Takojšnja Božja dobrota
Celo ko potrpežljivo čakamo na Gospoda, so določeni blagoslovi, ki jih prejmemo takoj.
Pred leti je k meni prišel moj petletni sin in razglasil: »Oči, nekaj sem ugotovil. Ugotovil sem, da tvoj kmalu zame pomeni zelo dolgo časa.«
Ko Gospod ali njegovi služabniki rečejo stvari, kot »Le še malo dni tega« ali »Čas ni daleč proč«, to lahko dobesedno pomeni celo življenje ali več.1 Njegov čas, in pogosto njegovo merjenje časa, se razlikuje od našega. Ključ je v potrpežljivosti. Brez nje vere v Boga za življenje in odrešitev ne moremo niti razviti niti pokazati. Moje današnje sporočilo pa je, da so, ko potrpežljivo čakamo na Gospoda, določeni blagoslovi, ki jih prejmemo takoj.
Ko so si Lamanci podjarmili Alma in njegovo ljudstvo, so slednji molili, da bi bili rešeni. Rešeni niso bili takoj, toda ko so potrpežljivo čakali na rešitev, je Gospod pokazal svojo dobroto z določenimi takojšnjimi blagoslovi. Lamancem je takoj omehčal srca, da jih ne bi pobili. Okrepil je tudi Almovo ljudstvo in jim olajšal bremena.2 Ko so bili naposled rešeni, so odpotovali v Zarahemlo, kjer so o svoji izkušnji pripovedovali osuplemu občinstvu. Zarahemelsko ljudstvo se je čudilo in »ko so pomislili na takojšno Božjo dobroto in njegovo moč, da je Alma in njegove brate rešil iz /…/ suženjstva, so povzdignili glas in Bogu izrekli zahvalo«3.
Takojšnje Božje dobrote so deležni vsi, ki kličejo k njemu z resničnim namenom in z vsem srcem. To vključuje tiste, ki kličejo v iskrenem obupu, ko je rešitev videti tako daleč in se zdi, da se trpljenje podaljšuje, celo stopnjuje.
Tako je bilo tudi z mladim prerokom, ki je skrajno trpel v zatohli ječi, preden je končno zaklical: »O Bog, kje si? /…/ Kako dolgo boš zadrževal svojo roko /…/? Da, o Gospod, kako dolgo /…/ ?«4 Gospod v odgovor Josepha ni takoj rešil, mu je pa takoj spregovoril z mirom.5
Bog daje tudi takojšnje upanje v končno rešitev.6 Ne glede na vse je v Kristusu in preko Kristusa vedno upanje, ki se veselo nasmiha pred nami.7 Tik pred nami.
Še več, obljubil je: »Moja [prijaznost] se ne bo odmaknila od tebe.«8
Predvsem pa je Božja ljubezen takojšnja. Skupaj s Pavlom pričujem, da nas nič »ne bo [moglo] ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu«9. Celo naši grehi čeprav nas začasno morda ločujejo od njegovega Duha, nas ne morejo ločiti od njegove stalne in takojšnje božanske očetovske ljubezni.
To je nekaj načinov in sredstev, s katerimi nas »nemudoma blagoslovi«10. Zato da bom ta načela napravil aktualna in vam jih približal, vam bom povedal o izkušnji dveh ljudi, katerih življenji pričujeta o takojšnji Božji dobroti.
Emilie se je od takrat, ko je bila najstnica, borila z zlorabo substanc. Eksperimentiranje je vodilo v navado, ki se je naposled spremenila v zasvojenost, v katero je bila leta ujeta, ne glede na občasna obdobja zdravja. Svojo težavo je previdno skrivala, zlasti ko je postala žena in mati.
Začetkov osvoboditve sploh ni čutila kot osvoboditev. V enem trenutku je bila na rutinskem zdravniškem pregledu, v naslednjem pa so jo z rešilnim avtomobilom odpeljali na bolnišnično zdravljenje. Začela jo je grabiti panika, ko je pomislila, da bo ločena od otrok, moža, doma.
Tisto noč se je sama v temni sobi na postelji zvila v klobčič in hlipala. Vse manj je bila sposobna razmišljati, dokler ni podlegla tesnobi, strahu in moreči temi v sobi in v duši in je dejansko mislila, da bo tisto noč umrla. Sama.
