Velika ljubezen do otrok nebeškega Očeta
Ljubezen je prvenstvena lastnost in motiv duhovnih namenov, ki nam jih je zadal naš ljubi prerok.
Moji dragi bratje in sestre, to je edinstven in ključen čas v zgodovini. Blagoslovljeni smo, ker živimo v zadnjem razdobju pred drugim Odrešenikovim prihodom. Malce pred začetkom tega razdobja je bilo leta 1829, leto pred uradno ustanovitvijo Cerkve, prejeto ljubo razodetje, ki je naznanjalo, da se bo zdajci začelo »čudovito delo«. S tem razodetjem je začelo veljati, da tisti, ki želijo služiti Bogu, pogoje za takšno služenje izpolnjujejo z »vero, upanjem, dobrotljivostjo in ljubeznijo, z očesom, zazrtim v Božjo slavo«.1 Dobrotljivost, ki je »čista Kristusova ljubezen«,2 vključuje večno ljubezen Boga do vseh njegovih otrok.3
Ta dopoldan bi rad poudaril bistveno vlogo tovrstne ljubezni pri misijonarskem delu, pri delu v templju in na družinski zgodovini in družinskem življenju po veri, ki jo ob cerkveni podpori udejanjamo doma. Ljubezen do Odrešenika in ljubezen do bližnjih4 je osnovna značilnost in motiv za skrbno služenje in duhovne namene5, glede katerih nam je naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, naročil, naj jih udejanjamo v spremembah, objavljenih leta 2018.
Misijonarska prizadevanja za zbiranje razkropljenega Izraela
Že zgodaj v življenju sem bil izpostavljen povezavi med misijonarskim delom in ljubeznijo. Ko mi je bilo enajst let, sem patriarhalni blagoslov prejel od patriarha, ki je bil tudi moj ded.6 V enem delu tega blagoslova je bilo rečeno: »Blagoslavljam te z veliko ljubeznijo do bližnjih, kajti poklican boš, da boš svetu prinesel evangelij /…/ da boš duše pridobil za Kristusa.«7
Celo v tistih ranih letih sem razumel, da je oznanjevanje evangelija osnovano na veliki ljubezni do vseh otrok nebeškega Očeta.
Ko so nam pred petnajstimi leti kot generalnim voditeljem dodelili delo na priročniku Pridigajte moj evangelij, smo zaključili, da je v današnjih dneh, prav kakor je vedno bila, za misijonarsko delo bistvena lastnost ljubezni. Šesto poglavje o Kristusovih lastnostih, vključno z dobrotljivostjo in ljubeznijo, je pri misijonarjih stalno najbolj priljubljeno poglavje.
Večina misijonarjev kot Odrešenikovi poslanci čutijo tovrstno ljubezen in ko jo, so njihova prizadevanja blagoslovljena. Ko bodo člani pridobili uvid v tovrstno ljubezen, ki je bistvena pri tem, da Gospodu pomagamo pri njegovem namenu, bo Gospodovo delo opravljeno.
Imel sem privilegij, da sem imel majhno vlogo v čudovitem primeru tovrstne ljubezni. Ko sem služil kot predsednik področja Tihega oceana, sem prejel klic predsednika R. Wayna Shutea. Kot fant je služil misijon v Samoi. Kasneje se je tja vrnil kot predsednik misijona.8 Ko mi je telefoniral, je bil predsednik samojskega templja v Apii. Ko je bil predsednik misijona, je bil eden njegovih mladih misijonarjev starešina O. Vince Haleck, ki je sedaj področni predsednik Tihega oceana. Predsednik Shute ima Vincea in vso Haleckovo družino zelo rad in jih spoštuje. Večina družinskih članov je bila članov Cerkve, Vinceov oče, Otto Haleck, patriarh družine (nemškega in samojskega izvora), pa ni bil. Predsednik Shute je vedel, da se bom udeležil kolske konference in drugih sestankov v Ameriški Samoi, in me je prosil, naj razmislim, da bi v domovanju Otta Halecka prenočil z namenom, da bi mu prinesli evangelij.
Z ženo Mary sva ostala pri Ottu in njegovi ženi Dorothy v njunem lepem domu. Pri zajtrku sem povedal evangelijsko sporočilo in Ottu predlagal, naj se sestane z misijonarji. Moj predlog je prijazno, a odločno zavrnil. Rekel je, da je vesel, da je veliko članov njegove družine svetih iz poslednjih dni. Toda odločno je pokazal, da je bilo nekaj samojskih prednikov po materi v Samoi zgodnje krščanskih duhovnikov, in do njihove tradicionalne krščanske vere je čutil veliko pripadnost.9 Vseeno sva odšla kot dobra prijatelja.
