Poslušajmo Gospodov glas
V svetu s tako številnimi rivalskimi glasovi nam je nebeški Oče omogočil, da slišimo in sledimo njegovemu.
Zgodaj zjutraj je svak moji ženi izročil sporočilo, ki ga je pred veliko leti napisala svoji materi. Tistikrat je bila sestra Homer samo majhna deklica. Del njenega sporočila se glasi: »Draga mati, žal mi je, ker danes nisem pričevala – vendar te imam rada.« Ko sva šla na kosilu, sem pomislil, da je to zanimivo. Zato sem se usedel in napisal sporočilo, ki pravi: »Dragi predsednik Nelson, žal mi je, ker danes nisem imel govora – vendar te imam rad.« To se nekako ni zdelo prav. No, pa sva tukaj in srečen sem, da besedam tistih, ki so že govorili na tem zasedanju danes, lahko dodam svoje.
Pred veliko leti sem potoval z majhnim letalom z novo usposobljenim pilotom za krmilom. Na koncu leta smo dobili dovoljenje za pristanek. Ko pa smo se približali tlom, sem v pilotski kabini zaslišal alarm, ki jo pilota opozarjal, naj se »dvigne«. Pilot je pogledal izkušenejšega kopilota, ki je pokazal navzdol, proč od pristajalne steze, in rekel: »Zdaj!«
Naše letalo se je hitro premaknilo na levo in navzdol, se potem dvignilo na ustrezno nadmorsko višino, ponovno začelo s postopkom pristajanja in varno prispelo na cilj. Kasneje smo izvedeli, da je bilo drugo letalo pripravljeno na vzlet. Če bi upoštevali navodila alarma, bi namesto stran zapeljali v nasproti leteče letalo. Ta izkušnja me je naučila dveh pomembnih lekcij. Prvič, v kritičnih trenutkih v življenju bomo slišali več glasov, ki se bodo potegovali za našo pozornost. In drugič, bistveno je, da prisluhnemo pravim.
Rivalski glasovi
Živimo v svetu, kjer se številni glasovi potegujejo za našo pozornost. Med vsemi aktualnimi novicami, tviti, blogi, zvočnimi zapisi in prepričljivimi nasveti od Alexe, Siri in drugih, morda stežka ugotovimo, katerim glasovom lahko zaupamo. Včasih vodstvo v življenju iščemo v množici, misleč, da bomo pri večini našli najboljši vir resnice. Drugič »[omahujemo] na dve strani«1 in se odločimo, da nismo ne mrzli ne vroči.2 Spet drugič sledimo temu, kar je prikladno, in se za vodstvo osredotočimo na en sam glas ali temo ali pa se zanašamo izključno na svojo zmožnost mišljenja.
Čeprav nam vsak od teh pristopov lahko koristi, izkušnje učijo, da niso vselej zanesljivi. To, kar je priljubljeno, ni vedno najboljše. Omahovanje med dvema možnostma ne vodi nikamor. Prikladnost redko vodi do tega, kar je pomembno. Osredotočenost na en sam glas ali temo nam lahko oslabi zmožnost prepoznavanja. In to, da se zanašamo izključno na svoje mišljenje, nas lahko pripelje do hiperintelektualne miselne otopelosti. Če nismo previdni, nas napačni glasovi lahko potegnejo stran od evangelijskega središča na kraje, kjer je težko ohranjati vero, in najdemo le malce več kot praznino, zagrenjenost in nezadovoljstvo.
Poslušanje napačnega glasu
Naj z uporabo analogije in primera iz svetih spisov ponazorim, kaj mislim. Alpinisti nadmorsko višino nad 8.000 metri pogosto omenjajo kot »območje smrti«, ker na tej višini ni dovolj kisika za ohranjanje življenja. Za območje smrti obstaja duhovni ekvivalent. Če preveč časa preživimo na krajih, kjer ni vere, nam navidezno dobronamerni glasovi odvzamejo duhovni kisik, ki ga potrebujemo.
V Mormonovi knjigi beremo o Korihorju, ki je imel takšno izkušnjo. Užival je veliko priljubljenost, zato ker so bila njegova poučevanja »[prijetna] mesenemu umu«3. Rekel je, da starši in preroki učijo nespametna izročila, namenjena omejevanju svobode in ohranjanju nevednosti.4 Trdil je, da bi ljudje morali biti svobodni, da bi počeli, kar bi hoteli, ker so zapovedi nič več kot prikladne izmišljene omejitve.5 Zanj je bilo verovanje v odkupno daritev Jezusa Kristusa »posledica zblaznelega uma,« ki ga je ustvarilo to, da verjameš v bitje, ki ne more obstajati, ker ga ni moč videti.6
Korihor je ustvaril takšen nemir, da so ga privedli pred glavnega sodnika in velikega duhovnika. Vstal je in »z velikimi, napihnjenimi besedami« kritiziral voditelje ter zahteval znamenje. Dobil ga je! Onemel je, tako da ni mogel govoriti. Korihor je nato spoznal, da je bil prevaran in ko je razmišljal o dragocenih resnicah, ki jih je opustil, je objokoval: »Vselej sem vedel.«7
Potem je beračil za hrano, dokler ga ni do smrti poteptala skupina Zoramcev.8 Zadnji verz v njegovi zgodbi vsebuje naslednji trezen razmislek: »In tako vidimo, da hudič poslednji dan noče podpirati svojih otrok, temveč jih naglo zvleče v pekel.«9
Pravi glas
Ker nebeški Oče želi za nas nekaj boljšega, nam omogoča, da slišimo njegov glas. Najpogosteje ga slišimo preko navdihov, ki jih daje Sveti Duh. Sveti Duh je tretji član Božje trojice. Pričuje o Očetu in Sinu,10 bil je poslan, da nas uči vsega11 in nam bo »pokazal vse, kaj naj bi delali«12.
