1 In zgodilo se je, da se jih je toliko, kolikor jih ni hotelo prisluhniti besedam Helamana in njegovih bratov, zbralo zoper svoje brate.

2 In sedaj glejte, bili so silno besni, tako da so bili odločeni, da jih bodo pobili.

3 Vodja teh, ki so bili besni na svoje brate, je bil torej velik in močan človek in ime mu je bilo Amalikija.

4 In Amalikija si je želel biti kralj, in tisti ljudje, ki so bili besni, so prav tako želeli, da bi bil on njihov kralj; in njihov večinski del so bili nižji sodniki dežele in prizadevali so si za moč.

5 In vodilo jih je Amalikijevo laskanje, da jih bo, če ga bodo podprli in ga postavili za svojega kralja, napravil za vladarje nad ljudstvom.

6 Tako jih je Amalikija vodil v odpadništvo navkljub pridiganju Helamana in njegovih bratov, da, navkljub njihovi silno veliki skrbi za cerkev, kajti oni so bili v cerkvi véliki duhovniki.

7 In v cerkvi jih je bilo veliko, ki so Amalikijevim laskavim besedam verjeli, zato so celo odpadli od cerkve; in tako so bile zadeve Nefijevega ljudstva silno negotove in nevarne navkljub veliki zmagi, ki so jo dosegli nad Lamanci, in veliki radosti, ki jih je navdajala, ker jih je Gospodova roka rešila.

8 Tako vidimo, kako hitro človeški otroci pozabijo Gospoda, svojega Boga, da, kako hitro delajo krivico in jih zapelje zlodej.

9 Da, in vidimo tudi veliko hudobijo, ki jo lahko med človeškimi otroki povzroči en zelo hudoben človek.

10 Da, vidimo, da je Amalikija, ker je bil človek prekanjenega ravnanja in človek veliko laskavih besed, da je veliko ljudem zavajal srca, da so delali húdo; da, in prizadevali so si uničiti Božjo cerkev in uničiti temelje svobode, ki jim jo je dal Bog, oziroma blagoslov, ki ga je Bog poslal po obličju dežele zavoljo pravičnih.

11 In sedaj se je zgodilo, da se je Moroni, ki je bil vrhovni poveljnik nefijskih čet, ko je slišal za to odpadništvo, na Amalikija razjezil.

12 In zgodilo se je, da si je pretrgal suknjo; in vzel je del le-te in nanjo zapisal — v spomin na našega Boga, našo vero in svobodo in naš mir, naše žene in naše otroke — in ga pritrdil na konec droga.

13 In nadel si je šlem in naprsni oklep in ščitnike in si okrog ledij opasal orožje; in vzel je drog, ki je imel na koncu le-tega njegovo pretrgano suknjo (in to je imenoval napis svobode) in priklonil se je do zemlje in goreče molil k svojemu Bogu, da bodo blagoslovi svobode počivali nad njegovimi brati tako dolgo, dokler bo ostala vsaj ena četa kristjanov, da bo posedovala deželo —

14 kajti tako so vse prave Kristusove vernike, ki so pripadali Božji cerkvi, imenovali tisti, ki cerkvi niso pripadali.

15 In tisti, ki so pripadali cerkvi, so bili zvesti; da, vsi tisti, ki so bili pravi verniki v Kristusa, so rade volje prevzeli Kristusovo ime, oziroma kristjani, kakor so jih imenovali zaradi njihovega verovanja v Kristusa, ki bo prišel.

16 In zato je Moroni tokrat molil, da bi bilo v dobro za stvar kristjanov in svobodo dežele.

17 In zgodilo se je, da je, ko je Bogu izlil dušo, imenoval vso deželo, ki je bila južno od dežele Opustošenje, da, in skratka, vso deželo tako na severu kot na jugu — za izvoljeno deželo in deželo svobode.

18 In rekel je: Bog zagotovo ne bo dopustil, da bomo mi, ki nas prezirajo zato, ker smo prevzeli Kristusovo ime, poteptani in pokončani, dokler si tega ne nakopljemo s svojimi lastnimi prestopki.

19 In ko je Moroni te besede izrekel, je šel med ljudi in po zraku zamahoval s pretrganim delom svojega oblačila, da bi vsi videli pisanje, ki ga je napisal na pretrgani del, in klical z glasnim glasom, rekoč:

20 Glejte, kdor hoče obdržati ta napis po deželi, naj pristopi v Gospodovi moči in sklene zavezo, da bo ohranil svoje pravice in svojo vero, da ga bo Gospod Bog lahko blagoslovil.

21 In zgodilo se je, da so, ko je Moroni te besede razglasil, glejte, ljudje pritekli vkup z orožjem, opasanim okrog ledij, in si pretrgali oblačila v znamenje oziroma kot zavezo, da ne bodo zapustili Gospoda, svojega Boga; oziroma drugače rečeno, če bodo kršili Božje zapovedi oziroma zapadli v prestopek in se bodo sramovali prevzeti Kristusovo ime, jih bo Gospod pretrgal, prav kakor so oni pretrgali svoja oblačila.

22 To je bila torej zaveza, ki so jo sklenili, in svoja oblačila so vrgli Moroniju pred noge, rekoč: Z Bogom se zavezujemo, da bomo pokončani prav kakor naši bratje v deželi na severu, če bomo zapadli v prestopek; da, lahko nas bo vrgel sovražnikom pred noge, prav kakor smo mi vrgli svoja oblačila tebi pred noge, da bomo poteptani, če bomo zapadli v prestopek.

