Odgovori na molitve
Oče ve za nas, pozna naše potrebe in nam bo ustrezno pomagal.
Pomemben in tolažilen nauk evangelija Jezusa Kristusa je, da nebeški Oče svoje otroke ljubi s popolno ljubeznijo. Zaradi te popolne ljubezni nas blagoslavlja ne le glede na naše želje in potrebe, ampak tudi glede na svojo neskončno modrost. Prerok Nefi je preprosto rekel: »Vem, da [Bog] ljubi svoje otroke.«1
En vidik te popolne ljubezni je, da se nebeški Oče vpleta v podrobnosti našega življenja, celo ko se tega nemara ne zavedamo ali ne razumemo. Očetovo božansko vodstvo in pomoč iščemo v srčni, iskreni molitvi. Ko spoštujemo svoje zaveze in si prizadevamo, da bi bili bolj podobni Odrešeniku, smo preko vpliva in navdiha Svetega Duha upravičeni do stalnega2 vira božanskega vodstva.
Sveti spisi nas učijo: »Saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite«3 in on »ve vse, kajti vse je pred [njegovimi] očmi«4.
Vzor tega je prerok Mormon. Ni doživel, da bi videl rezultate svojega dela. Vendar je razumel, da ga je Gospod ves čas skrbno vodil. Ko je Mormon čutil navdih, naj v svoj zapis vključi manjše Nefijeve plošče, je napisal: »In to delam z modrim namenom; kajti tako mi nekaj šepeče glede na delovanje Gospodovega Duha, ki je v meni. In sedaj, vsega ne vem; toda Gospod ve vse, kar bo prišlo; zatorej deluje v meni, da delam glede na njegovo voljo.«5 Čeprav Mormon ni vedel, da se bo v prihodnosti izgubilo 116 strani rokopisa, je Gospod to vedel in pripravil pot, da bi to oviro premagal veliko prej, preden se je to zgodilo.
Oče ve za nas, pozna naše potrebe in nam bo ustrezno pomagal. Včasih pomoč prejmemo prav v tistem trenutku ali pa kmalu po tem, ko prosimo za božansko pomoč. Včasih na svoje najiskrenejše in najbolj pohvale vredne želje ne dobimo odgovora tako, kot upamo, vendar ugotovimo, da ima Bog za nas pripravljene večje blagoslove. Včasih pa našim pravičnim željam ni ugodeno v tem življenju. S tremi različnimi zgodbami bom ponazoril, kako Oče v nebesih nemara odgovarja na naše iskrene priprošnje.
Najinega najmlajšega sina so poklicali na misijon v Parizu v Franciji. Ko se je pripravljal na služenje, sva šla z njim kupit običajne stvari: srajce, obleke, kravate, nogavice in plašč. Na žalost plašča, ki si ga je želel, niso imeli na zalogi v njegovi velikosti. Vendar je prodajalec pojasnil, da bo le-ta spet naprodaj čez nekaj tednov in da ga bodo poslali v središče za usposabljanje misijonarjev v Provu še pred sinovim odhodom v Francijo. Plačala sva ga in o tem nisva več razmišljala.
Sin je v središče za usposabljanje misijonarjev prišel junija, plašč pa so mu dostavili le nekaj dni pred njegovim predvidenim odhodom v avgustu. Plašča ni pomeril, ampak si ga je naglo spravil v prtljago z oblačili in drugimi predmeti.
Ko je v Parizu, kjer je služil, napočila zima, nama je pisal, da je ven potegnil plašč in si ga nadel, a ugotovil, da je veliko premajhen. Zaradi tega sva mu morala na bančni račun nakazati dodatna sredstva, da bi si v Parizu kupil drugega, kar je tudi storil. Nekoliko nejevoljen sem mu pisal in mu rekel, naj plašč glede na to, da ga ne more uporabljati, podari.