V tistem obupanem stanju je nekako zbrala moč, da se je zvalila s postelje in šla na kolena. Brez kakršne drže, ki je včasih sodila k prejšnjim molitvam, se je popolnoma predala Gospodu, ko je obupana rotila: »Dragi Bog, potrebujem te. Prosim, pomagaj mi. Nočem biti sama. Prosim, pomagaj mi prebiti noč.«
In Jezus je takoj, kakor je storil pri Petru od starih, iztegnil roko in zgrabil njeno utapljajočo se dušo.11 Emilie je navdal čudovit mir, pogum, gotovost in ljubezen. Soba ni bila več hladna, vedela je, da ni sama, in prvič od svojega štirinajstega leta je vedela, da bo vse v redu. Ko se je Emilie »prebudila v Bogu«12, je v miru zaspala. In tako vidimo, da »če se boste torej pokesali in ne boste trdosrčni, se bo v vas nemudoma uresničil veliki načrt odkupitve«13.
Emilino zdravljenje in dokončna osvoboditev sta trajala dolgo – mesece zdravljenja, usposabljanja in svetovanja, med katerimi jo je podpirala in jo včasih nosila Božja dobrota. In ta Božja dobrota je ob njej ostala, ko je z možem in dvema otrokoma vstopila v tempelj, da bi se pečatili skupaj. Emilie se kakor zarahemelsko ljudstvo sedaj čudi, ko se spominja takojšnje dobrote Boga in njegove moči, ko jo je rešil suženjstva.
Zdaj pa iz življenja druge pogumne vernice. Alicia Schroeder je 27. decembra 2013 veselo pozdravila draga prijatelja, Seana in Sharlo Chilcote, ki sta se nepričakovano pojavila pred njenimi vrati. Sean, ki je bil tudi Alicijin škof, ji je izročil svoj mobilni telefon in ji resno rekel: »Alicia, rada te imava. Odgovoriti moraš na tale klic.«
Na telefonu je bil Alicijin mož Mario. Bil je na odmaknjenem območju z nekaj njunimi otroki na dolgo pričakovanem potovanju z motornimi sanmi. Zgodila se je huda nesreča. Mario je bil resno poškodovan, njun desetletni sin Kaleb pa je umrl. Ko je Mario Aliciji v solzah povedal za Kalebovo smrt, sta jo premagala šok in žalost, ki ju bodo le redki od nas kdaj spoznali. Pobilo jo je. Ohromljena zaradi neizrekljive tesnobe se ni mogla ne premakniti ne govoriti.
Škof in sestra Chilcote sta jo hitro dvignila in jo držala. Nekaj časa so skupaj jokali in močno žalovali. Potem se je škof Chilcote ponudil, da bo Aliciji dal blagoslov.
Kar se je zgodilo potem, je nerazumljivo brez nekaj razumevanja odkupne daritve Jezusa Kristusa in takojšnje Božje dobrote. Škof Chilcote je nežno položil roke Aliciji na glavo in s tresočim glasom začel govoriti. Alicia je slišala dve stvari, kakor če bi ju izgovoril sam Bog. Prvič, slišala je svoje ime Alicia Susan Schroeder. Potem je slišala škofa, ki se je skliceval na polnomočje vsemogočnega Boga. Alicijo so tisti trenutek – ob sami omembi njenega imena in Božje moči – navdali neverjeten mir, ljubezen, tolažba in nekakšna radost. In je niso nikoli zapustili.
Torej, seveda Alicia, Mario in njuna družina še naprej žalujejo za Kalebom in ga pogrešajo. Težko je! Kadar govorim z Alicijo, ji stopijo solze v oči, ko mi pripoveduje, kako močno ima svojega fanta rada in ga pogreša. In njene oči ostanejo solzne, ko govori, kako jo Veliki Rešitelj podpira v vsakem trenutku njene težke preizkušnje, od njegove takojšnje dobrote v njenem najhujšem obupu in sedaj naprej s svetlim upanjem na prijetno ponovno srečanje, do katerega »ni veliko dni«.
Zavedam se, da življenjske izkušnje včasih ustvarijo pretrese in zmedo, zaradi česar stežka sprejmemo ali prepoznamo ali ohranimo tisto olajšanje, ki sta ga prejeli Emilie in Alicia. Takšne čase sem doživel. Pričujem, da je v takšnih časih naš goli obstoj blago in močno udejanjanje takojšnje Božje dobrote. Spomnite se, da je starodavni Izrael naposled rešil »taisti Bog, ki jih je obvaroval«14 iz dneva v dan.
Pričujem, da je Jezus Kristus Veliki Rešitelj, in v njegovem imenu vam obljubljam, da vas bo, če se boste k njemu obrnili z resničnim namenom in iskrenim srcem, rešil vsega, kar grozi, da vam bo prikrajšalo ali vam uničilo življenje ali radost. Na to rešitev je morda treba čakati dlje, kakor bi hoteli – morda vse življenje ali dlje. Torej, da bi vas potolažil, opogumil in vam dal upanje, da bi vas podprl in vas okrepil do tistega dne takojšnje rešitve, vam priporočam in pričujem o takojšnji Božji dobroti, v imenu Jezusa Kristusa, amen.