Sveti spisi
Alma 17


Poročilo Mozijevih sinov, ki so zavoljo Božje besede zavrnili svoje pravice do kraljestva in šli v nefijsko deželo pridigat Lamancem; njihovo trpljenje in rešitev. — Glede na Almov zapis.

Obsega 17. do 27. poglavje.

17. poglavje

Mozijevi sinovi imajo duha preroštva in razodetja. — V različne smeri gredo razglašat besedo Lamancem. — Amon gre v izmaelsko deželo in postane služabnik kralja Lamonija. — Amon reši kraljevo drobnico in pri Sebusovih vodah pobije njegove sovražnike. 1. do 3. verz: okrog leta 77 pr. Kr.; 4. verz: med letoma 91 in 77 pr. Kr.; 5. do 39. verz: okrog leta 91 pr. Kr.

1 In sedaj se je zgodilo, da je Alma, ko je potoval iz gideónske dežele na sever v mantijsko deželo, glejte, na svoje začudenje srečal Mozijeve sinove, ki so potovali proti zarahemelski deželi.

2 Ti Mozijevi sinovi so bili torej z Almom takrat, ko se mu je angel prikazal prvič; zato se je Alma silno vzradostil, da vidi svoje brate; in kar je še bolj doprineslo k njegovi radosti, je bilo to, da so bili še vedno njegovi bratje v Gospodu; da, in postali so močni v spoznanju resnice; kajti bili so možje jasne presoje in marljivo so raziskovali svete spise, da bi poznali Božjo besedo.

3 To pa ni vse; veliko so se predajali molitvi in postu, zato so imeli duha preroštva in duha razodetja in ko so poučevali, so poučevali z Božjo močjo in polnomočjem.

4 In med Lamanci so Božjo besedo učili za razdobje štirinajstih let in imeli so veliko uspeha in veliko so jih pripeljali k spoznanju resnice; da, z močjo njihovih besed jih je bilo veliko privedenih pred Božji oltar, da so v molitvi klicali njegovo ime in mu priznali svoje grehe.

5 To so torej okoliščine, ki so jih spremljale na njihovih potovanjih, kajti imeli so veliko stisk; veliko so pretrpeli tako telesno kot duhovno, kot so lakota, žeja in utrujenost in tudi velik duhovni napor.

6 Tole so bila torej njihova potovanja: ko so se poslovili od svojega očeta, Mozija, v prvem letu sodnikov; ko so zavrnili kraljestvo, ki jim ga je oče želel predati, in táko je bilo tudi mnenje ljudstva;

7 vendar so odšli iz zarahemelske dežele in vzeli svoje meče in svoje sulice in svoje loke in svoje puščice in svoje prače; in to so storili, da si bodo lahko priskrbeli hrano, ko bodo v divjini.

8 In tako so odšli v divjino s še nekaterimi, ki so jih izbrali, da bodo šli v nefijsko deželo Lamancem pridigat Božjo besedo.

9 In zgodilo se je, da so v divjini potovali veliko dni in veliko so se postili in veliko so molili, da bi jim Gospod dal del svojega Duha, da bo šel z njimi in z njimi prebival, da bi bili orodje v Božjih rokah, da bi, če bi bilo mogoče, svoje brate, Lamance, privedli k spoznanju resnice, k spoznanju o nizkotnosti izročil njihovih očetov, ki niso bila pravilna.

10 In zgodilo se je, da jih je Gospod obiskal s svojim Duhom in jim rekel: Potolažite se! In potolažili so se.

11 In Gospod jim je tudi rekel: Pojdite med Lamance, svoje brate, in potrdite mojo besedo: vendarle bodite potrpežljivi v velikem potrpljenju in v stiskah, da jim boste za dober zgled v meni; in iz vas bom napravil orodje v svojih rokah za odrešitev številnih duš.

12 In zgodilo se je, da so se Mozijevi sinovi in tudi tisti, ki so bili z njimi, v srcu opogumili, da so šli k Lamancem razglašat Božjo besedo.

13 In zgodilo se je, da so se, ko so prispeli v meje lamanske dežele, ločili in odšli drug od drugega, zaupajoč v Gospoda, da se bodo na koncu svoje žetve spet srečali; kajti predpostavljali so, da je bilo delo, ki so si ga zadali, veliko.

14 In zagotovo je bilo veliko, kajti zadali so si, da bodo Božjo besedo pridigali divjemu in otopelemu in okrutnemu ljudstvu; ljudem, ki so se radostili, da so Nefijce morili in jih ropali in jim plenili; in v srcu so bili nagnjeni k bogastvu oziroma zlatu in srebru in dragocenim kamnom; vendar so si te stvari prizadevali pridobiti z umori in plenjenjem, da jim ne bi bilo treba delati s svojimi lastnimi rokami.

15 Tako so bili zelo leno ljudstvo, med katerim jih je veliko častilo malike in nadnje se je zgrnilo Božje prekletstvo zaradi izročil njihovih očetov; navkljub temu so se Gospodove obljube nanašale tudi nanje pod pogoji kesanja.

16 To je bil zato vzrok, zavoljo katerega so si Mozijevi sinovi zadali delo, da bi jih morda privedli h kesanju; da bi jih morda lahko privedli do spoznanja o načrtu odkupitve.

17 Zato so se med seboj ločili in šli mednje, vsak sam, glede na Božjo besedo in moč, ki jim je bila dana.

18 Amon je bil torej med njimi glavni, oziroma jim je nudil pomoč, in od njih je odšel, potem ko jih je blagoslovil glede na njihov različen položaj, ko jim je razglasil Božjo besedo oziroma jim pred svojim odhodom nudil pomoč; in tako so se odpravili na več poti po vsej deželi.

