Potreba po Cerkvi
Sveti spisi jasno učijo o izvoru in potrebi po cerkvi, ki jo s polnomočjem vodi naš Gospod Jezus Kristus.
Pred veliko leti je starešina Mark E. Petersen, član zbora dvanajstih apostolov, govor začel z naslednjim primerom:
»Kenneth in njegova žena Lucille sta dobra človeka, poštena in pokončna. Ne hodita v cerkev in menita, da sta tudi brez nje lahko dovolj dobra. Svoje otroke učita poštenja in kreposti in si pravita, da je to približno vse, kar bi zanje naredila Cerkev.
Sploh pa vztrajata na tem, da potrebujejo vikende za družinsko rekreacijo /…/ [in] obiskovanje cerkve bi jih zares samo oviralo.« 1
Moje današnje sporočilo se nanaša na takšne dobre in versko naravnane ljudi, ki so se prenehali udeleževati oziroma sodelovati v svojih cerkvah. 2 Ko rečem »cerkvah«, vključujem sinagoge, mošeje oziroma druge verske organizacije. Skrbi nas, da je po vsej državi udeležba v vseh izjemno upadla. 3 Če iz kakršnih koli razlogov prenehamo ceniti svojo cerkev, ogrozimo svoje duhovno življenje, zaradi precejšnjega števila tistih, ki se ločijo od Boga, pa se zmanjšajo njegovi blagoslovi v naših državah.
Z udeležbo in udejstvovanjem v cerkvi postanemo boljši ljudje in bolje vplivamo na življenja drugih ljudi. V cerkvi se učimo, kako udejanjati verska načela. Učimo se drug od drugega. Prepričljiv zgled je močnejši od pridige. Druženje s podobno mislečimi nas okrepi. Z udeležbo in sodelovanjem v cerkvi se naša srca, kakor pravi Sveto pismo, »prepletejo skupaj v ljubezni«. 4
I.
Sveti spisi, ki jih je Bog dal kristjanom v Svetem pismu in v sodobnem razodetju, jasno učijo o potrebi po cerkvi. Iz obeh je razvidno, da je Jezus Kristus organiziral cerkev in nameraval, da bo cerkev po njegovi smrti nadaljevala z njegovim delom. Poklical je dvanajst apostolov in jim dal polnomočje in ključe za vodenje le-te. Sveto pismo uči, da je Kristus »glava cerkve« 5 in da so cerkveni uradniki postavljeni zato, »da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa«. 6 Iz Svetega pisma sta seveda jasno razvidna izvor cerkve in zdajšnja potreba po njej.
Nekateri pravijo, da jim udeležba na cerkvenih sestankih ne pomaga. Nekateri pravijo: »Danes se nisem ničesar naučil« ali »nihče ni bil prijazen z mano« ali »prizadeli so me«. Osebna razočaranja nas nikdar ne bi smela odvračati od naukov Kristusa, ki nas je učil, naj služimo in ne da se služi nam. 7 S tem v mislih je drug član opisal, na kaj osredinja svojo udeležbo v cerkvi:
»Pred leti sem spremenil svoj odnos do prihajanja v cerkev. Zdaj nič več ne hodim v cerkev zaradi sebe, ampak da mislim na druge. Potrudim se, da pozdravim ljudi, ki sedijo sami, izrečem dobrodošlico obiskovalcem, /…/ da se javim se za kakšno nalogo. /…/
Skratka, vsak teden grem v cerkev z namenom, da bi bil dejaven, ne pasiven in v življenje ljudi prinašam lepe spremembe.« 8
Predsednik Spencer W. Kimball je učil, da se »bogoslužij na sabat ne udeležujemo, da bi se zabavali oziroma zgolj učili. Gremo, da bi častili Gospoda. To je odgovornost posameznika. /…/ Če se vam je bogoslužje zdelo neuspešno, ste bili neuspešni vi. Nihče ne more častiti namesto vas, sami morate čakati na Gospoda.« 9
Udeležba v Cerkvi nam lahko odpre srce in posveti dušo.
V cerkvi ne služimo sami ali po svoji volji oziroma ko nam ustreza. Običajno služimo kot ekipa. V služenju vidimo iz nebes poslane priložnosti, da se dvignemo nad individualizem našega časa. Služenje, ki poteka pod vodstvom cerkve, nam pomaga premagati osebno sebičnost, ki lahko zavira našo duhovno rast.
So še druge pomembne prednosti, ki jih velja omeniti, četudi na kratko. V cerkvi se družimo s čudovitimi ljudmi, ki si prizadevajo služiti Bogu. To nas opominja, da pri verskem udejstvovanju nismo sami. Vsi potrebujemo druženje z drugimi in cerkvena druženja so za nas in naše sopotnike ter otroke nekaj najboljšega, kar lahko doživimo. Raziskava kaže, da bi brez teh druženj, zlasti med otroki in zvestimi starši, starši vse težje vzgajali otroke v svoji veri. 10
II.
