo slabost. Kajti slaboten sem in takšna hudobija med tem ljudstvom moji duši zadaja bolečino.

31 O Gospod, moje srce je silno žalostno; potolaži mojo dušo v Kristusu. O Gospod, nakloni mi, da bom lahko imel moč, da bom s potrpežljivostjo lahko prenašal te stiske, ki me bodo doletele zaradi krivičnosti tega ljudstva.

32 O Gospod, potolaži mojo dušo in mi daj uspeh, in tudi mojim sodelavcem, ki so z menoj — da, Amonu in Aronu in Omnerju in tudi Amuleku in Zezromu in tudi mojima dvema sinovoma — da, prav vse te potolaži, o Gospod. Da, potolaži njihove duše v Kristusu.

33 Nakloni jim, da bodo imeli moč, da bodo prenašali stiske, ki jih bodo doletele zaradi krivičnosti tega ljudstva.

34 O Gospod, nakloni nam, da bomo uspešni, da jih bomo spet privedli k tebi v Kristusu.

35 Glej, o Gospod, njihove duše so dragocene in številni od njih so naši bratje; zato nam daj, o Gospod, moč in modrost, da bomo te, naše brate, spet privedli k tebi.

36 Sedaj se je zgodilo, da je Alma, ko je te besede izrekel, roke položil na vse tiste, ki so bili z njim. In glejte, ko je nanje položil roke, jih je navdal Sveti Duh.

37 In po tem so se ločili drug od drugega, ne pomišljujoč, kaj bodo jedli, ali kaj bodo pili, ali kaj bodo oblekli.

38 In Gospod je poskrbel zanje, da niso bili lačni, niti niso bili žejni; da, in dal jim je tudi moč, da niso prenašali nobene vrste stisk, razen če jih ni prežela Kristusova radost. To je bilo torej glede na Almovo molitev; in to zato, ker je molil v veri.