Duh različnim ljudem govori na različne načine in istemu človeku lahko govori na različne načine ob različnih trenutkih. Zaradi tega je spoznavanje različnih načinov, na katere nam govori, vseživljenjsko prizadevanje. Včasih nam govori v »mislih in v srcu«13 s tihim, vendar močnim glasom, ki »je tem, ki [slišijo], prodrl do središča«14. Drugič nam njegovi navdihi »[zaposlujejo] misli« ali »[vplivajo na naša] čustva«15. Drugič nam bo »v prsih zagorelo«16, spet drugič nam dušo navda z radostjo in nam razsvetli um17 ali nam pomiri zaskrbljeno srce18.
Poiščimo njegov glas
Očetov glas bomo našli na različnih krajih. Našli ga bomo, ko molimo, preučujemo svete spise, se udeležujemo cerkvenih sestankov, sodelujemo v verskih pogovorih ali ko gremo v tempelj. Zagotovo ga bomo ta konec tedna našli na konferenci.
Danes smo izkazali podporo petnajstim prerokom, vidcem in razodevalcem. Njihova duhovnost in izkušnje jim dajejo edinstven vidik, ki ga tako zelo potrebujemo. Njihova sporočila so enostavna in povsem jasno povedana. Povedo nam, kar Bog želi, da vemo, najsi je to priljubljeno ali ne.19
Dobro je, če njegov glas iščemo na katerem od teh krajev, še bolje pa, če ga iščemo na številnih. In ko ga slišimo, moramo slediti danim navodilom. Apostol Jakob je rekel: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci.«20 Predsednik Thomas S. Monson pa je nekoč učil: »Bdimo. Čakamo. Poslušamo ta tihi nežni glas. Ko spregovori, modri možje in ženske ubogajo.«21
Ko navodila prihajajo počasi
Na začetku moje poklicne poti so naju s sestro Homer prosili, naj sprejmeva spremembo glede delovne naloge. Tistikrat se nama je to zdela velika odločitev. Zadevo sva preučila, se postila in molila, a odgovor je prišel počasi. Sčasoma sva sprejela odločitev in ukrepala. Ko sva to storila, sva začutila olajšanje in kmalu spoznala, da je bila to ena najboljših odločitev, ki sva jih kdaj sprejela.
Posledično sva se naučila, da odgovori včasih pridejo počasi. To je lahko zato, ker čas ni pravi, ker ne potrebujemo odgovora ali zato, ker nam Bog zaupa, da se bomo sami odločili. Starešina Richard G. Scott je nekoč učil, da bi morali biti hvaležni za takšne trenutke in obljubil naslednje: »Ko živite vredno in ko je vaša izbira uglašena z Odrešenikovimi nauki in ko morate delovati, še naprej zaupajte. /…/ Bog ne bo pustil, da bi se to predolgo nadaljevalo, ne da bi vas opozoril, če ste se napačno odločili.«22
Moramo se odločiti
In zato se moramo odločiti, katerega od vseh glasov bomo poslušali. Ali bomo sledili nezanesljivim glasovom, ki jih zagovarja svet, ali bomo opravili zahtevano delo, da bomo Očetovemu glasu omogočili, da nas bo vodil v naših odločitvah in nas ščiti pred nevarnostjo? Marljiveje bomo iskali njegov glas, lažje ga bomo slišali. To ne pomeni, da njegov glas postaja glasnejši, ampak da se povečuje naša zmožnost poslušanja. Odrešenik je obljubil, da nam bo, če bomo »[prisluhnili njegovim] naukom in [nastavili] uho [njegovim] nasvetom, /…/ dal [več]«23. Pričujem, da ta obljuba drži – za vse nas.
Pred skoraj letom dni smo v tragični avtomobilski nesreči izgubili mojega starejšega brata. Johnova prva leta so bila polna obetov in dosežkov. Toda med odraščanjem sta mu prizadeto telo in um, nepripravljen na sodelovanje, zelo otežila življenje. Čeprav v tem življenju ni prišlo do ozdravitve, na katero je upal, se je John oklepal vere, odločen, da bo po svojih najboljših močeh vztrajal do konca.
Sedaj vem, da John ni bil popoln, vendar sem se spraševal, kaj mu je dalo tolikšno vzdržljivost. Številni glasovi so ga mamili, naj postane ciničen, a se je določil, da ne bo. Namesto tega se je po svojih najboljših močeh trudil, da bi svoje življenje trdno zasidral v evangeliju. Tako je živel, ker je vedel, da bo tu našel glas Učenika, tako je živel, ker je vedel, da se tako lahko nauči.
Zaključek
Bratje in sestre, pričujem, da nam je v svetu s tako številnimi rivalskimi glasovi nebeški Oče omogočil, da slišimo in sledimo njegovemu. Če bomo marljivi, nam bosta on in njegov Sin dala usmeritev, ki jo iščemo, moč, ki jo potrebujemo, in srečo, ki si jo vsi želimo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.