Pozdravni nagovor
Čas je, da je osrednje dogajanje Cerkve doma, pri tem pa jo podpira to, kar se dogaja v naših zgradbah vej, oddelkov in kolov.
Moji dragi bratje in sestre, veseli smo, ker smo se z vami ponovno srečali na tej oktobrski generalni konferenci Cerkve. Vsakega od vas nadvse prisrčno pozdravljamo. Globoko smo vam hvaležni za vaše molitve za naše dobro. Občutimo njihov vpliv. Hvala vam!
Hvaležni smo vam za velikanska prizadevanja, da bi izpolnili nasvet, ki ste ga pred šestimi meseci prejeli na generalni konferenci. Kolska predsedstva po vsem svetu so si prizadevala prejeti razodetje, potrebno za reorganizacijo zborov starešin. Možje v teh zborih marljivo sodelujejo z našimi predanimi sestrami Društva za pomoč, da bi skrbno služili našim bratom in sestram na višji, svetejši način. Navdihuje nas vaša dobrota in izredna prizadevanja, da bi Odrešenikovo ljubezen prinesli v svoje družine, bližnjim in prijateljem ter da bi jim skrbno služili, kakor bi jim on.
S sestro Nelson sva se od zadnje aprilske konference srečevala s člani na štirih celinah in morskih otokih. Vašo veliko vero in moč vaših pričevanj sva izkusila od Jeruzalema do Harareja, od Winnipega do Bangkoka.
Navdušeni smo nad številom naših mladih, ki so se pridružili Gospodovemu bataljonu mladih,1 da bi sodelovali pri zbiranju razkropljenega Izraela. Za to se vam zahvaljujemo! Ker se še naprej odzivate na moje prošnje, ki sem jih izrekel na svetovnih duhovnih minutah za mlade, postavljate merilo, ki mu bomo sledili preostali. In kakšne spremembe delate mladi!
V predsedujočih cerkvenih svetih smo se v nedavnih letih borili s temeljnim vprašanjem: Kako naj evangelij v vsej njegovi preprosti čistosti in uredbe z njihovo večno učinkovitostjo prinesemo vsem Božjim otrokom?
Kot sveti iz poslednjih dni smo se navadili, da o »cerkvi« premišljujemo kot o nečem, kar se dogaja v naših zgradbah za bogoslužje ob podpori tega, kar se dogaja doma. Ta vzorec moramo popraviti. Čas je, da je osrednje dogajanje Cerkve doma, pri tem da jo podpira to, kar se dogaja v zgradbah vej, oddelkov in kolov.
Ko se Cerkev še naprej širi po svetu, veliko članov živi tam, kjer nimamo kapel – in jih verjetno ne bomo imeli v dogledni prihodnosti. Spominjam se družine, ki se je zaradi takšnih okoliščin morala sestajati doma. Mater sem vprašal, kako ji je všeč, da v cerkev hodi v lastnem domu. Odgovorila je: »Všeč mi je! Mož doma sedaj lepše govori, ker ve, da bo vsako nedeljo tu blagoslovil zakrament.«
Dolgoletni cilj Cerkve je, da bi vsem članom pomagala do večje vere v Gospoda Jezusa Kristusa in v njegovo odkupno daritev, da bi jim pomagala pri tem, da bi z Bogom sklenili zaveze in jih spolnjevali ter okrepili in pečatili svoje družine. V dandanašnjem kompleksnem svetu to ni lahko. Nasprotnik vero, nas in družine vse bolj napada z bliskovito hitrostjo. Če hočemo duhovno preživeti, potrebujemo protistrategije in proaktivne načrte. Glede na to sedaj želimo izvesti organizacijske spremembe, ki bodo naše člane in njihove družine še bolj okrepile.
Cerkveni voditelji si že vrsto let prizadevajo poenotiti učni načrt, da bi družine in posameznike okrepili s pomočjo načrta za poučevanje nauka, krepitev vere in spodbujanje bolj ponotranjenega čaščenja, ki bi se ob cerkveni podpori izvajal doma. Naša prizadevanja v zadnjih letih, da bi posvečevali nedeljo – da bi bila v užitek in osebno znamenje Bogu o naši ljubezni do njega – bodo upravičile spremembe, ki jih bomo sedaj predstavili.
Ta dopoldan bomo oznanili novo ravnovesje in povezavo med evangelijskim podukom doma in v Cerkvi. Vsak od nas je odgovoren za svojo duhovno rast. In sveti spisi so jasni, da so starši prvenstveno odgovorni, da svoje otroke poučujejo nauk.2 Cerkev je odgovorna pomagati vsakemu članu pri božansko določenem cilju, da si pridobi več evangelijskega znanja.
Te pomembne spremembe bo pojasnil starešina Quentin L. Cook. Vsi člani svèta Prvega predsedstva in zbora dvanajstih apostolov so enotni glede odobritve naslednjega sporočila. Hvaležni smo za Gospodov navdih, ki je vplival na razvoj načrtov in postopkov, ki jih bo predstavil starešina Cook.
Moji dragi bratje in sestre, vem, da Bog živi! Jezus je Kristus! To je njegova Cerkev, ki jo vodi s prerokbami in razodetji svojim ponižnim služabnikom. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.