Kasneje sva od njega prejela naslednje elektronsko pismo: »Tukaj je zelo, zelo mrzlo. /…/ Zdi se, da nas bo prepihalo do kosti, čeprav je moj novi plašč čudovit in precej topel. /…/ Starega sem dal [drugemu misijonarju v najinem stanovanju], ki je rekel, da je molil, da bi dobil boljšega. Spreobrnil se je pred nekaj leti in ima samo mamo /…/, misijonar pa, ki ga je krstil, ga finančno podpira na misijonu in tako je bil ta plašč odgovor na njegovo molitev, zato sem bil glede tega zelo vesel.«6
Nebeški Oče je vedel, da bo ta misijonar, ki je služil v Franciji kakih deset tisoč kilometrov od doma, nujno potreboval nov plašč za mrzlo pariško zimo, a da ne bo imel finančnih sredstev, da bi si ga kupil. Nebeški Oče je prav tako vedel, da bo najin sin iz trgovine v Provu v Utahu prejel plašč, ki bo veliko premajhen. Vedel je, da bosta ta dva misijonarja skupaj služila v Parizu in da bo plašč odgovor na ponižno in iskreno molitev misijonarja, ki ga je nujno potreboval.
Odrešenik je učil:
»Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta.
Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.
Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«7
V drugih situacijah, ko našim pravičnim željam ni ugodeno tako, kot smo upali, nam bo to na koncu nemara dejansko koristilo. Jakobovemu sinu Jožefu so denimo bratje zavidali in ga tako močno sovražili, da so ga nameravali ubili. Namesto tega so ga prodali za sužnja v Egipt.8 Če bi nekdo kadarkoli lahko čutil, da njegove molitve niso bile uslišane tako, kot je upal, bi to lahko bil Jožef. V resnici se je njegova dozdevna nesreča zanj končala z velikimi blagoslovi, njegovo družino pa rešila pred lakoto. Ko je kasneje postal zaupanja vreden voditelj v Egiptu, je bratom z veliko vere in modrosti rekel:
»Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju.
Že dve leti vlada lakota v notranjosti dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi.
Zato me je Bog poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev.
Tako me torej niste vi poslali sem, temveč Bog.«9
Ko je bil najstarejši sin na fakulteti, so ga najeli za neko zelo iskano študentsko delo s krajšim delovnim časom, ki je po končanem šolanju obetalo čudovito stalno zaposlitev. Štiri leta je trdo opravljal to študentsko delo, se dobro usposobil in sodelavci in vodje so ga zelo cenili. Na koncu zadnjega letnika se je, kot bi to uredila sama nebesa (vsaj tako je menil sin), odprlo prosto mesto in bil je glavni kandidat. Vse je kazalo na to in pričakovali smo, da bo službo zares dobil.
No, niso ga zaposlili. Nihče od nas tega ni mogel razumeti. Dobro se je pripravil, razgovor je dobro opravil, bil strokovno najbolj podkovan kandidat in molil je z veliko upanja in pričakovanja. Bil je obupan in strt in vsega tega nikakor nismo mogli dojeti. Zakaj Bog ni upošteval te pravične želje?
Šele pred nekaj leti je odgovor postal zelo jasen. Če bi po zaključenem šolanju dobil tisto sanjsko službo, bi zamudil odločilno življenjsko priložnost, ki se je sedaj izkazala v njegovo večno korist in blagoslov. Bog je od vsega začetka vedel, kakšen bo konec (tako kot vedno), in v tem primeru je bil odgovor na številne pravične molitve negativen v prid veliko boljšega izida.
Včasih pa odgovora na molitev, ki smo ga iskali s tolikšno pravičnostjo, obupanostjo in iskrenostjo, ne prejmemo v tem življenju.
Sestra Patricia Parkinson se je rodila z normalnim vidom, ko pa je bila stara sedem let, se ji je začel vid slabšati. Pat je pri devetih letih začela hoditi v šolo za gluhe in slepe v Ogdenu v Utahu, ki je bila od njenega doma oddaljena približno 145 kilometrov, zaradi česar je morala bivati v šoli – in se spoprijemati z domotožjem, ki ga je kot devetletnica najverjetneje doživljala.
Pri enajstih letih je popolnoma oslepela. Pri petnajstih letih se je za stalno vrnila domov, kjer je hodila na krajevno srednjo šolo. Šla je na univerzo in končala dodiplomski študij iz motenj v komunikaciji in psihologije. Po junaškem boju z dvomečimi univerzitetnimi uradniki, odgovornimi za vpis, se je vpisala na univerzo in končala magisterij iz govorne jezikovne patologije. Pat sedaj dela s triinpetdesetimi dijaki in nadzira štiri govorne tehnike v svojem šolskem okrožju. Ima svoj dom in svoj avtomobil, ki ga vozijo prijatelji in družinski člani, ko potrebuje prevoz.
