1 V našem zapisu se bomo torej vrnili k Amalikiju in tistim, ki so z njim ^azbežali v divjino; kajti glejte, s seboj je vzel tiste, ki so šli z njim, in šel v ^bnefijsko deželo med Lamance in Lamance podžigal k jezi zoper Nefijevo ljudstvo, tako da je lamanski kralj po vsej svoji deželi med vse svoje ljudstvo razposlal razglas, naj se spet zberejo, da se bodo šli bojevat zoper Nefijce.

2 In zgodilo se je, da so se, ko je šel razglas mednje, strašno prestrašili; da, zbali so se, da kralja ne bi ujezili, in bilo jih je tudi strah iti v boj zoper Nefijce, da ne bi izgubili življenja. In zgodilo se je, da niso hoteli oziroma njih večji del ni hotel biti poslušen kraljevim ukazom.

3 In sedaj se je zgodilo, da je bil kralj zaradi njihove neposlušnosti besen, zato je Amalikiju dal poveljstvo nad tistim delom svoje vojske, ki je bil njegovim ukazom poslušen, in mu ukazal, naj gre in jih prisili k orožju.

4 Sedaj glejte, to je bila Amalikijeva želja; kajti zato ker je bil zelo zahrbten človek in je delal húdo, je v srcu napravil načrt, da bo lamanskega kralja vrgel s prestola.

5 In dobil je torej poveljstvo nad tistim delom Lamancev, ki so bili kralju naklonjeni; in prizadeval si je pridobiti naklonjenost tistih, ki niso bili poslušni; zato je šel naprej na kraj, ki se je imenoval ^aOnida, kajti tjakaj so zbežali vsi Lamanci; kajti odkrili so prihajajočo vojsko in predpostavljajoč, da so jih prišli pobit, so zato zbežali v Onido, v vojaški tabor.

6 In določili so nekega moškega, da bo njihov kralj in vodja, ker so bili v sebi trdno odločeni, da se ne bodo pokorili, da bi šli nad Nefijce.

7 In zgodilo se je, da so se zbrali na vrhu gore, ki se je imenovala Antipa, da bi se pripravili na bitko.

8 Amalikija se torej z njimi ni nameraval bojevati glede na kraljeve ukaze; toda glejte, nameraval si je pridobiti naklonjenost lamanskih čet, da bi se postavil na njihovo čelo in kralja vrgel s prestola in zavzel kraljestvo.

9 In glejte, zgodilo se je, da je svoji vojski ukazal, naj si postavijo šotore v dolini, ki je bila blizu gore Antipa.

10 In zgodilo se je, da je, ko je bila noč, na goro Antipa poslal tajnega odposlanca, želeč, da bi se vodja tistih, ki so bili na gori, ki mu je bilo ime Lehonti, spustil do vznožja gore, kajti z njim je želel govoriti.

11 In zgodilo se je, da si Lehonti, ko je sporočilo prejel, ni drznil iti dol do vznožja gore. In zgodilo se je, da je Amalikija spet v drugo poslal, želeč, da pride dol. In zgodilo se je, da Lehonti ni hotel; in spet je poslal v tretje.

12 In zgodilo se je, da se je Amalikija, ko je spoznal, da Lehontija ne more pripraviti, da bi prišel z gore, povzpel na goro skorajda v Lehontijev tabor; in spet je v četrto poslal svoje sporočilo Lehontiju, želeč, naj pride in naj s seboj pripelje svoje stražarje.

13 In zgodilo se je, da je, ko je Lehonti s svojimi stražarji prišel k Amalikiju, Amalikija od njega želel, naj pride ponoči s svojo vojsko in obkoli tiste može v njihovih taborih, nad katerimi mu je kralj dal poveljstvo, in da jih bo on izročil Lehontiju v roke, če bo njega (Amalikija) postavil za drugega vodjo celotne vojske.

14 In zgodilo se je, da je Lehonti prišel s svojimi možmi in obkolil Amalikijeve može, tako da so jih, preden so se ob jutranji zori zbudili, Lehontijeve čete obkolile.

15 In zgodilo se je, da so, ko so videli, da so obkoljeni, Amalikija rotili, naj jim dopusti, da se združijo s svojimi brati, da ne bi bili pokončani. To pa je bilo torej prav to, kar je Amalikija želel.

16 In zgodilo se je, da je izročil svoje može, kar je bilo ^av nasprotju s kraljevimi ukazi. To pa je bilo torej to, kar je Amalikija želel, da bi lahko izvršil svoje načrte, da bi kralja vrgel s prestola.

17 Med Lamanci je bila torej navada, da so, če je bil njihov glavni vodja ubit, za svojega glavnega vodjo imenovali drugega vodjo.

