1 Nefi 4
    Footnotes
    Theme

    4. poglavje

    Nefi na Gospodovo zapoved ubije Labana in potem z zvijačo zaščiti medeninaste plošče. — Zoram se odloči, da se bo pridružil Lehijevi družini v divjini. — Med letoma 600 in 592 pr. Kr.

    1 In zgodilo se je, da sem bratoma spregovoril, rekoč: Pojdimo spet v Jeruzalem in azvesto izpolnjujmo Gospodove zapovedi; kajti, glejta, mogočnejši je od vse zemlje, zakaj potem ne bi bil bmogočnejši od Labana in njegovih petdesetih, da, ali celo bolj kot na deset tisoče njegovih?

    2 Zato pojdimo tja, bodimo amočni kakor bMojzes; kajti resnično je spregovoril vodam cRdečega morja in razdelile so se semkaj in tjakaj in naši očetje so iz ujetništva prišli čez po suhem in sledile so faraonove čete in so v vodah Rdečega morja utonile.

    3 Torej glejta, vesta, da je to res; in vesta tudi, da vama je govoril aangel; zatorej, mar lahko dvomita? Pojdimo tja; Gospod nas lahko reši prav kakor naše očete in Labana pokonča prav kakor Egipčane.

    4 Ko sem torej te besede govoril, sta bila še besna in sta še vedno godrnjala; vendar sta mi sledila, dokler nismo prišli pred jeruzalemsko obzidje.

    5 In bilo je ponoči; in naročil sem, naj se poskrijejo zunaj obzidja. In ko so se poskrili, sem se jaz, Nefi, splazil v mesto in šel proti Labanovi hiši.

    6 In Duh me je avodil, ne da bi jaz vnaprej bvedel, kaj naj storim.

    7 Vendar sem šel in ko sem se približal Labanovi hiši, sem zagledal nekega moškega in predme je padel na zemljo, kajti bil je pijan od vina.

    8 In ko sem prišel do njega, sem ugotovil, da je Laban.

    9 In zagledal sem njegov ameč in izvlekel sem ga iz nožnice le-tega; in ročaj le-tega je bil iz čistega zlata in izdelava le-tega je bila silno izvrstna in videl sem, da je bilo rezilo le-tega iz najdragocenejšega jekla.

    10 In zgodilo se je, da mi je Duh aprigovarjal, naj Labana ubijem; a v srcu sem si rekel: Nikoli nikdar nisem prelil človeške krvi. In obotavljal sem se in želel, da mi ga ne bi bilo treba ubiti.

    11 In Duh mi je spet rekel: Glej, aGospod ti ga je izročil v roke. Da, in vedel sem tudi, da si je prizadeval, da bi mi vzel življenje, da, in ni hotel prisluhniti Gospodovim zapovedim; in bodvzel nam je tudi imetje.

    12 In zgodilo se je, da mi je Duh spet rekel: Ubij ga, kajti Gospod ti ga je izročil v roke;

    13 glej, Gospod aubije bhudobne, da izpolni svoje pravične namene. cBolje je, da umre en človek, kakor da bi narod hiral in se pogubil v neveri.

    14 In sedaj, ko sem jaz, Nefi, te besede slišal, sem se spomnil Gospodovih besed, ki mi jih je govoril v divjini, rekoč, da: aČe bo tvoje potomstvo izpolnjevalo moje bzapovedi, bodo v cobljubljeni deželi duspevali.

    15 Da, in pomislil sem tudi, da ne bodo mogli izpolnjevati Gospodovih zapovedi glede na Mojzesovo postavo, če postave ne bodo imeli.

    16 In vedel sem tudi, da je apostava vgravirana na medeninastih ploščah.

    17 In spet, vedel sem, da mi je Gospod izročil Labana v roke zaradi tega, da bi dobil zapise glede na njegove zapovedi.

    18 Zato sem bil poslušen glasu Duha in Labana prijel za lase in mu z njegovim lastnim amečem odsekal glavo.

    19 In potem ko sem mu z njegovim lastnim mečem odsekal glavo, sem vzel Labanova oblačila in si jih nadel na svoje lastno telo; da, in sicer vsak kos, in okrog ledij sem si opasal njegov oklep.

    20 In potem ko sem to storil, sem šel do Labanove zakladnice. In ko sem šel proti Labanovi zakladnici, glejte, sem zagledal Labanovega aslužabnika, ki je imel ključe zakladnice. In z Labanovim glasom sem mu ukazal, naj gre z menoj v zakladnico.

    21 In predpostavljal je, da sem njegov gospodar Laban, kajti videl je oblačila in tudi meč, opasan okrog mojih ledij.

    22 In govoril mi je glede judovskih starešin, ker je vedel, da je njegov gospodar, Laban, ponoči zunaj med njimi.

    23 In govoril sem mu, kakor če bi bil Laban.

    24 In govoril sem mu tudi, da bom gravure, ki so na amedeninastih ploščah, nesel svojim starejšim bratom, ki so zunaj obzidja.

    25 In pozval sem ga tudi, naj mi sledi.

    26 In predpostavljajoč, da sem govoril o bratih iz cerkve in da sem resnično tisti Laban, ki sem ga ubil, mi je zatorej sledil.

    27 In večkrat mi je spregovoril glede judovskih starešin, ko sem šel k bratom, ki so bili zunaj obzidja.

    28 In zgodilo se je, da se je Laman, ko me je zagledal, strašno prestrašil, in tudi Lemuel in Sam. In zbežali so izpred moje navzočnosti; kajti predpostavljali so, da je Laban in da me je ubil in da si prizadeva, da bi tudi njim vzel življenje.

    29 In zgodilo se je, da sem zaklical za njimi in slišali so me; zatorej so prenehali bežati iz moje navzočnosti.

    30 In zgodilo se je, da je Labanov služabnik, ko je zagledal moje brate, začel trepetati in bil na tem, da pred menoj zbeži in se vrne v mesto Jeruzalem.

    31 In sedaj sem jaz, Nefi, ker sem bil človek velike postave in ker sem od Gospoda prejel tudi veliko amoči, zato zgrabil Labanovega služabnika in ga držal, da ne bi zbežal.

    32 In zgodilo se je, da sem govoril z njim, da ga bomo, če bo prisluhnil mojim besedam, kakor živí Gospod in kakor živim sam, prav tako, da če bo prisluhnil našim besedam, pustili pri življenju.

    33 In govoril sem mu, in sicer s aprisego, da se mu ni treba bati; da bo svoboden človek kakor mi, če bo šel z nami v divjino.

    34 In govoril sem mu tudi, rekoč: Gospod nam je zagotovo azapovedal, naj to napravimo; in mar ne bomo marljivo izpolnjevali Gospodovih zapovedi? Če boš torej šel v divjino k mojemu očetu, boš imel mesto med nami.

    35 In zgodilo se je, da se je aZoram opogumil ob besedah, ki sem jih izgovoril. Služabniku je bilo torej ime Zoram; in obljubil je, da bo šel v divjino k našemu očetu. Da, in prisegel nam je tudi, da bo odtlej ostal z nami.

    36 Želeli smo si torej, da bi ostal z nami zato, da Judje ne bi vedeli glede našega pobega v divjino, da nas ne bi zasledovali in nas pokončali.

    37 In zgodilo se je, da se, ko nam je Zoram aprisegel, glede njega nismo nič več bali.

    38 In zgodilo se je, da smo s seboj vzeli medeninaste plošče in Labanovega služabnika in odšli v divjino in potovali k očetovemu šotoru.