1 Nefi 16
    Footnotes
    Theme

    16. poglavje

    Hudobni resnico težko sprejemajo. — Lehijevi sinovi se poročijo z Izmaelovimi hčerami. — Liahona vodi njihovo pot v divjini. — Od časa do časa se na liahoni izpišejo Gospodova sporočila. — Izmael umre; njegova družina godrnja zaradi stisk. Med letoma 600 in 592 pr. Kr.

    1 In sedaj se je zgodilo, da so mi, potem ko sem jaz, Nefi, bratom prenehal govoriti, glejte, rekli: Razglasil si nam težke stvari, bolj kot smo jih zmožni prenesti.

    2 In zgodilo se je, da sem jim rekel, da vem, da sem zoper hudobne govoril težke stvari glede na resnico; in pravične sem opravičil in pričeval, da bodo poslednji dan povzdignjeni; zatorej akrivični težko sprejemajo bresnico, kajti czadene jih v samo bistvo.

    3 In sedaj, bratje moji, če bi bili pravični in bi bili voljni poslušati resnico in ji prisluhniti, da bi pred Bogom ahodili pokončno, potem ne bi godrnjali zaradi resnice in rekli: Zoper nas govoriš težke stvari.

    4 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, svoje brate z vso marljivostjo opominjal, naj izpolnjujejo Gospodove zapovedi.

    5 In zgodilo se je, da so postali aponižni pred Gospodom; tako da sem se radostil zanje in močno upal, da bodo hodili po poteh pravičnosti.

    6 Torej, vse to je bilo rečeno in storjeno, ko je moj oče prebival v šotoru v dolini, ki jo je poimenoval Lemuel.

    7 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, za aženo vzel eno od Izmaelovih bhčera; in tudi moji bratje so za žene vzeli Izmaelove hčere; in tudi cZoram je za ženo vzel najstarejšo Izmaelovo hčer.

    8 In tako je moj oče izpolnil vse Gospodove zapovedi, ki so mu bile dane. In tudi mene, Nefija, je Gospod izjemno blagoslovil.

    9 In zgodilo se je, da je Gospodov glas ponoči spregovoril očetu in mu zapovedal, naj se naslednji dan odpravi na pot v divjino.

    10 In zgodilo se je, da je oče, ko se je zjutraj dvignil in šel k vhodu šotora, na svoje veliko začudenje videl na tleh okroglo akroglo prefinjene izdelave; in bila je iz žlahtne medenine. In znotraj krogle sta bili dve kazalki in ena je kazala smer, kam naj gremo v divjini.

    11 In zgodilo se je, da smo zbrali vse, kar naj bi odnesli v divjino, in ves preostali živež, ki nam ga je dal Gospod; in vzeli smo seme vsake vrste, da bi ga nesli v divjino.

    12 In zgodilo se je, da smo vzeli šotore in odšli v divjino čez reko Laman.

    13 In zgodilo se je, da smo potovali kake štiri dni skoraj v smeri jugo-jugovzhod in spet smo si postavili šotore; in kraj smo poimenovali Šazer.

    14 In zgodilo se je, da smo vzeli svoje loke in svoje puščice in šli v divjino, da bi ubili hrano za svoje družine; in potem ko smo ubili hrano za svoje družine, smo se spet vrnili k svojim družinam v divjino na kraj Šazer. In spet smo šli v divjino, sledeč isti smeri, držeč se najrodovitnejših delov divjine, ki so bili v mejah blizu aRdečega morja.

    15 In zgodilo se je, da smo potovali veliko dni, spotoma ubijajoč hrano z loki in puščicami in kamni in pračami.

    16 In sledili smo asmeri krogle, ki nas je vodila v rodovitnejše dele divjine.

    17 In potem ko smo potovali veliko dni, smo si za nekaj časa postavili šotore, da bi se spet odpočili in priskrbeli hrano za svoje družine.

    18 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, ko sem šel, da bi ubil hrano, glejte, zlomil svoj lok, ki je bil narejen iz žlahtnega ajekla; in potem ko sem svoj lok zlomil, glejte, so bili moji bratje name jezni, ker smo izgubili moj lok, kajti nismo priskrbeli hrane.

    19 In zgodilo se je, da smo se k družinam vrnili brez hrane in ker so bili zaradi potovanja zelo utrujeni, so zavoljo pomanjkanja hrane zelo trpeli.

    20 In zgodilo se je, da so Laman in Lemuel in Izmaelovi sinovi začeli strašno godrnjati zaradi svojih trpljenj in stisk v divjini; in prav tako je nad Gospodom, svojim Bogom, začel godrnjati moj oče; in vsi so bili silno žalostni, in sicer da so začeli godrnjati nad Gospodom.

