Prevzemimo ime Jezusa Kristusa

starešina Robert C. Gay

iz predsedstva sedemdeseterih

Da bi zvesto prevzeli ime Jezusa Kristusa – tako da bomo videli, kot vidi on, služili, kot je služil on, in zaupali, da njegova milost zadostuje.

Bratje in sestre, ko sem nedavno premišljeval o naročilu predsednika Russella M. Nelsona, naj Cerkev imenujemo po imenu, razodetem zanjo, sem se obrnil tja, kjer je Odrešenik Nefijce poučil o imenu Cerkve.¹ Ko sem bral Odrešenikove besede, me je osupnilo, kako je ljudstvu povedal tudi, da »[morajo] nase prevzeti Kristusovo ime«². Zaradi tega sem pogledal vase in se vprašal: »Ali prevzemam Odrešenikovo ime, kot bi hotel on?«³ Danes bi vam rad povedal nekaj misli, ki sem jih prejel v odgovor na to vprašanje.

Prvič, prevzeti Kristusovo ime pomeni, da si zvesto prizadevamo videti, kot vidi Bog.⁴ Kako vidi Bog? Joseph Smith je rekel: »Medtem ko en del človeške rase neusmiljeno sodi in obsoja druge, veliki Oče stvarstva na celotno človeško družino gleda z očetovsko skrbnostjo in starševskim pogledom,« ker je »njegova ljubezen nedoumljiva.«⁵

Pred nekaj leti je umrla moja starejša sestra. Imela je težko življenje. Borila se je z evangelijem in nikoli ni bila zares dejavna. Mož je iz zakonske zveze odšel in jo zapustil s štirimi majhnimi otroki, ki jih je morala vzgojiti. Na večer njene smrti sem jo v prisotnosti njenih otrok blagoslovil, da bi se mirno vrnila domov. V tistem trenutku sem se zavedel, da sem na njeno življenje prepogosto gledal v smislu njenih preizkušenj in nedejavnosti. Ko sem ji tisti večer na glavo položil roke, me je Duh resno okaral. Popolnoma sem se zavedel njene dobrote in jo smel videti, kot jo vidi Bog – ne kot nekoga, ki se je boril z evangelijem in življenjem, temveč kot nekoga, ki se je moral spoprijemati s težavami, ki jih sam nisem imel. Videl sem jo kot sijajno mater, ki je kljub velikim oviram vzgojila štiri čudovite, izjemne otroke. Videl sem jo kot prijateljico najine matere, ki si je vzela čas, da je skrbela zanjo in bila njena družabnica po smrti najinega očeta.

Verjamem, da me je tisti zadnji večer s sestro Bog vprašal: »Ali ne vidiš, da so vsi okrog tebe sveta bitja?«

Brigham Young je učil:

»Svete bi rad spodbudil, /…/ da bi moške in ženske razumeli, kakršni so, in ne da bi jih razumeli, kakršni ste vi.«⁶

»Kako pogosto pravijo: ‘Ta človek je naredil napako in ne more biti sveti.’ /…/ Nekoga slišimo preklinjati in lagati /…/ [ali] kršiti nedeljo. /…/ Takšnih ljudi ne sodite, ker ne poznate Gospodovega načrta zanje. /…/ Do njih bodite [rajši] prizanesljivi.«⁷

Si kdo od vas lahko predstavlja, da bi Odrešenik dopustil, da bi šli vi in vaša bremena mimo njega neopaženi? Odrešenik je na Samarijana, prešuštnika, cestninarja, gobavca, duševno prizadetega in grešnika gledal z istimi očmi. Vsi so bili otroci njegovega Očeta. Vsi so bili vredni odkupitve.

Si lahko zamislite, da bi se odvrnil od nekoga, ki je v dvomih glede svojega mesta v Božjem kraljestvu, ali koga, ki je na nek način prizadet?⁸ Jaz si ne morem. V Kristusovih očeh ima vsaka duša neskončno vrednost. Nihče ni vnaprej obsojen na neuspeh. Večno življenje je mogoče za vse.⁹

Iz graje Duha ob sestrini postelji sem se naučil pomembne lekcije: Ko bomo videli, kot vidi Kristus, bomo dosegli dvojno zmago – odkupitev tistih, s katerimi smo v stiku, in svojo odkupitev.

Drugič, da prevzamemo Kristusovo ime, ni dovolj, da vidimo, kot vidi Bog, temveč moramo opravljati njegovo delo in služiti, kot je služil on. Živimo po dveh velikih zapovedih, se podvržemo Božji volji, zbiramo Izrael in pustimo, da naša luč »sveti pred ljudmi«¹⁰. Prejmemo in živimo po zavezah in uredbah njegove obnovljene Cerkve.¹¹ Če to delamo, nas Bog obdari z močjo, da blagoslavljamo sebe, svoje družine in življenja drugih.¹² Vprašajte se: »Ali poznam koga, ki v življenju ne potrebuje moči nebes?«

Bog bo med nami delal čudeže, ko se bomo posvetili.¹³ Posvetimo se z očiščevanjem svojega srca.¹⁴ Svoje srce očistimo, ko Bogu prisluhnemo¹⁵, se pokesamo grehov¹⁶, se spreobrnemo¹⁷ in ljubimo, kot ljubi on¹⁸. Odrešenik nas je vprašal: »Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka?«¹⁹

Nedavno sem izvedel o izkušnji iz življenja starešine Jamesa E. Talmaga, zaradi česar sem si vzel čas za premislek o tem, kako imam bližnje rad in jim služim. Starešina Talmage je kot mlad profesor, preden je postal apostol, na višku smrtonosne epidemije davice leta 1892, izvedel za družino tujcev, ki niso bili člani Cerkve, ki so živeli v bližini in jih je prizadela bolezen. Nihče ni hotel tvegati tako, da bi šel v okuženi dom. Starešina Talmage pa je takoj šel tja. Našel je štiri otroke: dveinpolletnika mrtvega v postelji, petletnico in desetletnika v velikih bolečinah in oslabljeno trinajstletnico. Starša sta trpela zaradi bridkosti in utrujenosti.