18 In zgodilo se je, da je Amalikija ukazal, da je eden od njegovih služabnikov Lehontiju postopoma dajal strup, da je umrl.

19 Sedaj, ko je bil Lehonti mrtev, so Lamanci imenovali Amalikija za svojega vodjo in svojega vrhovnega poveljnika.

20 In zgodilo se je, da je Amalikija (kajti dosegel je svojo željo) s svojimi četami odkorakal v nefijsko deželo v mesto Nefi, ki je bilo glavno mesto.

21 In kralj je prišel ven, da bi ga s svojimi stražarji pričakal, kajti predpostavljal je, da je Amalikija njegove ukaze izvršil in da je Amalikija tako veliko vojsko zbral, da bi šel v boj zoper Nefijce.

22 Toda glejte, ko je kralj prišel ven, da bi ga pričakal, je Amalikija naročil, naj gredo njegovi služabniki pričakat kralja. In šli so in se priklonili pred kraljem, kot da ga častijo zaradi njegove veličine.

23 In zgodilo se je, da je kralj iztegnil roko, da jih bo dvignil, kot znamenje miru, kot je bila pri Lamancih navada, navada, ki so jo prevzeli od Nefijcev.

24 In zgodilo se je, da je, ko je s tal dvignil prvega, glej, ta kralja zabodel v srce; in padel je na zemljo.

25 Kraljevi služabniki so torej zbežali; in Amalikijevi služabniki so zagnali krik, govoreč:

26 Glejte, kraljevi služabniki so ga zabodli v srce in padel je in zbežali so; glejte, pridite in poglejte.

27 In zgodilo se je, da je Amalikija ukazal, naj njegove čete odkorakajo in vidijo, kaj se je kralju zgodilo; in ko so prišli na kraj in našli kralja ležati v svoji krvi, se je Amalikija pretvarjal, da je besen, in rekel: Kdor je imel kralja rad, naj gre in zasleduje njegove služabnike, da jih boste pobili.

28 In zgodilo se je, da so vsi tisti, ki so imeli kralja radi, ko so te besede slišali, pristopili in zasledovali kraljeve služabnike.

29 Ko so torej kraljevi služabniki videli vojsko, ki jih je zasledovala, so se spet prestrašili in zbežali v divjino in prišli v zarahemelsko deželo in se pridružili Amonovemu ^aljudstvu.

30 In vojska, ki jih je zasledovala, se je vrnila, potem ko so jih zaman zasledovali; in tako si je Amalikija s prevaro pridobil srca ljudi.

31 In zgodilo se je, da je naslednji dan s svojimi četami prišel v mesto Nefi in mesto zavzel.

32 In sedaj se je zgodilo, da je kraljica, ko je slišala, da je kralj ubit — kajti Amalikija je h kraljici poslal odposlanca, ki jo je obvestil, da so kralja ubili njegovi služabniki, da jih je on zasledoval s svojo vojsko, toda bilo je zaman, in da so pobegnili —

33 ko je torej kraljica to sporočilo prejela, je poslala k Amalikiju in od njega želela, naj prizanese ljudem v mestu; in želela je tudi, naj pride k njej; in želela je tudi, naj s seboj pripelje priče, da bodo pričevale glede smrti kralja.

34 In zgodilo se je, da je Amalikija s seboj vzel tistega služabnika, ki je kralja ubil, in vse tiste, ki so bili z njim, in šel h kraljici na kraj, kjer je sedela; in vsi so ji pričevali, da so kralja ubili njegovi lastni služabniki; in rekli so tudi: Zbežali so; mar to ne pričuje zoper njih? In tako so kraljico prepričali glede smrti kralja.

35 In zgodilo se je, da si je Amalikija prizadeval za naklonjenost kraljice in si jo je vzel za ženo; in tako si je s prevaro in s pomočjo svojih prekanjenih služabnikov pridobil kraljestvo; da, za kralja so ga priznali po vsej deželi med vsem lamanskim ljudstvom, ki so ga ^asestavljali Lamanci in Lemuelci in Izmaelci in vsi nefijski odpadniki od Nefijeve vladavine prav do sedanjega časa.

36 Ti ^aodpadniki torej, ki so bili poučeni in seznanjeni z istim kakor Nefijci, da, ki so bili poučeni v istem ^bspoznanju o Gospodu, vendar je čudno navajati, da so ne dolgo po svojem odpadništvu postali bolj brezčutni in ^cuporni in bolj divji, hudobni in okrutni kot Lamanci — zaživeli z lamanskimi izročili; predajali so se brezdelju in vsakovrstni poltenosti; da, v celoti so pozabili na Gospoda, svojega Boga.