Pri desetih letih so jo naročili na še en zdravstveni poseg, da bi naredili nekaj proti pojemajočemu vidu. Starši so ji vedno povedali, kaj točno se bo zgodilo pri zdravstvenih posegih, vendar ji nekako niso povedali za ta določen postopek. Ko sta ji povedala, da je ta postopek načrtovan, je bila Pat po besedah njene mame »sesuta«. Stekla je v drug prostor, a se je kasneje vrnila in staršem nekoliko ogorčena rekla: »Vesta kaj? To vem, Bog to ve in to nemara vesta tudi vidva. Vse življenje bom ostala slepa.«
Pred nekaj leti je Pat odpotovala v Kalifornijo, da bi obiskala tam živeče družinske člane. Ko je bila zunaj s triletnim nečakom, ji je ta rekel: »Teta Pat, zakaj samo ne prosiš nebeškega Očeta, naj ti da nove oči? Ker če boš nebeškega Očeta prosila, ti bo dal, kar boš hotela. Samo prositi ga moraš.«
Pat je rekla, da jo je vprašanje presenetilo, vendar je odgovorila: »No, včasih nebeški Oče ne deluje tako. Včasih hoče, da se nekaj naučiš in ti zato ne da vsega, kar hočeš. Včasih moraš počakati. Nebeški Oče in Odrešenik najbolje vesta, kaj je dobro za nas in kaj potrebujemo. Zato ti ne bosta dala vsega, kar si želiš, v trenutku, ko si to želiš.«
Pat poznam že dolgo in nedavno sem ji povedal, da cenim, da je vselej pozitivna in srečna. Odgovorila je: »No, nisi še bil pri meni doma, kajne? Imam svoje trenutke. Imela sem precej hude napade depresije in veliko jokala.« Vendar je rekla: »Čudno je bilo, da sem od tedaj, ko sem začela izgubljati vid, vseeno vedela, da sta nebeški Oče in Odrešenik z mojo družino in mano. Ravnali smo po svojih najboljših močeh in menim, da smo ravnali prav. Na koncu sem postala precej uspešna in v glavnem sem srečna. Spominjam se, da so bile Gospodove roke povsod. Tistim, ki me vprašajo, ali me jezi, ker sem slepa, odvrnem: »Na koga naj se jezim?« Nebeški Oče je v tem z mano; nisem sama. Ves čas je z mano.«
V tem primeru Patina želja, da bi se ji povrnil vid, ne bo uslišana v tem življenju. Toda njeno vodilo, ki se ga je naučila od svojega očeta, je naslednje: »Tudi to bo minilo!«10
Predsednik Henry B. Eyring je izjavil: »Oče se v tem trenutku zaveda, kdo ste, vaših občutkov in duhovnih ter posvetnih potreb vseh okrog vas.«11 To čudovito in tolažilno resnico lahko najdemo v treh izkušnjah, ki sem jih povedal.
Bratje in sestre, včasih so naše molitve hitro uslišane tako, kot pričakujemo. Včasih pa naše molitve niso uslišane tako, kot si to želimo, vendar sčasoma spoznamo, da ima Bog za nas pripravljene večje blagoslove, kot smo prvotno pričakovali. Včasih pa naše pravične priprošnje Bogu ne bodo uslišane v tem življenju.12 Starešina Neal A. Maxwell je rekel: »Vera zajema tudi zaupanje v Božji časovni razpored.«13
Zagotovljeno nam je, da nas bo nebeški Oče na svoj način in ob svojem času blagoslovil in nas rešil vseh skrbi, krivic in razočaranj.
Kralj Benjamin je rekel: »In nadalje bi želel, da bi pretehtali blagoslovljeno in srečno stanje tistih, ki izpolnjujejo Božje zapovedi. Kajti glejte, v vsem so blagoslovljeni tako posvetno kot duhovno; in če bodo zvesto vztrajali do konca, bodo sprejeti v nebesa, da bodo tako lahko prebivali z Bogom v stanju neskončne sreče. O pomnite, pomnite, da so te stvari resnične; kajti to je govoril Gospod Bog.«14
Vem, da Bog sliši naše molitve.15 Vem, da kot vsevedni, ljubeči Oče popolno odgovarja na naše molitve, glede na svojo neskončno modrost in tako, da nam bo to na koncu koristilo in nas blagoslovilo. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.