Starešina Talmage je poskrbel za mrtvega in žive, pometel sobe, odnesel ven umazano obleko in zažgal okužene umazane cunje. Delal je ves dan in se zatem vrnil naslednje jutro. Ponoči je desetletnik umrl. V naročje je vzel petletnico. Po vsem njegovem obrazu in obleki je izkašljevala krvavo sluz. Napisal je: »Nisem je mogel odložiti,« in jo je držal, dokler ni umrla na njegovih rokah. Pokopal je vse tri otroke in poskrbel za hrano in čisto obleko za žalujočo družino. Ko se je vrnil domov, je svoja oblačila odvrgel, se okopal v cinkovi raztopini, se izoliral od svoje družine in pretrpel lažji napad bolezni.²⁰

Toliko življenj okrog nas je ogroženih! Sveti prevzamejo Odrešenikovo ime tako, da postanejo sveti in skrbno služijo vsem ne glede na to, kdo so – če to delamo, rešujemo življenja.²¹

Nazadnje, verjamem, da moramo Kristusu zato, da prevzamemo njegovo ime, zaupati. Na sestanku, ki sem se ga udeležil neko nedeljo, je mlada ženska vprašala nekako takole: »S fantom sva se pred kratkim razšla in odločil se je zapustiti Cerkev. Pravi mi, da nikoli ni bil srečnejši. Kako je to mogoče?«

Odrešenik je na to vprašanje odgovoril, ko je Nefijcem rekel: »Če pa [vaše življenje] ne bo [zgrajeno] na mojem evangeliju in bo [zgrajeno] na človeških delih ali na hudičevih delih, resnično, povem vam, nad svojimi deli [se boste] radostili za obdobje in v kratkem pride konec.«²² Brez evangelija Jezusa Kristusa preprosto ni trajne radosti.

Na sestanku sem vseeno premišljeval o številnih dobrih ljudeh, ki jih poznam, ki se borijo s težkimi bremeni in zapovedmi, ki jim jemljejo pogum. Vprašal sem se: »Kaj drugega bi jim Odrešenik še rekel?«²³ Verjamem, da bi vprašal: »Ali mi zaupate?«²⁴ Ženski, ki je krvavela, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!«²⁵

Eden mojih najljubših odlomkov iz svetih spisov je v Evangeliju po Janezu 4:4, ki pravi: »Moral je iti skozi Samarijo.«

Zakaj mi je ta odlomek všeč? Ker Jezusu ni bilo treba iti v Samarijo. Judje v njegovem času so Samarijane prezirali in so potovali po cesti okrog Samarije. Jezus pa se je odločil, da bo šel tja, da bo prvič pred vsem svetom razglasil, da je obljubljeni Mesija. Za to sporočilo ni zbral samo izobčencev, ampak tudi žensko – in ne katero koli žensko, temveč žensko, ki je živela v grehu – nekoga, ki so ga v tistem času imeli za najbednejšega od bednih. Verjamem, da je Jezus to naredil, tako da bo vsak od nas vedno lahko razumel, da je njegova ljubezen večja od naših strahov, ran, odvisnosti, dvomov, skušnjav, grehov, razpadlih družin, depresij in tesnob, kroničnih bolezni, revščine, zlorab, obupa in osamljenosti.²⁶ Hoče, da vsi vemo, da ni ničesar in nikogar, ki ga ne more ozdraviti in mu pomagati do trajne radosti.²⁷

Njegova milost zadostuje.²⁸ On sam se je spustil pod vse. Moč njegove odkupne daritve je moč, da premagamo vsako težavo v življenju.²⁹ Sporočilo o ženski pri vodnjaku pravi, da Jezus pozna naše življenjske razmere³⁰ in da vedno lahko hodimo z njim ne glede na to, kakšni smo. Njej in vsakemu od nas pravi: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak [bo imel] izvir vode, ki teče v večno življenje.«³¹

Zakaj bi se na katerem koli življenjskem potovanju kdaj odvrnili od edinega Odrešenika, ki ima vso moč, da vas ozdravi in reši? Vredno je plačati vsakršno ceno, da mu zaupate. Moji bratje in sestre, odločimo se, da bomo okrepili svojo vero v nebeškega Očeta in Odrešenika, Jezusa Kristusa.

Prav iz globin svoje duše pričujem, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Odrešenikova Cerkev, ki jo vodi živi Kristus preko pravega preroka. Molim, da bomo zvesto prevzeli ime Jezusa Kristusa – tako da bomo videli, kot vidi on, služili, kot je služil on, in zaupali, da njegova milost zadostuje, da nas pripelje domov in do trajne radosti. V imenu Jezusa Kristusa, amen.