1 In zgodilo se je, da je, ko so v deželi ustanovili cerkev, kralj Lamoni želel, naj gre Amon z njim v nefijsko deželo, da ga bo pokazal svojemu očetu.

2 In k Amonu je prišel Gospodov glas, rekoč: Ne pojdi v nefijsko deželo, kajti glej, kralj ti bo stregel po življenju, ampak pojdi v midonijsko deželo, kajti glej, tvoj brat Aron in tudi Muloki in Ama so v ječi.

3 Sedaj se je zgodilo, da je Amon, ko je to slišal, Lamoniju rekel: Glej, moj brat in bratje so v ječi v Midoniju in grem, da jih lahko rešim.

4 Sedaj je Lamoni Amonu rekel: Vem, v Gospodovi ^amoči lahko narediš vse. Toda glej, šel bom s teboj v midonijsko deželo, kajti kralj midonijske dežele, ki se imenuje Antiomno, je moj prijatelj; zato grem v midonijsko deželo, da bom lahko laskal kralju dežele in tvoje brate bo izpustil iz ^bječe. Sedaj mu je Lamoni rekel: Kdo ti je povedal, da so tvoji bratje v ječi?

5 In Amon mu je rekel: Nihče drug mi ni povedal kakor Bog; in rekel mi je: Pojdi in reši svoje brate, kajti v ječi so v midonijski deželi.

6 Ko je torej Lamoni to slišal, je svojim služabnikom naročil, naj pripravijo ^akonje in kočije.

7 In Amonu je rekel: Pridi, s teboj bom šel v midonijsko deželo in tam bom kralja prosil, da bo tvoje brate izpustil iz ječe.

8 In zgodilo se je, da sta Amon in Lamoni, ko sta potovala tjakaj, srečala Lamonijevega očeta, ki je bil kralj ^avse dežele.

9 In glejte, Lamonijev oče mu je rekel: Zakaj nisi prišel na ^agostijo na tisti véliki dan, ko sem pripravil gostijo za svoje sinove in za svoje ljudstvo?

10 In rekel je tudi: Kam greš s tem Nefijcem, ki je eden od otrok ^alažnivca?

11 In zgodilo se je, da mu je Lamoni povedal, kam je namenjen, kajti bal se je, da bi ga užalil.

12 In povedal mu je tudi ves razlog, zakaj je ostal v svojem lastnem kraljestvu, da ni šel k očetu na gostijo, ki jo je pripravil.

13 In ko mu je torej Lamoni vse to pojasnil, glej, se je na njegovo osuplost oče nanj razjezil in rekel: Lamoni, rešiti nameravaš te Nefijce, ki so otroci lažnivca. Glej, oropal je naše očete; in sedaj tudi njegovi otroci prihajajo med nas, da bi nas s svojo prekanjenostjo in svojim laganjem prevarali, da bi nas spet oropali našega imetja.

14 Sedaj mu je Lamonijev oče ukazal, naj z mečem ubije Amona. In ukazal mu je tudi, naj ne hodi v midonijsko deželo, ampak naj se z njim vrne v ^aizmaelsko deželo.

15 Lamoni pa mu je rekel: Ne bom ubil Amona, niti se ne bom vrnil v izmaelsko deželo, ampak bom šel v midonijsko deželo, da bom lahko izpustil Amonove brate, kajti vem, da so pravični možje in sveti preroki pravega Boga.

16 Ko je torej njegov oče te besede slišal, se je nanj razjezil in je izvlekel svoj meč, da bi ga posekal na zemljo.

17 Amon pa je stopil naprej in rekel: Glej, ne ubij svojega sina; vendar bi bilo ^abolje, da bi padel on kakor ti, kajti glej, ^bpokesal se je svojih grehov; če pa bi ti moral tokrat pasti v svoji jezi, tvoja duša ne bi mogla biti odrešena.

18 In spet, prav je, da potrpiš; kajti če bi svojega sina ^aubil, ker je nedolžen človek, bi njegova kri vpila iz zemlje h Gospodu, njegovemu Bogu, da bi nadte prišlo maščevanje; in morda bi izgubil svojo ^bdušo.

19 Ko mu je Amon torej te besede izrekel, mu je ta odgovoril, rekoč: Vem, da bi, če bi svojega sina ubil, prelil nedolžno kri; kajti ti si tisti, ki si ga je prizadeval pokončati.

20 In iztegnil je roko, da bi Amona ubil. Amon pa se je njegovim udarcem zoperstavil in ga tudi udaril po roki, da je ni mogel uporabljati.

21 Ko je torej kralj videl, da bi ga Amon lahko ubil, je začel Amona prositi, naj ga pusti pri življenju.

22 Amon pa je dvignil meč in mu rekel: Glej, udaril te bom, če mi ne boš zagotovil, da bodo moji bratje izpuščeni iz ječe.

23 Sedaj je kralj, ker se je bal, da bo izgubil svoje življenje, rekel: Če mi boš prizanesel, ti bom dal kar koli boš prosil, celo polovico kraljestva.

24 Ko je torej Amon videl, da je na starega kralja vplival glede na svojo željo, mu je rekel: Če boš zagotovil, da bodo moji bratje izpuščeni iz ječe in tudi da bo Lamoni lahko obdržal svoje kraljestvo in da z njim ne boš nezadovoljen, ampak boš dovolil, da bo lahko delal glede na svoje želje, v ^avsem, kar si zamisli, potem ti bom prizanesel; sicer te bom posekal na zemljo.

25 Ko je torej Amon te besede izrekel, se je kralj začel radostiti zaradi svojega življenja.

26 In ko je videl, da Amon nima želje, da bi ga pokončal, in ko je tudi videl veliko ljubezen, ki jo je občutil do njegovega sina Lamonija, je silno osupnil in rekel: Ker je to vse, kar si želel, da izpustim tvoje brate in dopustim, da bo moj sin Lamoni obdržal svoje kraljestvo, glej, ti bom zagotovil, da lahko moj sin obdrži svoje kraljestvo od tega časa in vekomaj; in nič več mu ne bom vladal —

27 in prav tako ti bom zagotovil, da bodo tvoji bratje izpuščeni iz ječe in ti in tvoji bratje lahko pridete k meni v moje kraljestvo; kajti močno si te bom želel videti. Kajti kralj je močno osupnil nad besedami, ki jih je govoril, in prav tako nad besedami, ki jih je govoril njegov sin Lamoni, zato jih je ^aželel spoznati.

28 In zgodilo se je, da sta Amon in Lamoni nadaljevala svoje potovanje proti midonijski deželi. In Lamoni je našel naklonjenost v očeh kralja dežele; zato so Amonove brate pripeljali iz ječe.

29 In ko jih je Amon srečal, se je silno razžalostil, kajti glejte, bili so goli in njihova koža je bila silno ranjena, ker so bili zvezani z močnimi vrvmi. In trpeli so tudi lakoto, žejo in vse vrste stisk, vendar so bili v vsem svojem trpljenju ^apotrpežljivi.

30 In pripetilo se je, da je bila njihova usoda, da so padli v roke bolj otopelemu in trdovratnejšemu ljudstvu, zato niso hoteli prisluhniti njihovim besedam in izgnali so jih in jih tepli in jih preganjali od hiše do hiše in iz kraja v kraj, prav dokler niso prispeli v midonijsko deželo; in tam so jih prijeli in jih vrgli v ječo in jih zvezali z ^amočnimi vrvmi in jih imeli veliko dni v ječi in rešila sta jih Lamoni in Amon.