Vse svoje dni priljubljen pri Gospodu
Kako se odzivamo na svoje stiske? Ali čutimo hvaležnost, ker se bolj osredotočamo na svoje blagoslove, kot na svoje težave?
Pandemija covida-19 je ena od številnih preizkušenj in izzivov, s katerimi so se Božji otroci soočili v vsej svetovni zgodovini. Na začetku tega leta smo z mojo ljubo družino preživeli nekaj mračnih dni. Pandemija in drugi vzroki so v našo družino prinesli smrt in bolečino zaradi smrti nekaj naših najdražjih. Navzlic zdravstveni oskrbi, postom in molitvam so v petih tednih na drugo stran tančice prestopili moj brat Charly, sestra Susy in svak Jimmy.
Včasih sem se spraševal, zakaj je Odrešenik jokal, ko je videl Marijino trpljenje zaradi smrti brata Lazarja, čeprav je vedel, da ima moč, da ga obudi, in da bo kmalu uporabil to moč, da bo prijatelja rešil smrti. 1 Čudim se Odrešenikovemu usmiljenju in sočutju do Marije; razumel je nepopisno bolečino, ki jo je čutila ob smrti brata Lazarja.
Mi čutimo enako hudo bolečino, ko doživimo začasno ločitev od svojih ljubljenih. Odrešenik ima popolno sočutje do nas. Ne očita nam naše kratkovidnosti, niti tega, da je naš pogled na naše večno potovanje omejen. Nasprotno, sočustvuje z našo žalostjo in trpljenjem.
Nebeški Oče in njegov Sin Jezus Kristus želita, da bi bili radostni. 2 Predsednik Nelson je učil: »Radost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo. Ko se v življenju osredotočamo na Božji načrt odrešitve, /…/ lahko občutimo radost ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja.« 3
Ko sem bil mlad misijonar, se spomnim trenutka, ko je čudovit misijonar, ki sem ga občudoval, prejel pretresljivo novico. Njegova mati in mlajši brat sta umrla v tragični nesreči. Predsednik misijona je starešini ponudil možnost, da se vrne domov na pogreb. Vendar se je ta misijonar po telefonskem pogovoru z očetom odločil, da ostane in zaključi misijon.
Nedolgo zatem, ko smo služili v istem področju, sva z družabnikom prejela klic v sili; temu istemu misijonarju so tatovi ukradli kolo in ga ranili z nožem. Z družabnikom sta morala peš do najbližje bolnišnice, kjer naj bi se z mojim družabnikom dobila z njima. Na poti do bolnišnice mi je bilo žal za tega misijonarja. Predstavljal sem si, da bo potrt in da se bo zdaj po tej pretresljivi izkušnji gotovo hotel vrniti domov.
Ko pa sva prišla v bolnišnico, sem tega misijonarja videl ležati v postelji, ko je čakal, da ga odpeljejo v operacijsko dvorano – on pa se je smehljal. Pomislil sem: »Kako se lahko smehlja v takem trenutku?« Med okrevanjem v bolnišnici je vneto delil brošure in izvode Mormonove knjige zdravnikom, medicinskim sestram in drugim pacientom. Celo po teh preizkušnjah ni hotel domov. Pravzaprav je do zadnjega dne svojega misijona služil z vero, energijo, močjo in navdušenjem.
Na začetku Mormonove knjige Nefi pravi: »[K]er sem v teku svojih dni videl veliko stisk, vendar ker sem bil vse svoje dni močno priljubljen pri Gospodu.« 4
Razmišljam o številnih preizkušnjah, ki jih je Nefi doživel, in veliko od njih je zajetih v njegovih zapisih. Zaradi njegovih preizkušenj lažje razumemo, da imamo vsi svoje mračne dneve. Ena teh preizkušenj se je zgodila, ko je bilo Nefiju zapovedano, naj se vrne v Jeruzalem, da bi dobil medeninaste plošče, ki jih je imel v lasti Laban. Dva od Nefijevih bratov sta bila maloverna in sta Nefija celo pretepla s palico. Nefi je doživel drugo preizkušnjo, ko se mu je zlomil lok in ni mogel priskrbeti hrane za družino. Ko mu je bilo kasneje zapovedano, naj zgradi ladjo, sta ga brata zasmehovala in mu nista hotela pomagati. Nefi je navkljub tem in številnim drugim preizkušnjam v svojem življenju vedno prepoznaval Božjo dobroto.
Ko so z družino pluli čez ocean v obljubljeno deželo, se jih je nekaj iz Nefijeve družine začelo zabavati, osorno govoriti in pozabili so, da je bila Gospodova moč tista, ki jih je ohranjala. Ko jih je Nefi okaral, so bili užaljeni in zvezali so ga z vrvmi, da se ni mogel premikati. Mormonova knjiga pravi, da sta brata z njim »ravnala zelo osorno«, zapestja in gležnji so mu »zelo otekli in velika je bila bolečina«. 5 Nefija je žalostila trdosrčnost njegovih bratov in včasih ga je gorje potolklo. 6 »Vendar,« je izjavil, »sem se ozrl k svojemu Bogu in slavil sem ga ves dan; in zaradi svojih stisk nisem godrnjal nad Gospodom.« 7
Moji dragi bratje in sestre, kako se odzivamo na svoje stiske? Ali zaradi njih godrnjamo pred Gospodom? Ali tako kot Nefi in moj bivši misijonarski prijatelj čutimo hvaležnost v besedah, mislih in dejanjih, ker se bolj osredotočamo na svoje blagoslove kot na svoje težave?
Naš Odrešenik Jezus Kristus nam je dal zgled med svojim zemeljskim delovanjem. V trenutkih težav in preizkušenj nam le malo stvari prinese večji mir in zadovoljstvo kot služenje soljudem. Matejev evangelij govori o tem, kaj se je zgodilo, ko je Odrešenik izvedel, da je njegovega bratranca Janeza Krstnika dal obglaviti kralj Herod, da bi ugodil Herodiadini hčeri:
»In prišli so Janezovi učenci, vzeli truplo, ga pokopali, potem pa šli in to sporočili Jezusu.
Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim.
Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.
Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: ‘Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.’
Jezus pa jim je rekel: ‘Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!’« 8
Jezus Kristus nam je pokazal, da v časih preizkušenj in nadlog lahko prepoznamo težave drugih. S sočutjem jim lahko pomagamo in jih spodbujamo. In ko to delamo, smo tudi mi duhovno dvignjeni zaradi našega krščanskega služenja. Predsednik Gordon B. Hinckley je rekel: »Najboljši protistrup za skrbi, ki ga poznam, je delo. Najboljše zdravilo za obup je služenje. Najboljša terapija za utrujenost je izziv, da pomagamo nekomu, ki je še bolj utrujen.« 9
V Cerkvi Jezusa Kristusa sem imel veliko priložnosti za skrbno služenje in služenje soljudem. Tedaj čutim, da mi nebeški Oče lajša bremena. Predsednik Russell M. Nelson je Božji prerok na zemlji; je čudovit vzor, kako naj služimo drugim v težkih preizkušnjah. Svoje pričevanje pridružujem pričevanjem številnih drugih svetih, da je Bog naš ljubeči nebeški Oče. Njegovo neskončno ljubezen sem čutil v svojih mračnih dneh. Naš Odrešenik Jezus Kristus razume naše bolečine in stiske. Želi nam olajšati bremena in nas potolažiti. Slediti moramo njegovemu vzoru, tako da služimo in skrbno služimo tistim s še težjimi bremeni, kot so naša. V imenu Jezusa Kristusa, amen.