Za Boga
Ko pri služenju drugim vemo, komu in zakaj služimo, bolje razumemo, da je največji odraz ljubezni predanost Bogu.
Na ta zgodovinski večer izražam ljubezen in zahvalo za vsako od vas, moje drage sestre. Ne glede na starost, kraj ali okoliščine smo se nocoj zbrale enotne, močne, z namenom in s pričevanjem, da nas nebeški Oče, Odrešenik Jezus Kristus in naš živi prerok, predsednik Russell M. Nelson, ljubijo in vodijo.
Ko sva bila z možem še mlad par, naju je škof poklical, da obiščeva in ljubeče služiva družini, ki v cerkvi ni bila že veliko let. Zadolžitev sva voljno sprejela in jih nekaj dni zatem obiskala doma. Takoj nama je postalo jasno, da ne želijo obiskovalcev iz cerkve.
Zato sva, ko sva jih obiskala naslednjič, k njim prišla s krožnikom piškotov, prepričana, da jim bodo koščki čokolade omehčali srce. Niso! Par je z nama govoril skozi zamrežena vrata in še očitneje pokazal, da nisva dobrodošla. Ko pa sva se peljala proti domu, sva bila povsem prepričana, da bi nama morda uspelo, če bi jima namesto tega ponudila ploščice iz riževih kosmičev.
Najino pomanjkanje duhovne vizije je vse nadaljnje neuspele poskuse napravilo neprijetne. Zavrnitev ni nikoli neboleča. Sčasoma sva se začela spraševati: »Zakaj to počneva? Kaj je najin namen?«
Starešina Carl B. Cook je opazil naslednje: »Služenje v Cerkvi [je] lahko izziv, če se nas prosi, naj naredimo nekaj, kar nas plaši, če postanemo utrujeni od služenja ali če smo poklicani, da storimo nekaj, kar se nam sprva ne zdi privlačno.«1 Resničnost besed starešine Cooka sva občutila, ko sva se odločila, da morava za vodstvo prositi nekoga s širšim vidikom, kot je najin.
Tako sva po številnih iskrenih molitvah in preučevanju prejela odgovor na vprašanje zakaj služiva. Doživela sva spremembo v najinem razumevanju, spremembo v srcu, pravzaprav izkušnjo razodetja.2 Ko sva iskala vodstvo v svetih spisih, naju je Gospod poučil, kako naj ta postopek služenja drugim olajšava in bolj osmisliva. Odlomek, ki sva ga prebrala in je spremenil tako najini srci kot tudi najin pristop, pravi, naj ljubimo Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso odločnostjo, umom in močjo; in naj mu služimo v imenu Jezusa Kristusa.3 Čeprav je bil ta odlomek tako znan, se je zdelo, da nama govori na nov in pomemben način.
Spoznala sva, da si iskreno prizadevava služiti tej družini in služiti najinemu škofu, vendar sva se morala vprašati, ali zares služiva iz ljubezni do Boga. Kralj Benjamin je to razliko pojasnil, ko je izjavil: »Glejte, povem vam, ker sem vam rekel, da sem bil svoje dneve preživel, da sem vam služil, se ne želim bahati, saj sem le Bogu služil.«4
Komu torej je kralj Benjamin dejansko služil? Nebeškemu Očetu in Odrešeniku. Ko pri služenju drugim vemo, komu in zakaj služimo, bolje razumemo, da je največji odraz ljubezni predanost Bogu.
Ker se je najina osredotočenost sčasoma spremenila, so se tudi molitve. Zaradi svoje ljubezni do Gospoda sva se začela veseliti najinih obiskov pri tej ljubi družini.5 To sva delala za Gospoda. Napravil je, da ta borba ni bila več borba. Po več mesecih pogovora na pragu naju je družina začela spuščati v hišo. Sčasoma smo imeli redne skupne molitve in prisrčne pogovore o evangeliju. Razvilo se je dolgotrajno prijateljstvo. Boga sva častila in ljubila s tem, da sva ljubila njegove otroke.
Ali se lahko spomnite trenutka, ko ste ljubeče, z iskrenim prizadevanjem, priskočili na pomoč nekomu v stiski in čutili, da vaša prizadevanja niso opazili ali jih morda niso cenili ali celo želeli? Ali ste v tistem trenutku podvomili v vrednost vašega služenja? Če je tako, naj vam besede kralja Benjamin nadomestijo dvom in celo vašo bolečino: »Le Bogu služite.«6
Namesto, da gojimo zamero, lahko s služenjem zgradimo bolj popoln odnos z nebeškim Očetom. Naša ljubezen in predanost Bogu izpodrivata potrebo po priznanju ali hvaležnosti in dopuščata, da se njegova ljubezen pretaka v nas in skozi nas.
