1 Nefi 18
    Footnotes
    Theme

    18. poglavje

    Ladja je končana. — Omenjeno je Jakobovo in Jožefovo rojstvo. — Skupina se vkrca za obljubljeno deželo. — Izmaelovi sinovi in njihove žene se pridružijo veseljačenju in uporu. — Nefija zvežejo in strašen divji vihar potiska ladjo nazaj. — Nefija osvobodijo in z njegovo molitvijo se nevihta poleže. — Ljudje prispejo v obljubljeno deželo. Med letoma 591 in 589 pr. Kr.

    1 In zgodilo se je, da so častili Gospoda in šli z menoj; in delali smo gredje prefinjene izdelave. In Gospod mi je od časa do časa pokazal, kako naj delam ladijsko gredje.

    2 Jaz, Nefi, gredja torej nisem delal tako, kakor so učili ljudje, niti nisem ladje gradil tako, kot je med ljudmi navada; ampak sem jo gradil na način, ki mi ga je pokazal Gospod; zatorej ni bilo, kot je med ljudmi navada.

    3 In jaz, Nefi, sem često šel na goro in često sem amolil h Gospodu; zatorej mi je Gospod bpokazal velike stvari.

    4 In zgodilo se je, da so potem, ko sem ladjo končal glede na Gospodovo besedo, moji bratje videli, da je dobra in da je izdelava le-te silno izvrstna; zatorej so spet postali aponižni pred Gospodom.

    5 In zgodilo se je, da je k očetu prišel Gospodov glas, naj vstanemo in gremo v ladjo.

    6 In zgodilo se je, da smo naslednji dan, potem ko smo vse pripravili, veliko sadja in amesa iz divjine in medu v obilju in živeža glede na to, kar nam je Gospod zapovedal, šli v ladjo z vsem tovorom in s semeni in z vsem, kar smo prinesli s seboj, vsak glede na starost; zatorej smo vsi šli v ladjo s svojo ženo in svojimi otroki.

    7 In sedaj, mojemu očetu sta se v divjini rodila dva sinova; starejši se je imenoval aJakob, mlajši pa bJožef.

    8 In zgodilo se je, da smo, potem ko smo vsi šli v ladjo in smo s seboj vzeli živež in to, kar nam je bilo zapovedano, odrinili na amorje in veter nas je gnal pred seboj proti bobljubljeni deželi.

    9 In potem ko nas je veter gnal pred seboj veliko dni, glejte, so se moji bratje in Izmaelovi sinovi in njihove žene začeli zabavati, tako da so začeli plesati in peti in zelo osorno govoriti, da, in sicer da so pozabili, katera moč jih je pripeljala tjakaj; da, bili so vzvišeni do silne osornosti.

    10 In jaz, Nefi, sem se začel strašno bati, da se Gospod na nas ne bi razjezil in nas udaril zaradi naše krivičnosti, da bi nas pogoltnile morske globine; zatorej sem jim jaz, Nefi, začel zelo trezno govoriti; toda glejte, ajezili so se name, rekoč: Nočemo, da bi bil naš mlajši brat bvladar nad nami.

    11 In zgodilo se je, da sta me Laman in Lemuel prijela in me zvezala z vrvmi in z mano sta ravnala zelo osorno; vendar je Gospod to adopustil, da bi pokazal svojo moč, da bi se izpolnila njegova beseda, ki jo je izgovoril glede hudobnih.

    12 In zgodilo se je, da je, potem ko sta me zvezala, tako da se nisem mogel premakniti, akompas, ki ga je pripravil Gospod, prenehal delovati.

    13 Zatorej niso vedeli, kam naj krmarijo ladjo, tako da je nastala huda nevihta, da, hud in strašen divji vihar, in po vodah nas je apotiskalo nazaj kake tri dni; in strašno so se prestrašili, da bodo v morju utonili; vendar me niso odvezali.

    14 In na četrti dan, ko nas je potiskalo nazaj, se je divji vihar silno poslabšal.

    15 In zgodilo se je, da smo bili tik pred tem, da nas pogoltnejo morske globine. In potem ko nas je po vodah potiskalo nazaj kake štiri dni, so moji bratje asprevideli, da so bile nad njimi Božje sodbe in da morajo umreti, če se ne bodo pokesali svojih krivičnosti; zatorej so prišli k meni in mi razvezali vezi, ki sem jih imel na zapestjih, in glejte, strašno so mi otekla; in tudi gležnji so mi zelo otekli in velika je bila bolečina zavoljo le-tega.

    16 Vendar sem se ozrl k svojemu Bogu in aslavil sem ga ves dan; in zaradi svojih stisk nisem godrnjal nad Gospodom.

    17 Moj oče, Lehi, je torej rekel veliko stvari njim in tudi aIzmaelovim sinovom; toda, glejte, izrekli so veliko groženj vsakomur, ki bi govoril meni v prid; in moje starše je pod težo let in ker so zaradi svojih otrok pretrpeli veliko gorje, potolklo prav na bolniško posteljo.

    18 Zaradi njunega gorja in velike žalosti in krivičnosti mojih bratov sta bila skoraj na tem, in sicer da bi ju odneslo iz tega časa, da bi se srečala s svojim Bogom; da, njuni sivi lasje naj bi kmalu legli globoko v prah; da, in sicer sta bila skoraj na tem, da bi bila s potrtostjo vržena v vodni grob.

    19 In tudi Jakob in Jožef, ker sta bila majhna in sta potrebovala veliko hranila, sta bila potrta zaradi materinih stisk; in tudi amoja žena s svojimi solzami in molitvami in tudi moji otroci niso omehčali src mojim bratom, da bi me odvezali.

    20 In nič drugega ni bilo, razen Božje moči, ki jim je grozila s pogubljenjem, kar bi jim omehčalo srce; ko so zatorej videli, da so tik pred tem, da jih pogoltnejo morske globine, so se pokesali za to, kar so storili, tako da so me odvezali.

    21 In zgodilo se je, da sem, potem ko so me odvezali, glej, vzel kompas in deloval je, kakor sem želel. In zgodilo se je, da sem molil h Gospodu; in potem ko sem molil, so se vetrovi polegli in nevihta se je polegla in bilo je veliko zatišje.

    22 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, vodil ladjo, da smo spet pluli proti obljubljeni deželi.

    23 In zgodilo se je, da smo potem, ko smo pluli veliko dni, prispeli v aobljubljeno deželo; in šli smo po deželi in si postavili šotore; in poimenovali smo jo obljubljena dežela.

    24 In zgodilo se je, da smo začeli obdelovati zemljo in začeli smo saditi seme; da, v zemljo smo dali vsako seme, ki smo ga prinesli iz jeruzalemske dežele. In zgodilo se je, da je silno raslo; zatorej smo bili obilno blagoslovljeni.

    25 In zgodilo se je, da smo v obljubljeni deželi, ko smo potovali po divjini, odkrili, da so bile v gozdovih živali vsake vrste, tako krave kot bivoli in osli in konji in koze in divje koze in vsakovrstne divje živali, ki so bile za uporabo človeku. In našli smo vsakovrstno rudo, tako zlato kot srebro kot baker.