Predsednik Gordon B. Hinckley je kasneje, ko se je pripravljal, da bo posvetil fidžijski tempelj v Suvi, svojemu tajniku, bratu Donu H. Staheliju10, naročil, naj me pokliče na Novo Zelandijo, da bom poskrbel za vse potrebno. Predsednik Hinckley je s Fidžija hotel leteti v Ameriško Samoo, da bi se srečal s svetimi. Predlagan je bil določeni hotel, ki je bil izbran ob prejšnjem obisku. Vprašal sem, če bi lahko uredil drugače. Brat Staheli je rekel: »Ste področni predsednik; to bo v redu.«
Nemudoma sem poklical predsednika Shuteja in mu povedal, da imamo morda drugo priložnost, da duhovno blagoslovimo našega prijatelja Otta Halecka. Tokrat bo misijonar predsednik Gordon B. Hinckley. Vprašal sem, če misli, da bi bilo primerno, če bi Haleckova gostila vse nas v potovalni skupini predsednika Hinckleyja.11 V njej sta bila tudi predsednik in sestra Hinckley, njuna hči Jane ter starešina in sestra Jeffrey R. Holland. Predsednik Shute je v sodelovanju s svojo družino poskrbel za vse potrebno.12
Ko smo po tempeljski posvetitvi prispeli s Fidžija, so nas toplo sprejeli.13 Tisti večer smo govorili na tisoče samojskim članom in nato šli naprej k Haleckovim. Ko smo se naslednje jutro zbrali pri zajtrku, sta predsednik Hinckley in Otto Haleck že postala dobra prijatelja. Zdelo se mi je zanimivo, da je bil njun pogovor precej podoben tistemu, ki sva ga z Ottom imela pred več kot enim letom. Ko je Otto izrazil svoje občudovanje do naše Cerkve, vendar zatrdil pripadnost svoji tedanji cerkvi, je predsednik Hinckley položil roko na Ottojevo ramo in rekel: »Otto, to ni dovolj dobro; morali bi biti član Cerkve. To je Gospodova Cerkev.« Metaforično bi lahko videli, kako je z Otta padel oklep uporništva, ker se je odprl temu, kar je rekel predsednik Hinckley.
To je bil začetek dodatnega misijonarskega poučevanja in duhovne ponižnosti, zaradi česar se je Otto Haleck čez malo več kot eno leto krstil in bil potrjen. Leto po tem se je Haleckova družina v templju pečatila kot večna družina.14
Kar se me je v tej neverjetni izkušnji dotaknilo v srcu, je bila izjemna ljubezen v duhu služenja, ki jo je predsednik Wayne Shute izkazal do svojega bivšega misijonarja, starešine Vincea Halecka, in njegova želja, da bi vso Haleckovo družino videl združeno kot večno družino.15
Kar zadeva zbiranje Izraela, se moramo v srcu naravnati na tovrstno ljubezen in opustiti občutke, da gre zgolj za odgovornost16 ali občutke krivde, in preiti k občutkom ljubezni in sodelovanja v božanskem partnerstvu oznanjevanja Odrešenikovega sporočila, služenja in poslanstva v svetu.17
Kot člani lahko izkažemo ljubezen do Odrešenika ter bratov in sester po svetu, tako da jih preprosto povabimo. Novi razpored nedeljskih sestankov predstavlja izjemno priložnost, da člani uspešno in ljubeče povabimo prijatelje in sodelavce, naj pridejo in vidijo in doživijo Cerkev.18 Duhovnemu zakramentnemu sestanku, ki bo, upajmo, tako svet, kakor je včeraj opisal starešina Jeffrey R. Holland, bo sledil petdesetminutni sestanek, osredotočen na novo zavezo in Odrešenika ali ustrezne konferenčne nagovore, ki se prav tako osredotočajo na Odrešenika in njegov nauk.
Nekatere sestre Društva za pomoč so se spraševale, zakaj so skupaj s člani duhovniških zborov dobile zadolžitev za »zbiranje«. Za to so razlogi in predsednik Nelson jih je veliko predstavil na zadnji generalni konferenci. Zaključil je: »Izraela preprosto ne moremo zbrati brez vas.«19 V naših dneh smo blagoslovljeni s tem, da sestre predstavljajo približno trideset odstotkov rednih misijonarjev. To pomeni dodatno potrebo in spodbudo za sestre Društva za pomoč, da ljubeče oznanjajo evangelij. Kar je potrebno, je ljubeča, sočutna, duhovna zavezanost vsakega od nas – moških, žensk, mladih in otrok – oznanjanju evangelija Jezusa Kristusa. Če bomo pokazali ljubezen, prijaznost in ponižnost, jih bo veliko sprejelo naše povabilo. Tisti, ki se bodo odločili, da našega povabila ne bodo sprejeli, bodo še vedno naši prijatelji.
Tempeljsko delo in družinska zgodovina za zbiranje Izraela
Ljubezen je tudi osrednja pri naših prizadevanjih za tempeljsko delo in družinsko zgodovino, da bi Izrael zbrali na drugi strani tančice. Ko izvemo za preizkušnje in stiske, s katerimi so se soočali naši predniki, jih bolj vzljubimo in smo zanje bolj hvaležni. Naša prizadevanja za tempeljsko delo in družinsko zgodovino so okrepljena do pomembne stopnje z novimi dopolnitvami tako glede nedeljskega razporeda kot napredovanja mladih v razrede in zbore. Te spremembe omogočajo zgodnejšo in večjo pozornost glede spoznavanja naših prednikov in zbiranja Izraela na drugi strani tančice. Tako tempeljsko delo kot delo na družinski zgodovini sta močno pospešena.