23 Moroni jim je rekel: Glejte, ostanek Jakobovega potomstva smo; da, ostanek potomstva Jožefa, čigar suknjo so njegovi bratje raztrgali na veliko kosov; da, in sedaj glejte, pomnimo izpolnjevati Božje zapovedi ali pa nam bodo naši bratje raztrgali oblačila in nas bodo vrgli v ječo ali nas prodali ali pobili.

24 Da, ohranimo si svobodo kot Jožefov ostanek; da, pomnimo Jakobove besede pred njegovo smrtjo, kajti glejte, videl je, da je kos preostanka Jožefove suknje ohranjen in ni razpadel. In rekel je: Prav kakor se je ta ostanek oblačila mojega sina ohranil, tako bo Božja roka ohranila ostanek potomstva mojega sina in prišli bodo k meni, medtem ko bo preostanek Jožefovega potomstva preminil prav kakor ostanek njegovega oblačila.

25 Sedaj glejte, to mi žalosti dušo; vendar se moja duša radosti v mojem sinu zaradi tistega dela njegovega potomstva, ki bo prišel k Bogu.

26 Sedaj glejte, to je bil Jakobov govor.

27 In sedaj, kdo ve, če niso morda ostanek Jožefovega potomstva, ki bo preminilo kakor njegovo oblačilo, ti, ki so odpadli od nas? Da, in sami bomo prav tako, če ne bomo stanovitni v veri v Kristusa.

28 In sedaj se je zgodilo, da je Moroni, ko je te besede izrekel, šel in prav tako razposlal na vse strani dežele, kjer je bilo odpadništvo, in zbral vse ljudi, ki so želeli braniti svojo svobodo, da se zoperstavijo Amalikiju in tistim, ki so odpadli, ki so se imenovali Amalikijci.

29 In zgodilo se je, da je Amalikija, ko je videl, da je Moronijevo ljudstvo številnejše od Amalikijcev — in videl je tudi, da njegovi ljudje dvomijo v pravico glede stvari, ki so se je lotili — zato ker se je bal, da ne bo ničesar dosegel, s seboj vzel tiste svoje ljudi, ki so hoteli, in odšel v nefijsko deželo.

30 Moroni je torej premišljeval, da ni dobro, da bi Lamanci imeli še več moči; zato je premišljeval, da bi Amalikijeve ljudi prestregli oziroma jih vzeli s seboj in jih pripeljali nazaj in Amalikija usmrtili; da, kajti vedel je, da bo Lamance podžgal k jezi zoper njih in jih pripravil, da bi se prišli bojevat zoper njih; in vedel je, da bo Amalikija to napravil, da bi dosegel svoje namene.

31 Zato je Moroni menil, da bi bilo dobro, da bi s seboj vzel svoje čete, ki so se zbrale in se oborožile in sklenile zavezo, da bodo ohranjale mir — in zgodilo se je, da je s seboj vzel svojo vojsko in s svojimi šotori odkorakal v divjino, da bi Amalikiju prestregel pot v divjini.

32 In zgodilo se je, da je storil glede na svoje želje in odkorakal v divjino in dohitel Amalikijeve čete.

33 In zgodilo se je, da je Amalikija zbežal z majhnim številom svojih mož, preostali pa so bili izročeni Moroniju v roke in bili odpeljani nazaj v zarahemelsko deželo.

34 Sedaj, ker je bil Moroni mož, ki so ga imenovali vrhovni sodniki in glas ljudstva, zato je imel glede na svojo voljo moč nad nefijskimi četami, da je nad njimi uveljavljal in izvajal oblast.

35 In zgodilo se je, da je dal vsakega Amalikijca, ki ni hotel skleniti zaveze, da bo podprl stvar svobode, da bi obdržali svobodno vlado, usmrtiti; in le nekaj jih je bilo, ki so zanikali zavezo svobode.

36 In zgodilo se je tudi, da je dal napis svobode izobesiti na vsak stolp, ki so bili po vsej deželi, ki so jo posedovali Nefijci; in tako je Moroni med Nefijci dvignil zastavo svobode.

37 In v deželi je spet napočil mir; in tako so mir v deželi ohranili skoraj do konca devetnajstega leta vladavine sodnikov.

38 In Helaman in véliki duhovniki so red vzdrževali tudi v cerkvi; da, in sicer so za razdobje štirih let v cerkvi imeli veliko miru in radosti.

39 In zgodilo se je, da jih je bilo veliko, ki so umrli, trdno verujoč, da je njihovo dušo odkupil Gospod Jezus Kristus; tako so odšli iz sveta radostni.

40 In bilo jih je nekaj, ki so umrli zaradi mrzlic, ki so bile v deželi v določenih letnih obdobjih zelo pogoste — vendar ne toliko zaradi mrzlic, zaradi odlične kakovosti številnih rastlin in korenik, ki jih je Bog pripravil za odstranjevanje vzroka bolezni, katerim so bili ljudje podvrženi zavoljo narave podnebja —

41 bilo pa jih je veliko, ki so umrli zaradi visoke starosti; in tisti, ki so umrli v veri v Kristusa, so srečni v njem, kar moramo nedvomno predpostavljati.