1 In zgodilo se je, da so se proti koncu osemnajstega leta tiste razbojniške čete pripravile na bitko in začele prihajati in bliskovito napadati s hribov in z gora in iz divjine in svojih oporišč in svojih skrivališč in začele zavzemati dežele, tako tiste, ki so bile v deželi na jugu, kot tiste, ki so bile v deželi na severu, in začele zavzemati vse dežele, ki so jih ^azapustili Nefijci, in mesta, ki so ostala zapuščena.

2 Toda glejte, v tistih deželah, ki so jih zapustili Nefijci, ni bilo niti divjih živali niti divjačine in za razbojnike ni bilo divjačine drugje, razen v divjini.

3 In razbojniki zaradi pomanjkanja hrane niso mogli živeti drugje, razen v divjini, kajti Nefijci so zapustili svoje dežele opustošene in zbrali so svojo drobnico in svoje govedo in vse svoje imetje in so bili v eni skupini.

4 Zato razbojniki niso imeli priložnosti, da bi plenili in priskrbeli hrano, kakor to da pridejo v odprto bitko zoper Nefijce; in ker so bili Nefijci v eni skupini in ker jih je bilo po številu veliko in ker so si prihranili živež in konje in živino in drobnico vsake vrste, da bi zdržali za razdobje sedmih let, upajoč, da bodo v tem času razbojnike izbrisali z obličja dežele; in tako je minilo osemnajsto leto.

5 In zgodilo se je, da je v devetnajstem letu Gidianhi ugotovil, da je potrebno, da se gre bojevat zoper Nefijce, kajti ni bilo drugega načina, da bi zdržali, kakor da plenijo in ropajo in morijo.

6 In niso se drznili širiti po obličju dežele, tako da bi lahko gojili žito, da Nefijci ne bi prišli nadnje in jih pobili; zato je Gidianhi svojim četam ukazal, naj se gredo tega leta bojevat zoper Nefijce.

7 In zgodilo se je, da so se prišli bojevat; in bilo je v šestem mesecu; in glejte, velik in strašen je bil dan, ko so se šli bojevat; in opasali so se na razbojniški način; in okrog ledij so imeli ovčjo kožo in pobarvali so se s krvjo in glave so si pobrili in na njih so imeli šleme; in velik in strašen je bil pogled na Gidianhijeve čete zaradi njihovega oklepa in ker so se pobarvali s krvjo.

8 In zgodilo se je, da so nefijske čete, ko so videle, kako je izgledala Gidianhijeva vojska, vse popadale na zemljo in povzdignile klice h Gospodu, svojemu Bogu, da bi jim prizanesel in jih rešil iz rok njihovih sovražnikov.

9 In zgodilo se je, da so Gidianhijeve čete, ko so to videle, začele z glasnim glasom vzklikati od radosti, kajti predpostavljali so, da so Nefijci popadali od strahu zaradi groze pred njihovimi četami.

10 Toda v tem so bili razočarani, kajti Nefijci se niso zbali njih, ampak so se ^azbali svojega Boga in so ga ponižno prosili za zaščito; ko so torej Gidianhijeve čete navalile nanje, so se bili pripravljeni spopasti z njimi; da, sprejeli so jih v Gospodovi moči.

11 In bitka se je začela v šestem mesecu; in velika in strašna je bila ta bitka, da, velik in strašen je bil ta pokol, tako da med vsem Lehijevim ljudstvom niso pomnili tako velikega pokola, odkar je zapustil Jeruzalem.

12 In navkljub ^agrožnjam in prisegam, ki jih je Gidianhi izrekel, glejte, so jih Nefijci premagali, tako da so se pred njimi umaknili.

13 In zgodilo se je, da je ^aGidgidoni ukazal, naj jih njegove čete zasledujejo vse do meja z divjino in naj ne prizanesejo nikomur, ki bi jim na poti padel v roke; in tako so jih zasledovali in jih pobijali do meja divjine, in sicer dokler niso izvršili Gidgidonijevega povelja.

14 In zgodilo se je, da so Gidianhija, ki je smelo stal in se bojeval, zasledovali, ko je bežal; in ker je bil utrujen zaradi veliko bojevanja, so ga dohiteli in ubili. In tak je bil konec razbojnika Gidianhija.

