7. poglavje
Lehijevi sinovi se vrnejo v Jeruzalem in Izmaela in njegovo hišo povabijo, naj se jim pridružijo na poti. — Laman in drugi se uprejo. — Nefi svoja brata opominja, naj verujeta v Gospoda. — Zvežeta ga z vrvmi in načrtujeta njegovo smrt. — Osvobodi se z močjo vere. — Njegova brata prosita odpuščanja. — Lehi in njegova skupina darujejo žrtev in žgalne daritve. Med letoma 600 in 592 pr. Kr.
1 In želel bi torej, da bi vedeli, da se je, potem ko je moj oče, Lehi, prenehal prerokovati glede svojega potomstva, zgodilo, da mu je Gospod spet spregovoril, rekoč, da zanj, Lehija, ni primerno, da bi s seboj v divjino vzel samo svojo družino; ampak naj njegovi sinovi vzamejo hčere za žene, da bodo v obljubljeni deželi Gospodu lahko vzgojili potomstvo.
2 In zgodilo se je, da mu je Gospod zapovedal, naj se jaz, Nefi, in moji bratje ponovno vrnemo v jeruzalemsko deželo in v divjino pripeljemo Izmaela in njegovo družino.
3 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, z brati ponovno odšel v divjino, da bi šli v Jeruzalem.
4 In zgodilo se je, da smo šli v Izmaelovo hišo in si pridobili naklonjenost v Izmaelovih očeh, tako da smo mu govorili Gospodove besede.
5 In zgodilo se je, da je Gospod omehčal srce Izmaelu in tudi njegovi hiši, tako da so se z nami odpravili na pot v divjino k očetovemu šotoru.
6 In zgodilo se je, da so se nam, ko smo potovali po divjini, glejte, Laman in Lemuel in dve Izmaelovi hčeri in dva Izmaelova sinova in njuni družini uprli; da, meni, Nefiju, in Samu in njihovemu očetu, Izmaelu, in njegovi ženi in njegovim drugim trem hčeram.
7 In zgodilo se je, da so se v tem uporu želeli vrniti v jeruzalemsko deželo.
8 In sedaj sem jim jaz, Nefi, ker sem bil potrt zavoljo njihove trdosrčnosti, spregovoril, rekoč, da, in sicer Lamanu in Lemuelu: Glejta, moja starejša brata sta in kako to, da sta tako trdosrčna in tako slepomiselna, da je potrebno, da vama jaz, vajin mlajši brat, govorim, da, in sem vama zgled?
9 Kako to, da nista prisluhnila Gospodovi besedi?
10 Kako to, da sta pozabila, da sta videla Gospodovega angela?
11 Da, in kako to, da sta pozabila, kakšne velike stvari je za nas storil Gospod, ko nas je rešil iz Labanovih rok in tudi da smo dobili zapis?
12 Da, in kako to, da sta pozabila, da je Gospod za človeške otroke zmožen narediti vse glede na svojo voljo, če je tako, da udejanjajo vero vanj? Zatorej mu bodimo zvesti.
13 In če bo tako, da mu bomo zvesti, bomo prejeli obljubljeno deželo; in v nekem kasnejšem obdobju bosta vedela, da se bo Gospodova beseda glede uničenja Jeruzalema izpolnila; kajti vse, kar je Gospod govoril glede uničenja Jeruzalema, se mora izpolniti.
14 Kajti glejta, Gospodov Duh se kmalu preneha truditi z njimi; kajti glejta, zavrnili so preroke in Jeremija so vrgli v ječo. In prizadevali so si, da bi življenje vzeli mojemu očetu, tako da so ga pregnali iz dežele.
15 Sedaj glejta, povem vama, da bosta, če se bosta vrnila v Jeruzalem, prav tako umrla z njimi. In sedaj, če se tako odločita, pojdita v deželo in pomnita besede, ki vama jih govorim, da bosta, če bosta šla, prav tako umrla; kajti tako mi prigovarja Gospodov Duh, naj govorim.
16 In zgodilo se je, da sta se brata, ko sem jima jaz, Nefi, te besede govoril, name razjezila. In zgodilo se je, da sta name položila roke, kajti glejte, bila sta silno besna in zvezala sta me z vrvmi, kajti prizadevala sta si, da bi mi vzela življenje, da bi me pustila v divjini, da bi me požrle divje živali.
17 Toda zgodilo se je, da sem molil h Gospodu, rekoč: O Gospod, glede na mojo vero vate, reši me iz rok mojih bratov; da, in sicer, daj mi moč, da bom lahko pretrgal te vezi, s katerimi sem zvezan.
18 In zgodilo se je, da so se mi, ko sem te besede izrekel, glejte, vezi na rokah in nogah razvezale in stal sem pred bratoma in jima spet govoril.
19 In zgodilo se je, da sta se spet razjezila name in si name prizadevala položiti roke; toda glejte, ena od Izmaelovih hčera, da, in tudi njena mati in eden od Izmaelovih sinov so prosili pri mojih bratih, tako da so jima omehčali srce; in nič več si nista prizadevala, da bi mi vzela življenje.
20 In zgodilo se je, da sta bila zaradi svoje hudobije žalostna, tako da sta se pred menoj priklonila in me prosila, naj jima odpustim to, kar sta mi storila.
21 In zgodilo se je, da sem jima odkritosrčno odpustil vse, kar sta storila, in opomnil sem ju, naj Gospoda, svojega Boga, prosita za odpuščanje. In zgodilo se je, da sta tako storila. In potem ko sta prenehala moliti h Gospodu, smo spet potovali po poti proti očetovemu šotoru.
22 In zgodilo se je, da smo prišli do očetovega šotora. In potem ko smo jaz in moji bratje in vsa Izmaelova hiša prišli do očetovega šotora, so se zahvalili Gospodu, svojemu Bogu; in njemu so darovali žrtev in žgalne daritve.