Včasih sprva morda služimo iz občutka dolžnosti ali obveznosti, a celo takšno služenje nas pripravi do tega, da izkoristimo nekaj boljšega v nas, kar nas pripravi do tega, da služimo »na čudovitejši način«7 – kot v povabilu predsednika Nelsona, naj z novim, svetejšim pristopom bdimo nad drugimi in zanje skrbimo.8
Ko se osredotočamo na vse, kar je Bog naredil za nas, naše služenje izhaja iz hvaležnega srca. Ko nas manj skrbi, kako nam bo naše služenje koristilo, ugotovimo, da se bomo bolj osredotočali na to, da bomo Boga postavljali na prvo mesto.9
Predsednik M. Russell Ballard je učil: »Šele takrat, ko imamo Boga in Kristusa radi z vsem srcem, dušo in umom, lahko to ljubezen izkazujemo bližnjim v prijaznih dejanjih in služenju.«10
Prva od desetih zapovedi ponovi to božansko modrost: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog. /…/ Ne imej drugih bogov poleg mene!«11 Uvajanje te zapovedi nam pomaga razumeti, da se bo, če bomo Bogu dali prednost, vse ostalo nazadnje postavilo na svoje mesto – celo naše služenje drugim. Ko se zavestno odločimo, da bo Bog v našem življenju zavzel vodilno mesto, potem lahko blagoslovi naša dejanja v naše dobro in v dobro drugih.
Gospod je svetoval, naj se k njemu oziramo v vsaki misli.12 Vsak teden se obvežemo, da bomo delali prav to – da se ga vselej spominjamo13. Ali takšno božansko osredotočenost lahko uporabimo pri vsem, kar delamo? Ali lahko izvajanje celo dolgočasnih nalog postane priložnost, da mu pokažemo svojo ljubezen in predanost? Verjamem, da lahko in bo.
Vsaka naloga na našem seznamu opravil lahko postane način, da ga slavimo. Vsako nalogo lahko vidimo kot privilegij in priložnost, da mu služimo, četudi nas čakajo roki, dolžnosti ali umazane plenice.
Amon je rekel: »Da, vem, da nisem nič; kar zadeva mojo moč, sem slaboten; zato se ne bom bahal s seboj, pač pa se bom bahal s svojim Bogom, kajti v njegovi moči lahko napravim vse.«14
Ko služenje Bogu postane naša glavna prioriteta v življenju, izgubimo sebe, in sčasoma, sebe najdemo.15
Odrešenik je to načelo učil tako preprosto in neposredno: »Zato naj vaša luč tako sveti pred temi ljudmi, da bodo lahko videli vaša dobra dela in slavili svojega Očeta, ki je v nebesih.«16
Naj vam povem nekaj modrih besed, ki so jih odkrili na zidu sirotišnice v Kalkuti v Indiji: »Če ste prijazni, vas ljudje lahko obtožijo sebičnih in prikritih namenov. Vseeno bodite prijazni! Kar ste leta gradili, vam nekdo lahko čez noč uniči. Vseeno gradite! Dobro, ki ga danes delate, bodo jutri ljudje pogosto pozabili. Vseeno delajte dobro! Dajte svetu najboljše, kar imate, in to nemara nikoli ne bo dovolj. Vseeno dajte svetu najboljše, kar imate! Vidite, konec koncev je vse med vami in Bogom /…/ v vsakem primeru.«17
Sestre, vselej je vse med nami in Gospodom. Predsednik James E. Faust je rekel: »Kaj je največja potreba na svetu? /…/ ‘Mar ni največja potreba na svetu ta, da ima vsak človek oseben, trajen, vsakodneven, neprekinjen odnos z Odrešenikom? Takšen odnos lahko v nas sprosti božanskost in v našem življenju nič ne napravi večje spremembe kot to, da dojamemo in razumemo svoj božanski odnos z Bogom.«18
Podobno je Alma pojasnil svojemu sinu: »Da, naj bodo vsa tvoja dejanja v Gospodu in kamor pojdeš, naj bo to v Gospodu; da, naj bodo vse tvoje misli usmerjene h Gospodu, da, naj gre vsa tvoja predanost srca Gospodu za vekomaj.«19
Predsednik Russell M. Nelson nas je podobno učil: »Ko doumemo njegovo prostovoljno odkupno daritev, vsak občutek našega žrtvovanja popolnoma zasenči močan občutek hvaležnosti za privilegij, da mu služimo.«20
Sestre, pričujem, da ko Jezus Kristus z močjo svoje odkupne daritve dela na nas in v nas, začenja delati skozi nas, da blagoslovi druge. Služimo jim, vendar to počnemo tako, da ljubimo Boga in mu služimo. Postanemo to, kar opisujejo sveti spisi, da si vsakdo prizadeva za dobro svojega bližnjega in vse dela z očesom, zazrtim v Božjo slavo.«21
Morda je najin škof vedel, da je lekcija, ki se jo bova z možem naučila iz tistih zgodnjih in dobronamernih, vendar nepopolnih prizadevanj, ta, da skrbno služiva ljubljenim Božjim sinovom in hčeram. Neomajno pričujem o dobroti in ljubezni, ki nam jo izkazuje, ko si prizadevamo služiti zanj. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.