Kam bo to pripeljalo?
Bolje se odločamo takrat, ko pogledamo možnosti in pomislimo, kam nas bodo pripeljale.
Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa nas spodbuja, da razmišljamo o prihodnosti. Pojasni namen zemeljskega življenja in resničnost življenja po tem. Uči odlične zamisli o prihodnosti, kar usmerja naša današnja dejanja.
Po drugi strani vsi poznamo ljudi, ki jih skrbi samo sedanjost: danes potroši, danes uživaj in o prihodnosti ne razmišljaj.
Naša sedanjost in prihodnost bosta srečnejši, če se bomo vselej zavedali prihodnosti. Ko se glede česa odločamo, bi se morali vedno vprašati: »Kam bo to pripeljalo?«
I
Nekatere odločitve so izbira med tem, ali bomo nekaj počeli ali ne bomo počeli ničesar. Za primer takšne odločitve sem slišal na kolski konferenci v Združenih državah pred veliko leti.
Zgodilo se je v čudovitem študentskem naselju. Množica mladih študentov je sedela na travi. Govornik, ki je opisal to okoliščino, je rekel, da so opazovali ljubko veverico z velikim, košatim repom, ki se je igrala pod čudovitim listavcem. Včasih je bila na tleh, včasih je tekala gor in dol po deblu in okrog njega. Toda zakaj bi ta vsakdanji prizor pritegnil množico študentov?
V bližini je na travi iztegnjen ležal irski seter. On je bil tisti, ki je vzbudil zanimanje študentov, veverica pa njegovo. Vsakič, ko je veverica, ki je krožila okoli drevesa, za trenutek izginila izpred oči, se je seter tiho splazil naprej za nekaj centimetrov in potem ponovno zavzel svojo na videz brezbrižno držo. To je pritegnilo pozornost študentov. Tiho in nepremično so opazovali dogodek, katerega razplet je bil vse bolj očiten.
Nazadnje je bil seter dovolj blizu, da je skočil na veverico in jo z gobcem ujel. Od groze jim je zastal dih in množica študentov se je pognala naprej in živalco iztrgala iz pasjega primeža, a je bilo prepozno. Veverica je bila mrtva.
Vsakdo v množici bi jo lahko vsak trenutek opozoril z zamahom rok ali vzklikom, a tega ni nihče storil. Samo opazovali so, medtem ko se je neizogibni razplet vse bolj bližal. Nihče ni vprašal: »Kam bo to pripeljalo?« Ko se je zgodilo predvidljivo, so vsi pridrveli, da bi preprečili izid, a je bilo prepozno. Solze obžalovanja so bile vse, kar so lahko ponudili.
Ta resnična zgodba je neke vrste prilika. Nanaša se na stvari, ki jih vidimo v svojem življenju, in v življenjih in okoliščinah okrog nas. Ko vidimo nevarnosti, ki se zgrinjajo na ljudi oziroma stvari, ki jih imamo radi, imamo možnost, da spregovorimo ali ukrepamo ali pa molčimo. Dobro je, da se vprašamo: »Kam bo to pripeljalo?« Kjer so posledice takojšnje in hude, si ne moremo privoščiti, da bi stali križem rok. Ustrezno moramo svariti in podpreti ustrezne varovalne ukrepe, ko je še čas.
Odločitve, ki sem jih pravkar opisal, vključujejo možnost izbire med tem, da povzamemo določene korake ali pa ne storimo ničesar. Pogostejše so izbire med enim ali drugim ukrepom. Te vključujejo izbire med dobrim in zlim, toda pogostejše so izbire med dvema dobrima stvarema. Tudi v tem primeru se je dobro vprašati, kam bo to pripeljalo. Velikokrat se odločamo med dvema dobrima stvarema, pogosto v zvezi s tem, kako bomo preživljali čas. Z igranjem video igric ali pisanjem sporočil ali gledanjem televizije ali klepetanjem po mobilnem telefonu ni nič narobe. Vendar vsaka od teh zajema to, čemur pravimo »izgubljena priložnost«, kar pomeni, da če zapravimo čas za eno stvar, zamudimo priložnost za drugo. Prepričan sem, da razumete, da moramo dobro pretehtati, kaj zamujamo, ko zapravljamo čas pri eni dejavnosti, četudi je ta sama po sebi povsem dobra.