    21 Sedaj se je zgodilo, da sem jaz, Nefi, z brati trpel zaradi izgube mojega loka, in ker so njihovi loki izgubili prožnost, je postajalo silno težko, da, tako da nismo mogli priskrbeti hrane.

    22 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, veliko govoril svojim bratom, ker so spet postali trdosrčni, da so se apritoževali celo nad Gospodom, svojim Bogom.

    23 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, iz lesa napravil lok in iz ravne palice puščico; zatorej sem se opremil z lokom in s puščico, s pračo in s kamni. In aočetu sem rekel: Kam naj grem, da priskrbim hrano?

    24 In zgodilo se je, da je avprašal Gospoda, kajti zaradi mojih besed so postali ponižni; kajti v vnemi svoje duše sem jim rekel veliko stvari.

    25 In zgodilo se je, da je k očetu prišel Gospodov glas; in resnično je bil aokaran zaradi svojega godrnjanja nad Gospodom, tako da je zapadel v globine žalosti.

    26 In zgodilo se je, da mu je Gospodov glas rekel: Poglej na kroglo in glej to, kar je napisano.

    27 In zgodilo se je, da se je oče, ko je videl to, kar je bilo napisano na krogli, strašno zbal in trepetal in prav tako moji bratje in Izmaelovi sinovi in naše žene.

    28 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, videl kazalca, ki sta bila v krogli, ki sta delovala glede na avero in marljivost in pozornost, ki smo jima jo izkazovali.

    29 In na njih je bilo napisano tudi novo pisanje, ki je bilo jasno za branje, ki nam je dalo arazumevanje glede Gospodovih poti; in bilo je napisano in od časa do časa spremenjeno glede na vero in marljivost, ki smo ji izkazovali. In tako vidimo, da Gospod po bmajhnih stvareh lahko uresniči velike stvari.

    30 In zgodilo se je, da sem šel jaz, Nefi, na vrh gore glede na smernice, ki so bile dane na krogli.

    31 In zgodilo se je, da sem ubil divje živali, tako da sem priskrbel hrano za naše družine.

    32 In zgodilo se je, da sem se vrnil k našim šotorom, nesoč živali, ki sem jih ubil; in ko so torej videli, da sem priskrbel hrano, kako velika je bila njihova radost! In zgodilo se je, da so postali ponižni pred Gospodom in se mu zahvaljevali.

    33 In zgodilo se je, da smo se spet odpravili na pot, potujoč skoraj v isti smeri kot na začetku; in potem ko smo potovali veliko dni, smo si spet postavili šotore, da bi ostali za nekaj časa.

    34 In zgodilo se je, da je aIzmael umrl in pokopali smo ga na kraju, ki se je imenoval Nahom.

    35 In zgodilo se je, da so Izmaelove hčere silno žalovale zaradi izgube svojega očeta in zaradi svojih astisk v divjini; in godrnjale so nad mojim očetom, ker jih je izpeljal iz jeruzalemske dežele, rekoč: Naš oče je mrtev; da, in veliko smo tavali po divjini in trpeli smo veliko stisko, lakoto, žejo in utrujenost; in po vsem tem trpljenju moramo v divjini od lakote pomreti.

    36 In tako so godrnjale nad mojim očetom in tudi nad menoj; in spet so se želele vrniti v Jeruzalem.

    37 In Laman je Lemuelu in tudi Izmaelovim sinovom rekel: Glejte, aubijmo našega očeta in tudi našega brata Nefija, ki se ima za bvladarja in učitelja nam, ki smo njegovi starejši bratje.

    38 Pravi torej, da je z njim govoril Gospod in tudi da so mu služili aangeli. Toda glejte, vemo, da nam laže; in to nam govori in veliko dela s svojimi prekanjenimi zvijačnostmi, da bi lahko prevaral naše oči, misleč, da nas morda odpelje v neko tujo divjino; in potem ko nas odpelje, se misli postaviti za kralja in vladarja nad nami, da bi z nami delal glede na svojo voljo in zadovoljstvo. In tako je moj brat Laman podžigal njihova srca k jezi.

    39 In zgodilo se je, da je bil Gospod z nami, da, celo Gospodov glas je prišel in jim rekel veliko besed in jih zelo aokaral; in potem ko jih je Gospodov glas okaral, so se odvrnili od svoje jeze in se pokesali svojih grehov, tako da nas je Gospod spet blagoslovil s hrano, da nismo pomrli.