Splet je močno orodje; dom je sedaj naše prvenstveno središče družinske zgodovine. Naši mladi člani so izjemno spretni v raziskovanju družinske zgodovine in so duhovno motivirani za opravljanje krstov za svoje prednike, ki so jih vzljubili in jih cenijo. Od spremembe, ki številnim enajstletnikom omogoča izvajati krste za mrtve, predsedniki templjev po vsem svetu poročajo o močno povečani prisotnosti. Neki tempeljski predsednik nas obvešča, da »je neverjetno povečanje obiskovalcev za izvajanje krstov /…/ in več enajstletnikov pripelje več družin. /…/ Videti je, da celo v [mladih] letih občutijo spoštljivost in smisel uredb, ki jih izvajajo. To je lepo videti!«20
Vem, da naše voditeljice v Osnovni in voditelji mladih si in si bodo prizadevali, da sta družinska zgodovina in tempeljsko delo glavno prizadevanje. Sestre Društva za pomoč in duhovniški bratje lahko ljubeče pripomorejo k izpolnjevanju njihovih dolžnosti do templja in družinske zgodovine kot posameznikov in tudi tako, da otroke in mlade navdihnejo in jim pomagajo pri zbiranju Izraela na drugi strani tančice. To je zlasti pomembno doma in v nedeljo. Obljubljam, da bo to, če boste ljubeče izvajali uredbe za prednike, okrepilo in obvarovalo vaše mlade in družine v svetu, ki postaja vse bolj grešen. Sam prav tako pričujem, da je predsednik Russell M. Nelson prejel nadvse pomembna razodetja glede templjev in tempeljskega dela.
Priprava večnih družin in posameznikov na življenje z Bogom
Novi poudarek na osredotočeno evangelijsko poučevanje ter življenje doma in viri, ki jih nudi Cerkev, so velika priložnost za ljubečo pripravo večnih družin in posameznikov na srečanje in življenje z Bogom.21
Ko se moški in ženska pečatita v templju, vstopita v sveti zakonski red v novi in večni zavezi, v duhovniški red.22 Skupaj dobita in prejmeta duhovniške blagoslove in moč za vodenje svojih družinskih zadev. Ženske in moški imajo edinstvene vloge, opisane v razglasu »Družina: Razglas svetu«,23 toda njihovo skrbništvo je enakopravno po vrednosti in pomembnosti.24 Imata enako moč za prejemanje razodetij za svojo družino. Ko ljubeče in pravično delata skupaj, nebesa blagoslovijo njune odločitve.
Tisti, ki si prizadevajo spoznati Gospodovo voljo zase in za svoje družine, si morajo prizadevati za pravičnost, krotkost, prijaznost in ljubezen. Ponižnost in ljubezen sta značilni za tiste, ki iščejo Gospodovo voljo, zlasti za svoje družine.
Naša osebna dolžnost je, da se izpopolnjujemo, da izpolnjujemo pogoje za blagoslove zavez in se pripravljamo na srečanje z Bogom. Biti moramo samostojni in si goreče prizadevati, da bi naš dom postal zatočišče pred viharji okrog nas 25 in svetišče vere.26 Starši so odgovorni ljubeče učiti svoje otroke. Dom, ki ga preveva ljubezen, pomeni radost, veselje in dobesedna nebesa na zemlji.27
Najljubša hvalnica moje matere je bila »Kjer ljubezen je doma«.28 Kadar je slišala prvi verz: »Kjer ljubezen je doma, vse zveni lepo,« je postala vidno ganjena in v solzah. Kot otroci se smo se zavedali, da živimo v takšnem domu; bil je ena njenih najvišjih prioritet.29
Predsednik Nelson se je poleg ljubečega vzdušja doma osredotočal na omejitev uporabe medijev, ki motijo naše osnovne namene.30 Ena dopolnitev, ki bo koristila skoraj vsaki družini, je, da splet, družbeni mediji in televizija postanejo podrejeni, namesto motnja ali celo huje, gospodarji. Vojna za duše vseh, zlasti pa otrok, se pogosto bije doma. Kot starši moramo poskrbeti, da so medijske vsebine zdrave, starostno primerne in v skladu z ljubečim vzdušjem, ki ga poskušamo ustvariti.
Poučevanje mora biti doma jasno in obvezujoče,31 vendar tudi duhovno, radostno in nadvse ljubeče.
Obljubljam, da ko se osredotočamo na ljubezen do Odrešenika in na njegovo odkupno daritev, če napravimo, da so naša osrednja prizadevanja zbiranje Izraela na obeh straneh tančice, če služimo drugim in se kot posamezniki pripravljamo na srečanje z Bogom, se bo nasprotnikov vpliv zmanjšal, se bodo radost, veselje in mir evangelija povečali v naših domovih s krščansko ljubeznijo.32 O teh doktrinarnih obljubah pričujem in sem trdna priča o Jezusu Kristusu in njegovi odkupni žrtvi za naše dobro, v imenu Jezusa Kristusa, amen.