15 In zgodilo se je, da so se nefijske čete spet vrnile do svojega zatočišča. In zgodilo se je, da je to devetnajsto leto minilo in razbojniki niso prišli ponovno v bitko; niti niso ponovno prišli v dvajsetem letu.

16 In v enaindvajsetem letu se niso prišli bojevat, ampak so prišli z vseh strani, da bi obkolili Nefijevo ljudstvo, kajti predpostavljali so, da bi, če bi Nefijevo ljudstvo odrezali od njihovih dežel in jih obkolili z vseh strani in če bi jim onemogočili prednosti na prostem, da bi povzročili, da se predajo glede na njihove želje.

17 Določili so si torej drugega vodjo, ki mu je bilo ime Zemnariha; Zemnariha je bil torej tisti, ki je ukazal, naj se obleganje izvrši.

18 Toda glejte, to je bila za Nefijce prednost, kajti nemogoče je bilo, da bi razbojniki oblegali zadosti dolgo, da bi kakor koli vplivali na Nefijce, zaradi veliko živeža, ki so ga imeli na zalogi,

19 in zaradi pičlosti živeža med razbojniki; kajti glejte, za svoje preživetje niso imeli ničesar, razen mesa, mesa, ki so ga dobili v divjini;

20 in zgodilo se je, da je ^adivjad v divjini postala redka, tako da so bili razbojniki tik pred tem, da pomrejo od lakote.

21 In Nefijci so nepretrgoma korakali podnevi in ponoči in napadali njihove čete in jih posekali na tisoče in na deset tisoče.

22 In tako si je Zemnarihovo ljudstvo zaradi velike pogube, ki je prihajala nadnje podnevi in ponoči, želelo odvrniti od svojega načrta.

23 In zgodilo se je, da je Zemnariha svojemu ljudstvu ukazal, naj prenehajo z obleganjem in odkorakajo v najoddaljenejše dele dežele na severu.

24 In sedaj je Gidgidoni, zavedajoč se njihovega načrta in vedoč za njihovo šibkost zaradi pomanjkanja hrane in velikega pokola, do katerega je prišlo med njimi, zato v nočnem času razposlal svoje čete in jim presekal pot njihovega umika in na pot njihovega umika namestil svoje čete.

25 In to so storili v nočnem času in se na pohod odpravili pred razbojniki, tako da so razbojnike naslednji dan, ko so začeli pohod, nefijske čete pričakale tako od spredaj kot od zadaj.

26 In razbojniki, ki so bili na jugu, so bili prav tako odrezani na njihovih krajih umika. In vse to je bilo storjeno na Gidgidonijev ukaz.

27 In veliko tisoč jih je bilo, ki so se predali kot ujetniki Nefijcem, preostale pa so pobili.

28 In njihovega vodjo, Zemnariha, so zajeli in obesili na drevo, da, in sicer na vrh le-tega, dokler ni bil mrtev. In ko so ga dali obesiti, dokler ni bil mrtev, so drevo posekali na zemljo in zaklicali z glasnim glasom, rekoč:

29 Naj Gospod ohrani svoje ljudstvo v pravičnosti in v svetosti srca, da bodo lahko napravili, da bodo posekali na zemljo vse, ki si jih bodo prizadevali pobiti zaradi moči in tajnih zvez, prav kakor je bil na zemljo posekan ta mož.

30 In radostili so se in ponovno v en glas zaklicali, rekoč: Naj Abrahamov ^aBog in Izakov Bog in Jakobov Bog ščiti to ljudstvo v pravičnosti tako dolgo, dokler bodo za zaščito ^bklicali ime svojega Boga.

31 In zgodilo se je, da so vsi kakor eden planili v petje in ^ahvaljenje Boga zavoljo velike stvari, ki jo je storil med njimi, ko jih je obvaroval pred tem, da bi padli v roke svojih sovražnikov.

32 Da, vzklikali so: ^aHozána Najvišjemu Bogu! In vzklikali so: Blagoslovljeno bodi ime Gospoda Boga ^bVsemogočnega, Najvišjega Boga!

33 In srce jim je prekipevalo od radosti, tako da jim je privrelo veliko solza zaradi velike Božje dobrote, ker jih je rešil iz rok njihovih sovražnikov; in vedeli so, da so bili zaradi svojega kesanja in ponižnosti rešeni pred večno pogubo.