22. poglavje
Aron Lamonijevega očeta uči o stvarjenju, Adamovem padcu in načrtu odkupitve po Kristusu. — Kralj in vsa njegova hiša se spreobrnejo. — Pojasnjena je ozemeljska delitev med Nefijci in Lamanci. Med letoma 90 in 77 pr. Kr.
1 Sedaj, ker je tako Amon nepretrgoma učil Lamonijevo ljudstvo, se bomo vrnili k poročilu o Aronu in njegovih bratih; kajti potem ko je odšel iz midonijske dežele, ga je Duh vodil v nefijsko deželo, in sicer v hišo kralja, ki je bil kralj vsej deželi, razen izmaelski deželi; in bil je Lamonijev oče.
2 In zgodilo se je, da je šel z brati k njemu v kraljevo palačo in se pred kraljem priklonil in mu rekel: Glej, o kralj, mi smo Amonovi bratje, ki si jih rešil iz ječe.
3 In sedaj, o kralj, če nas boš pustil pri življenju, bomo tvoji služabniki. In kralj jim je rekel: Vstanite, kajti pustil vas bom pri življenju in ne bom dopustil, da boste moji služabniki; vztrajal pa bom, da mi boste pomagali, kajti nekoliko me je v duhu begalo zaradi velikodušnosti in veličine besed vašega brata Amona; in želim poznati vzrok, zakaj ni prišel z vami iz Midonija.
4 In Aron je kralju rekel: Glej, Gospodov Duh ga je poklical drugam; odšel je v izmaelsko deželo, da bo učil Lamonijevo ljudstvo.
5 Kralj jim je torej rekel: Kaj je to, kar ste rekli glede Gospodovega Duha? Glejte, to je tisto, kar mi ne da miru.
6 In tudi kaj je to, kar je rekel Amon — če se boste pokesali, boste odrešeni, če pa se ne boste pokesali, boste poslednji dan izvrženi?
7 In Aron mu je odgovoril in mu rekel: Ali verjameš, da Bog je? In kralj je rekel: Vem, da Amalekijci pravijo, da Bog je, in dovolil sem jim, da bodo gradili svetišča, da se bodo lahko zbirali, da ga bodo častili. In če boste sedaj rekli, da Bog je, glejte, bom verjel.
8 In ko je torej Aron to slišal, se mu je srce vzradostilo in rekel je: Glej, zagotovo kakor živiš, o kralj, Bog je.
9 In kralj je rekel: Ali je Bog tisti Véliki Duh, ki je naše očete izpeljal iz jeruzalemske dežele?
10 In Aron mu je rekel: Da, on je ta Véliki Duh in ustvaril je vse stvari tako na nebu kot na zemlji. Ali to verjameš?
11 In rekel je: Da, verjamem, da je Véliki Duh ustvaril vse stvari in želim, da mi o vsem tem poveš in verjel bom tvojim besedam.
12 In zgodilo se je, da je Aron, ko je videl, da bo kralj njegovim besedam verjel, začel od stvarjenja Adama in kralju bral svete spise — kako je Bog ustvaril človeka po svoji lastni podobi in da mu je Bog dal zapovedi in da je človek padel zaradi prestopka.
13 In Aron mu je pojasnil svete spise od Adamovega stvarjenja in mu predstavil človekov padec in njegovo meseno stanje in tudi načrt odkupitve, ki je bil pripravljen od osnovanja sveta, preko Kristusa, za vse, ki bodo verjeli v njegovo ime.
14 In ker je človek padel, si sam ni mogel ničesar prislužiti; toda Kristusovo trpljenje in smrt plačata odkupnino za njegove grehe po veri in kesanju in tako naprej; in da bo pretrgal spone smrti, da grob ne bo imel zmage in da bo želo smrti premagano v upanju na slavo; in Aron je vse to pojasnil kralju.
15 In zgodilo se je, da je kralj, potem ko mu je Aron vse to pojasnil, rekel: Kaj naj storim, da bom lahko imel to večno življenje, o katerem si govoril? Da, kaj naj storim, da se bom lahko ponovno rodil v Bogu in bo ta hudobni duh izkoreninjen iz mojih prsi in bom prejel njegovega Duha, da me bo lahko navdala radost, da poslednji dan morda ne bom izvržen? Glej, je rekel, odrekel se bom vsemu, kar posedujem, da, odrekel se bom svojemu kraljestvu, da bom lahko prejel to veliko radost.
16 Aron pa mu je rekel: Če si to želiš, če se boš priklonil pred Bogom, da, če se boš pokesal vseh svojih grehov in se priklonil pred Bogom in v veri klical njegovo ime, verujoč, da boš prejel, potem boš prejel upanje, ki ga želiš.
17 In zgodilo se je, da se je kralj, ko je Aron te besede izrekel, na kolenih priklonil pred Gospodom; da, in sicer se je vrgel na zemljo in glasno zaklical, rekoč:
18 O Bog, Aron mi je povedal, da Bog je; in če Bog je in če ti si Bog, ali se mi boš razodel in opustil bom vse svoje grehe, da te bom spoznal in da bom lahko vstal od mrtvih in bom poslednji dan odrešen. In ko je torej kralj te besede izrekel, ga je zadelo, kot da bi bil mrtev.
