1 Nefi 3
    Footnotes
    Theme

    3. poglavje

    Lehijevi sinovi se vrnejo v Jeruzalem, da bi dobili medeninaste plošče. — Laban se ploščam noče odreči. — Nefi svoje brate opominja in spodbuja. — Laban jim ukrade imetje in jih poskuša ubiti. — Laman in Lemuel udarjata Nefija in Sama in angel ju ošteje. Med letoma 600 in 592 pr. Kr.

    1 In zgodilo se je, da sem se jaz, Nefi, potem ko sem govoril z Gospodom, vrnil v očetov šotor.

    2 In zgodilo se je, da mi je spregovoril, rekoč: Glej, sanjal sem asanje, v katerih mi je Gospod zapovedal, naj se ti in tvoji bratje vrnete v Jeruzalem.

    3 Kajti glej, Laban ima zapis Judov in tudi arodoslovje mojih prednikov in vgravirana sta na medeninastih ploščah.

    4 Zatorej mi je Gospod zapovedal, naj greste ti in tvoji bratje v Labanovo hišo in si izprosite zapise in jih prinesite semkaj v divjino.

    5 In sedaj, glej, tvoja brata godrnjata, rekoč, da je to, kar sem zahteval od njiju, težko; toda glej, tega od njiju nisem zahteval jaz, ampak je to Gospodova zapoved.

    6 Zato pojdi, sin moj, in Gospod ti bo naklonjen, ker nisi agodrnjal.

    7 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, očetu rekel: aŠel bom in storil to, kar je Gospod zapovedal, kajti vem, da Gospod človeškim otrokom ne da nobenih bzapovedi, ne da bi jim cpripravil pot, da lahko izvršijo to, kar jim zapove.

    8 In zgodilo se je, da se je moj oče, ko je te besede slišal, silno razveselil, kajti vedel je, da me je Gospod blagoslovil.

    9 In jaz, Nefi, in moji bratje smo se s šotori odpravili na pot v divjino proti jeruzalemski deželi.

    10 In zgodilo se je, da smo se bratje, ko smo odšli v jeruzalemsko deželo, med seboj posvetovali.

    11 In ažrebali smo — kdo od nas bo šel v Labanovo hišo. In zgodilo se je, da je žreb določil Lamana; in Laman je šel v Labanovo hišo in je govoril z njim, ko je sedel v svoji hiši.

    12 In od Labana je želel zapise, ki so bili vgravirani na medeninastih ploščah, ki so vsebovali arodoslovje mojega očeta.

    13 In glejte, zgodilo se je, da se je Laban razjezil in ga vrgel iz svoje navzočnosti; in ni hotel, da bi imel zapise. Zatorej mu je rekel: Glej, ti si ropar in ubil te bom.

    14 Laman pa je zbežal iz njegove navzočnosti in to, kar je Laban storil, povedal nam. In silno smo se razžalostili in moji bratje so bili na tem, da se vrnejo k očetu v divjino.

    15 Toda glejte, rekel sem jim, da: Kakor živí Gospod in kakor živimo mi, ne bomo šli k očetu v divjino, dokler ne bomo dovršili tega, kar nam je Gospod zapovedal.

    16 Zatorej zvesto izpolnjujmo Gospodove zapovedi; zato pojdimo v deželo očetove adediščine, kajti glejte, pustil je zlato in srebro in vsakovrstno bogastvo. In vse to je storil zaradi Gospodovih bzapovedi.

    17 Kajti vedel je, da mora biti Jeruzalem zaradi človeške hudobije auničen.

    18 Kajti glejte, azavrnili so besede prerokov. Če bi zatorej oče prebival v deželi, potem ko mu je bilo bzapovedano, naj iz dežele pobegne, glejte, bi prav tako umrl. Zatorej mora biti, da iz dežele pobegne.

    19 In glejte, to je v Bogu modrost, da bomo dobili te azapise, da bomo jezik naših očetov lahko ohranili za naše otroke;

    20 in da bi prav tako zanje lahko aohranili besede, ki so jih govorila usta vseh svetih prerokov, katere so jim bile predane z Božjim Duhom in močjo, odkar se je začel svet prav do tega sedanjega časa.

    21 In zgodilo se je, da sem s takim govorjenjem brata prepričeval, naj zvesto izpolnjujeta Božje zapovedi.

    22 In zgodilo se je, da smo šli v deželo svoje dediščine in zbrali smo svoje azlato in svoje srebro in svoje dragocenosti.

    23 In potem ko smo te stvari zbrali, smo šli ponovno v Labanovo hišo.

    24 In zgodilo se je, da smo šli k Labanu in od njega želeli, da bi nam dal zapise, ki so bili vgravirani na amedeninastih ploščah, za katere bi mu dali svoje zlato in svoje srebro in vse svoje dragocenosti.

    25 In zgodilo se je, da je Laban, ko je videl naše imetje in da je bilo silno veliko, tako zelo apoželel po njem, da nas je vrgel ven in poslal služabnike, da bi nas pobili, da bi dobil naše imetje.

    26 In zgodilo se je, da smo zbežali pred Labanovimi služabniki in bili smo primorani pustiti svoje imetje in padlo je v Labanove roke.

    27 In zgodilo se je, da smo zbežali v divjino in Labanovi služabniki nas niso dohiteli in skrili smo se v skalno votlino.

    28 In zgodilo se je, da je bil Laman jezen name in tudi na mojega očeta; in tudi Lemuel je bil, kajti prisluhnil je Lamanovim besedam. Zatorej sta Laman in Lemuel nama, mlajšima bratoma, izrekla veliko ahudih besed in udarjala sta naju, in sicer s palico.

    29 In zgodilo se je, da je, ko sta naju udarjala s palico, glejte, prišel Gospodov aangel in stopil prednju in jima spregovoril, rekoč: Zakaj s palico udarjata mlajšega brata? Mar ne vesta, da ga je Gospod izvolil za bvladarja nad vama in to zaradi vajinih krivičnosti? Glejta, ponovno boste šli v Jeruzalem in Gospod vam bo Labana izročil v roke.

    30 In potem ko nam je aangel govoril, je odšel.

    31 In potem ko je angel odšel, sta Laman in Lemuel spet začela agodrnjati, rekoč: Kako je mogoče, da nam bo Gospod izročil Labana v roke? Glej, mogočen mož je in ukaže lahko petdesetim, da, celo pobije jih lahko petdeset; zakaj potem ne nas?