Pred časom sem imel govor z naslovom »Dobro, boljše, najboljše«. V tem govoru sem rekel, »da samo zato, ker je nekaj dobro, še ni zadosten razlog, da to delamo. Številne dobre stvari, ki jih lahko počnemo, zdaleč presegajo naš razpoložljivi čas, da bi jih opravili. Nekatere stvari so boljše kot samo dobre in to je tisto, kar bi v našem življenju moralo imeti prednost. /…/ Opustiti moramo nekatere dobre stvari, zato da se odločimo za druge, ki so boljše ali najboljše.«1
Bodite daljnovidni. Kako na našo prihodnost vplivajo odločitve, ki jih sprejemamo sedaj? Ne pozabite, kako pomembno je, da si pridobimo izobrazbo, preučujemo evangelij, obnavljamo zaveze z zakramentom in hodimo v tempelj.
II
Vprašanje »Kam bo to pripeljalo?« je prav tako pomembno pri odločanju, kakšno oznako si damo oziroma kaj mislimo o sebi. Najpomembneje je, da je vsak od nas Božji otrok s potencialno usodo večnega življenja. Vsaka druga oznaka, vključno s poklicem, raso, telesnimi lastnostmi ali častjo, je z vidika večnosti začasna oziroma neznatna. Ne odločite se, da boste sebe označili oziroma o sebi mislili tako, da bi si omejevali cilj, za katerega si morda prizadevate.
Moji bratje, in moje sestre, ki nemara gledate ali berete to, kar tu pravim, upam, da veste, zakaj vam voditelji dajemo nauke in nasvete, ki jih dajemo. Radi vas imamo in nebeški Oče in njegov Sin, Jezus Kristus, vas imata rada. Njun načrt za nas je »veliki načrt sreče« (Alma 42:8). Njun načrt in njune zapovedi, uredbe in zaveze nas vodijo do največje sreče in radosti v tem in v prihodnjem življenju. Kot Očetovi in Sinovi služabniki učimo in svetujemo, kot nam narekujeta po Svetem Duhu. Ne želimo si drugega kot to, da govorimo resnico in vas spodbujamo, da delate, kar sta Bog in Sin začrtala kot pot v večno življenje, kar je »največji od vseh Božjih darov« (Nauk in zaveze 14:7).
III
Tule je še en primer, kako odločitve, sprejete v sedanjosti, vplivajo na prihodnost. Ta primer se nanaša na odločitev, da se sedaj žrtvujemo, da bomo dosegli pomemben cilj v prihodnosti.
Na kolski konferenci v Caliju v Kolumbiji je neka sestra povedala, da sta se z zaročencem želela poročiti v templju, vendar je bil takrat najbližji v daljnem Peruju. Dolgo časa sta varčevala denar za avtobusni vozovnici. Končno sta stopila na avtobus za Bogoto, ko pa sta tja prispela, sta spoznala, da so vsi sedeži na avtobusu za Limo v Peruju zasedeni. Lahko bi šla domov, ne da bi se poročila, ali pa bi se poročila izven templja. Na srečo je obstajala tretja možnost. Z avtobusom bi se lahko odpeljala v Limo, če bi bila pripravljena ves čas vožnje, ki je trajala pet dni in pet noči, sedeti na tleh. Odločila sta se, da to storita. Rekla je, da je bilo težko, čeprav so jima nekateri potniki včasih odstopili sedež, da so se sami lahko pretegnili na tleh.
V govoru te sestre me je očarala izjava, ko je rekla, da je bila hvaležna, da sta z možem lahko šla v tempelj na tak način, ker je to spremenilo njun pogled na evangelij in njune občutke glede poroke v templju. Gospod ju je nagradil z rastjo, ki izhaja iz žrtvovanja. Povedala je tudi, da sta s tem petdnevnim potovanjem v tempelj dosegla veliko več v smislu poglabljanja njune duhovnosti kot s številnimi drugimi obiski templja, ki niso zahtevali nobene žrtve.
V letih, odkar sem slišal to pričevanje, sem se spraševal, kako drugačno bi bilo življenje tega mladega para, če bi se odločila drugače – opustila neizogibno žrtev, da bi se poročila v templju.
Bratje, v življenju sprejemamo neštete odločitve, nekatere velike in druge navidezno majhne. Če se ozremo nazaj, lahko vidimo, kako zelo so nam nekatere odločitve spremenile življenje. Bolje se odločamo takrat, ko pogledamo možnosti in pomislimo, kam nas bodo pripeljale. Če bomo to delali, bomo upoštevali nasvet predsednika Russella M. Nelsona, naj začnemo s ciljem v mislih.2 Za nas je konec vedno na poti zavez skozi tempelj v večno življenje, ki je največji od vseh Božjih darov.
Pričujem o Jezusu Kristusu in o učinkih njegove odkupne daritve in o drugih resnicah njegovega večnega evangelija, v imenu Jezusa Kristusa, amen.