Dvignite glave in se radujte
Ko se s težkimi stvarmi soočamo na Gospodov način, dvignimo glave in se radujmo.
Leta 1981 smo z očetom in dvema tesnima prijateljema odšli na pustolovščino po Aljaski. Pristali naj bi na odročnem jezeru in se povzpeli do neke lepe visoke pokrajine. Zato da bi zmanjšali tovor, ki bi ga morali nositi, smo zaloge zapakirali v škatle, jih prekrili s peno, nanje pritrdili velike barvne trakove in jih skozi okno našega goščavskega letala odvrgli nad nameravano destinacijo.
Ko smo prispeli, smo iskali in iskali, toda na naše razočaranje nismo našli nobene od škatel. Naposled smo našli eno. Vsebovala je majhen plinski štedilnik, ponjavo, nekaj bonbonov in Hamburger Helper – vendar nobenega hamburgerja. Nismo imeli nobenega načina, da bi se sporazumevali z zunanjim svetom, pobrali pa naj bi nas čez en teden.
Iz te izkušnje sem se naučil dve dragoceni lekciji. Prva: hrane ne mečite skozi okno. Druga: Včasih se moramo soočiti s težkimi stvarmi.
Pogosto je naš prvi odziv na težke stvari: »Zakaj jaz?« Vendar vprašanje »zakaj« nečesa težkega nikdar ne odstrani. Gospod nam naroča, naj premagamo izzive, in navedel je, da nam bo vse dalo izkušnje in bo za naše dobro1.
Gospod nas včasih prosi, naj naredimo nekaj težkega, in naši izzivi včasih nastanejo zato, ker sami, ali drugi, uporabljamo svobodno voljo. Nefi je izkusil obe situaciji. Ko je Lehi svoje sinove prosil, naj se vrnejo, da bodo od Labana dobili plošče, je rekel: »In sedaj, glej, tvoja brata godrnjata, rekoč, da je to, kar sem zahteval od njiju, težko; a, glej, od njiju tega nisem zahteval jaz, pač pa je to Gospodova zapoved.«2 Nefijeva brata sta ob neki drugi priložnosti svojo svobodno voljo uporabila zato, da sta omejila njegovo: »Name [sta] položila roke, kajti, glej, bila sta silno besna in zvezala sta me z vrvmi, kajti prizadevala sta si mi vzeti življenje.«3
Joseph Smith se je v ječi Liberty soočal s težko stvarjo. Brez upanja na olajšanje in v obupu je zaklical: »O Bog, kje si?«4 Nekateri med nami smo nedvomno občutili, kar je Joseph.
Vsakdo se sooča s težkimi stvarmi: s smrtjo ljubljenega, ločitvijo, z otrokom, ki je zataval, boleznijo, s preizkušnjami vere, izgubo službe ali katero drugo težavo.
Ko sem slišal naslednje besede starešine Neala A. Maxwella iz zbora dvanajsterih, ki jih je izgovoril sredi boja z levkemijo, sem se za vselej spremenil. Rekel je: »Poglobljeno sem nekoliko premišljeval in prešinilo me je naslednjih trinajst poučnih in tolažilnih besed: ‘Levkemijo sem ti dal zato, da bi moje ljudi lahko učil z verodostojnostjo.’« He then went on to express how this experience had blessed him with “perspective about the great realities of eternity. … Takšni bežni vpogledi v večnost nam lahko pomagajo, da prepotujemo naslednjih sto metrov, kar je lahko zelo težko.«5
Zato da bomo lažje potovali in bili zmagoslavni v težkih trenutkih s takšnimi bežnimi vpogledi v večnost, naj vam predlagam dvoje. S težkimi stvarmi se moramo soočiti, prvič, tako da odpustimo drugim, in drugič, tako da se predamo nebeškemu Očetu.
To, da odpustimo tistim, ki so nemara botrovali našim težkim stvarem, in se spravimo »z Božjo voljo«6, zna biti težko. Nadvse lahko boli, če našo težko stvar povzroči družinski član, tesni prijatelj ali celo sami.
Kot mlad škof sem se naučil odpuščanja, ko je moj kolski predsednik Bruce M. Cook pripovedoval naslednjo zgodbo. Pojasnil je:
»V poznih sedemdesetih letih 20. stoletja smo z nekimi družabniki ustanovili podjetje. Čeprav nismo delali nič nezakonitega, so se neke slabe odločitve, skupaj z ekonomskimi izzivi časa, končale z našo polomijo.
Nekaj vlagateljev je vložilo tožbo, da bi izterjali svoje izgube. Zgodilo se je, da je bil njihov odvetnik svetovalec v škofovstvu moje družine. Zelo težko je bilo podpreti moža, za katerega se je zdelo, da si me prizadeva uničiti. Začel sem ga nekako resnično sovražiti in sem ga imel za svojega sovražnika. Po petih letih pravnih bitk smo izgubili vse, kar smo posedovali, vključno z domom.
Leta 2002 sva z ženo izvedela, da bodo kolsko predsedstvo, v katerem sem služil kot svetovalec, reorganizirali. Ko sva pred razpustitvijo odpotovala na kratke počitnice, me je vprašala, koga bi izbral za svetovalca, če me bodo poklicali za novega kolskega predsednika. O tem nisem hotel govoriti, vendar je vztrajala. Naposled me je prešinilo neko ime. Nato je omenila ime odvetnika, glede katerega sva menila, da je bil pred dvajsetimi leti osrednji krivec za najine težave. Ko je govorila, je Duh potrdil, da bi on moral biti drugi svetovalec. Ali bi temu možu lahko odpustil?