19 In zgodilo se je, da so njegovi služabniki tekli in kraljici povedali vse, kar se je zgodilo kralju. In prišla je h kralju; in ko ga je videla ležati, kot da bi bil mrtev, in tudi Arona in njegove brate, ki so stali, kakor da bi bili vzrok njegovemu padcu, se je nanje razjezila in ukazala, naj jih njeni služabniki oziroma kraljevi služabniki primejo in ubijejo.
20 Služabniki so torej videli vzrok, zakaj je kralj padel, zato si niso drznili položiti rok na Arona in njegove brate; in kraljico so prosili, rekoč: Zakaj nam ukazuješ, naj ubijemo te može, ko vidiš, da je eden od njih mogočnejši od nas vseh? Zato bomo pred njimi popadali.
21 Ko je torej kraljica videla strah služabnikov, se je tudi sama začela strašno bati, da bi nadnjo ne prišla kakšna hudobija. In služabnikom je ukazala, naj gredo in skličejo ljudi, da bodo ubili Arona in njegove brate.
22 Ko je torej Aron videl kraljičino odločnost, se je, ker je tudi poznal trdosrčnost ljudi, zbal, da se ne bi zbrala množica in bi med njimi nastal velik prepir in nemir; zato je iztegnil roko in z zemlje dvignil kralja in mu rekel: Vstani! In postavil se je na noge, ker je prejel moč.
23 To se je torej zgodilo v navzočnosti kraljice in številnih služabnikov. In ko so to videli, so se močno čudili in se začeli bati. In kralj je pristopil in jih začel poučevati. In poučeval jih je, tako da se je vsa njegova hiša spreobrnila h Gospodu.
24 Zaradi kraljičinega ukaza torej se je množica zbrala in med seboj so začeli zelo godrnjati zaradi Arona in njegovih bratov.
25 Kralj pa je stopil mednje in jim služil. In pomirili so se glede Arona in tistih, ki so bili z njim.
26 In zgodilo se je, da je kralj, ko je videl, da so se ljudje pomirili, naročil, naj Aron in njegovi bratje stopijo v sredo množice in naj jim pridigajo besedo.
27 In zgodilo se je, da je kralj po vsej deželi razposlal razglas med vse svoje ljudstvo, ki so bili v vsej njegovi deželi, ki so bili v vseh okoliških predelih, katerih meje so segale prav do morja na vzhodu in na zahodu in ki jih je od zarahemelske dežele ločeval ozek pas divjine, ki je potekal od morja na vzhodu prav do morja na zahodu in okrog obalnih meja in meja z divjino, ki je bila na severu ob zarahemelski deželi, preko mantijskih meja, ob izviru reke Sidon, potekajoč od vzhoda proti zahodu — in tako so bili razdeljeni Lamanci in Nefijci.
28 Brezdelnejši del Lamancev je torej živel v divjini in prebival v šotorih; in razširili so se po divjini na zahodu v nefijski deželi; da, in tudi na zahodu zarahemelske dežele, v mejah ob morski obali in na zahodu v nefijski deželi, v prvem dednem kraju svojih očetov in tako mejijo vzdolž morske obale.
29 In veliko Lamancev je bilo tudi na vzhodu ob morski obali, kamor so jih pregnali Nefijci. In tako so Lamanci skorajda obkolili Nefijce, vendar so si Nefijci vzeli v posest vse severne dele dežele, ki je mejila z divjino, pri izviru reke Sidon, od vzhoda do zahoda, vse okrog divjine; na severu, prav dokler niso prišli v deželo, ki so jo imenovali Izobilje.
30 In mejila je z deželo, ki so jo imenovali Opustošenje, ker je bila tako daleč na severu, da je prišla v deželo, ki je bila poseljena in uničena, o katere kosteh smo govorili, ki jo je odkrilo zarahemelsko ljudstvo, ker je bila kraj njihovega prvega pristanka.
31 In od tam so prišli na jug divjine. Tako se je dežela na severu imenovala Opustošenje in dežela na jugu se je imenovala Izobilje in bila je divjina, v kateri je bilo polno vsakovrstnih divjih živali vsake vrste, del katerih je za hrano prišel iz dežele na severu.
32 In sedaj, to je za Nefijca pomenilo samo dan in pol hoda po mejni črti med deželama Izobilje in Opustošenje, od vzhodnega na zahodno morje; in tako je nefijsko deželo in zarahemelsko deželo skorajda obdajala voda in med deželo na severu in deželo na jugu je bila le majhna kopenska ožina.
33 In zgodilo se je, da so Nefijci poselili deželo Izobilje prav od vzhodnega do zahodnega morja in tako so Nefijci v svoji modrosti s svojimi stražami in s svojimi četami obkolili Lamance na jugu, da tako ne bi več imeli posesti na severu, da dežele na severu ne bi preplavili.
34 Lamanci torej niso več mogli imeti posesti drugje kakor le v nefijski deželi in okoliški divjini. Taka je bila torej modrost pri Nefijcih — ker so bili Lamanci njihovi sovražniki, niso hoteli trpeti njihovega nadlegovanja z vseh strani in tudi, da bi imeli neko deželo, kamor bi lahko zbežali glede na svoje želje.
35 In sedaj se, ko sem to povedal, spet vračam k poročilu o Amonu in Aronu, Omnerju in Himniju in njihovih bratih.