19 In Amon je šel v izmaelsko deželo, deželo, ki se je imenovala po Izmaelovih sinovih, ki so prav tako postali Lamanci.

20 In ko je Amon prišel v izmaelsko deželo, so ga Lamanci prijeli in ga zvezali, kot je bila pri njih navada, da so zvezali vse Nefijce, ki so padli v njihove roke, in jih pripeljali pred kralja; in tako so bili prepuščeni kralju na milost in nemilost, da jih je ubil, ali jih obdržal v ujetništvu, ali jih je vrgel v ječo, ali jih je dal izgnati iz svoje dežele glede na svojo voljo in zadovoljstvo.

21 In tako so Amona pripeljali pred kralja, ki je bil nad izmaelsko deželo; in ime mu je bilo Lamoni; in bil je Izmaelov potomec.

22 In kralj je Amona vprašal, če želi prebivati v deželi med Lamanci oziroma med njegovim ljudstvom.

23 In Amon mu je rekel: Da, nekaj časa želim prebivati med temi ljudmi; da, in morda do dne, ko umrem.

24 In zgodilo se je, da je bil kralj Lamoni z Amonom zelo zadovoljen in je ukazal, naj mu razvežejo vrvi; in želel je, naj Amon vzame za ženo eno od njegovih hčera.

25 Amon pa mu je rekel: Ne, ampak bom tvoj služabnik. Amon je torej postal služabnik kralja Lamonija. In zgodilo se je, da so ga poslali med druge služabnike, da bo pazil Lamonijevo drobnico glede na lamanski običaj.

26 In potem ko je kralju služil tri dni, ko je z lamanskimi služabniki hodil z njihovo drobnico na kraj z vodo, ki se je imenoval Sebusova voda, in vsi Lamanci so semkaj gnali svojo drobnico, da bi pila vodo —

27 ko so torej Amon in kraljevi služabniki gnali drobnico na ta kraj z vodo, glejte, je določeno število Lamancev, ki so prišli napojit svojo drobnico, vstalo in razkropilo drobnico Amona in kraljevih služabnikov in tako so jo razkropili, da se je razbežala na vse strani.

28 Kraljevi služabniki so torej začeli godrnjati, rekoč: Sedaj nas bo kralj ubil, kakor je naše brate, ker je bila njihova drobnica razkropljena zaradi hudobije teh mož. In začeli so silno jokati, rekoč: Glej, naša drobnica je že razkropljena.

29 Zaradi strahu, da jih bodo ubili, so torej zajokali. Ko je torej Amon to videl, je srce v njem prekipevalo od radosti; kajti, je rekel, tem svojim soslužabnikom bom pokazal svojo moč oziroma moč, ki je v meni, ko bom to drobnico zbral za kralja, da bom lahko osvojil srca teh svojih soslužabnikov, da jih bom lahko pripeljal do tega, da bodo verjeli mojim besedam.

30 In sedaj, to so bile Amonove misli, ko je videl stiske tistih, ki jih je imenoval za svoje brate.

31 In zgodilo se je, da jim je laskal s svojimi besedami, rekoč: Bratje moji, veselimo se in pojdimo iskat drobnico in zbrali jo bomo in jo pripeljali nazaj na kraj z vodo; in tako bomo drobnico obvarovali za kralja in ne bo nas ubil.

32 In zgodilo se je, da so šli iskat drobnico in sledili so Amonu in hitro pohiteli in dohiteli so kraljevo drobnico in jo spet zbrali na kraju z vodo.

33 In tisti možje so se spet dvignili, da bi razkropili drobnico; Amon pa je svojim bratom rekel: Obkrožite drobnico okrog in okrog, da ne bo zbežala; in grem in se spoprimem s tistimi možmi, ki nam razganjajo drobnico.

34 Zato so storili, kakor jim je Amon ukazal, in šel je in se postavil, da se bo boril s tistimi, ki so stali pri Sebusovih vodah; in bilo jih je nemalo število.

35 Zato se Amona niso bali, kajti predpostavljali so, da bi ga glede na svoje zadovoljstvo lahko ubil eden od njihovih mož, kajti niso vedeli, da je Gospod Moziju obljubil, da bo njegove sinove rešil iz njihovih rok; niti niso vedeli ničesar o Gospodu; zato so se radostili v pobijanju svojih bratov; in zaradi tega so se spet dvignili, da bi razkropili kraljevo drobnico.

36 Amon pa je stopil naprej in začel vanje s pračo metati kamne; da, z veliko močjo je mednje lučal kamne; in tako jih je določeno število pobil, tako da so osupnili nad njegovo močjo; vendar so bili zaradi poboja svojih bratov jezni in odločeni so bili, da bo padel; ker so torej videli, da ga ne morejo zadeti s kamni, so se približali z gorjačami, da bi ga ubili.

37 Toda glejte, Amon je vsakomur, ki je dvignil gorjačo, da bi ga udaril, s svojim mečem odsekal roko, kajti njihovim udarcem se je zoperstavil tako, da jim je z rezilom svojega meča odsekal roko, tako da so osupnili in začeli pred njim bežati; da, in ni jih bilo malo število; in z močjo svoje roke je napravil, da so zbežali.

38 Šest jih je torej pobil s pračo, toda z mečem ni ubil nobenega, razen njihovega vodjo; in odsekal je toliko rok, kolikor se jih je dvignilo nadenj, in ni jih bilo malo.

39 In ko jih je pregnal daleč stran, se je vrnil in napojili so drobnico in jo vrnili na kraljevi pašnik in potem šli h kralju, prinašajoč roke, ki jih je Amon odsekal z mečem tistim, ki so si ga prizadevali ubiti; in prinesli so jih h kralju v pričevanje o tem, kar so storili.