Ko me je starešina David E. Sorensen poklical, naj služim kot kolski predsednik, mi je dal eno uro za izbor svetovalcev. V solzah sem nakazal, da mi je Gospod to razodetje že dal. Ko sem spregovoril ime moža, ki sem ga imel za svojega sovražnika, so jeza, sovražnost in sovraštvo, ki sem jih nosil v sebi, izginili. V tistem trenutku sem spoznal mir, ki ga prinaša odpuščanje zaradi Kristusove odkupne daritve.«
Drugače rečeno, moj kolski predsednik mu je »iskreno odpustil« kakor starodavni Nefi.7 Predsednika Cooka in njegovega svetovalca sem poznal kot pravična duhovniška voditelja, ki sta imela drug drugega rada. Odločil sem se, da bom kakor onadva.
Pred leti sem se na naši nesrečni pustolovščini po Aljaski hitro naučil, da prenašanje krivde za naše okoliščine na druge – pilot je hrano odvrgel pri slabi svetlobi – ni bila rešitev. Vendar ko smo izkusili telesno utrujenost, pomanjkanje hrane, slabost in spanje na tleh med hudim viharjem in smo se lahko pokrili le s plahto, sem spoznal, da »Bogu /…/ ni nič nemogoče«.8
Mladi, Bog od vas prosi težke stvari. Neka štirinajstletna mladenka se je v košarki poskušala uvrstiti v ligo. Njene sanje so bile, da bi na srednji šoli igrala košarko kakor njena starejša sestra. Nato je izvedela, da sta bila starša poklicana predsedovati misijonu v Gvatemali.
Ko je prispela, je ugotovila, da bo nekaj predmetov v španščini, v jeziku, ki ga še ni govorila. Na njeni šoli ni bilo niti ene ženske športne ekipe. Živela je v štirinajstem nadstropju močno varovane zgradbe. Za nameček pa zaradi varnostnih razlogov ven ni mogla sama.
Starša sta jo mesece poslušala, kako je v joku zaspala. To ju je v srcih strlo! Naposled sta se odločila, da jo bosta v srednjo šolo poslala domov k babici.
Ko je žena vstopila v hčerkino sobo, da bi ji povedala za najino odločitev, je videla hči, ki je klečala v molitvi z Mormonovo knjigo odprto na postelji. Duh je ženi zašepetal: »V redu bo,« in žena je tiho zapustila sobo.
Nikdar več je nisva slišala, da bi zaspala v joku. Odločno in z Gospodovo pomočjo se je pogumno soočila s tistimi tremi leti.
Ob zaključku najinega misijona sem hčerko vprašal, če bo služila redni misijon. Odgovorila je: »Ne, oči, sem že služila.«
S tem sem bil povsem zadovoljen! Približno šest mesecev kasneje pa me je Duh ponoči prebudil z naslednjo mislijo: »Tvojo hči sem poklical na služenje misijona.«
Moj odziv je bil: »Nebeški Oče, toliko je dala.« Duh me je hitro popravil in razumel sem, da njeno misijonarsko služenje narekuje Gospod.
Hčerko sem kmalu peljal na kosilo. Čez mizo sem rekel: »Ganzie, ali veš, zakaj sva tukaj?«
Rekla je: »Da, oči. Veš, da moram služiti misijon. Nočem iti, vendar grem.«
Ker je svojo voljo predala nebeškemu Očetu, mu je služila z vsem srcem, odločnostjo, mislimi in močjo. Svojega očeta je naučila, kako narediti nekaj težkega.
Predsednik Russell M. Nelson je na svetovnih duhovnih minutah za mlade mladim naročil nekaj težkih stvari. Rekel je: »Moja peta prošnja je, da izstopajte; bodi drugačni od sveta. /…/ Gospod vas potrebuje, da ste videti kot, slišati kot, ravnate kot in se oblačite kot pravi učenci Jezusa Kristusa.«9 To je lahko težko, vendar vem, da zmorete – radostno.
Pomnite, da »ljudje so, da bi imeli radost«.10 Lehi je kljub vsemu, s čimer se je soočal, našel radost. Ali se spomnite, kako je Alma zaradi ljudi iz Amonihaha »potrtost /…/ upogibala k tlom«11? Angel mu je rekel: »Blagoslovljen bodi, Alma; zato dvigni glavo in se raduj /…/, kajti zvesto si spolnjeval Božje zapovedi.«12 Alma je spoznal veliko resnico: vedno se lahko radostimo, če spolnjujemo zapovedi. Pomnite, da med vojnami in izzivi, s katerimi so se soočali v času poveljnika Moronija, »ni [bilo] časa večje sreče med Nefijevim ljudstvom«13. Ko se soočamo s težkimi stvarmi, lahko in bi morali najti radost.
Odrešenik se je soočal s težkimi stvarmi: »In svet ga bo /…/ obsojal in dajal v nič; zatorej ga bičajo in on to trpi; in tepejo ga in on to trpi. Da, pljuvajo nanj in on to trpi zavoljo svoje ljubeče prijaznosti in svojega velikega potrpljenja s človeškimi otroki.«14
Jezus Kristus je zaradi ljubeče prijaznosti prestal odkupno daritev. Posledično vsakemu od nas pravi: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«15 Zaradi Kristusa tudi mi lahko premagamo svet.
Ko se s težkimi stvarmi soočamo na Gospodov način, torej dvignimo glave in se radujmo! Ob tej sveti priložnosti, da svetu pričujem, razglašam, da Odrešenik živi in vodi svojo Cerkev. V imenu Jezusa Kristusa, amen.