Do zdaj sem govoril o cerkvah na splošno. Zdaj bom govoril o posebnih razlogih za članstvo, udeležbo in sodelovanje v obnovljeni Odrešenikovi Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Seveda razglašamo, da sveti spisi, starodavni in sodobni, jasno učijo o izvoru in potrebi po cerkvi, ki jo s polnomočjem vodi naš Gospod Jezus Kristus. Pričujemo tudi, da je bila obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa ustanovljena zato, da uči polnost Kristusovega evangelija in da z Božjim duhovniškim polnomočjem opravlja uredbe, ki jih potrebujemo, da pridemo v Božje kraljestvo. 11 Člani, ki se odrečejo udeležbi v Cerkvi in se zanašajo zgolj na lastno duhovnost, se ločijo od naslednjih evangelijskih osnov: moči in blagoslovov duhovništva, polnosti obnovljenega nauka ter namer in priložnosti za udejanjanje tega nauka. Zapravijo priložnost, da bi izpolnili pogoje, da bi svojo družino ohranili za večnost.
Še ena velika prednost obnovljene Cerkve je, da nam pomaga duhovno rasti. Rast pomeni spremembo. V duhovnem smislu to pomeni, da se kesamo in se trudimo, da bi se približali Gospodu. V obnovljeni Cerkvi imamo nauk, postopke in navdihnjene pomočnike, ki nam pomagajo, da se pokesamo. Njihov namen ni, niti na članskih svètih, da bi nas kaznovali, kakor pri kazenskem sodišču. Cerkveni članski svèti si ljubeče prizadevajo, da bi nas pripravili na milost odpuščanja, ki je mogoča zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa.
Individualna duhovnost redkokdaj lahko nudi motivacijo in strukturo za nesebično služenje, ki jo nudi obnovljena Cerkev. Čudoviti primeri tega so mladeniči, mladenke in starejši, ki odložijo svoje šolanje ali upokojenske dejavnosti in sprejmejo poklic na misijon. Kot misijonarji delajo med tujci na nepoznanih krajih, ki si jih niso izbrali sami. To velja tudi za zveste člane, ki sodelujejo v nesebičnem služenju, ki mu pravimo »tempeljsko delo«. Nobeno takšno služenje ne bi bilo mogoče brez Cerkve, ki to sponzorira, organizira in vodi.
Versko prepričanje in cerkveno služenje je naše člane naučilo, kako naj si skupaj prizadevajo v korist večje skupnosti. Tovrstna izkušnja in razvoj se ne zgodi v individualizmu, ki tako prevladuje v praksah sedanje družbe. V geografski ureditvi naših lokalnih oddelkov se družimo in sodelujemo z ljudmi, ki jih sicer ne bi izbrali, s tistimi, ki nas učijo in preizkušajo.
Poleg tega, da se tako učimo duhovnih lastnosti, recimo ljubezni, sočutja, odpuščanja in potrpežljivosti, nam to daje priložnosti, da se naučimo delati z ljudmi zelo drugačnih ozadij in mnenj. Ta prednost je številnim našim članom in organizacijam pomagala, da so blagoslovljeni, ker so sodelovali. Sveti iz poslednjih dni so znani tudi po sposobnosti, da vodijo in se združijo v skupnih prizadevanjih. To tradicijo so uvedli naši pogumni pionirji, ki so poselili osrednji zahod in začeli z našo cenjeno tradicijo nesebičnega sodelovanja za skupno dobro.
Večino človekoljubnih in dobrodelnih prizadevanj je treba izpolniti v večjem obsegu z združevanjem in upravljanjem posameznih virov. Obnovljena Cerkev to počne z obsežnimi človekoljubnimi prizadevanji po svetu. Ta vključujejo izobraževalne in medicinske pripomočke, nahranitev lačnih, skrb za begunce, pomoč pri odpravljanju učinkov odvisnosti in številna druga. Naši člani Cerkve so znani po projektih Roke pomoči v naravnih nesrečah. Članstvo v Cerkvi nam omogoča, da sodelujemo pri tako obsežnih prizadevanjih. Člani prav tako plačujejo postna darovanja za pomoč revnim v svoji sredi.
Poleg tega, da imajo naši člani, ki prihajajo v cerkev, ob sebi Duha, uživajo tudi sadove življenja po evangeliju, recimo blagoslov življenja po besedi modrosti ter gmotno in duhovno blagostanje, ki nam je obljubljeno, če živimo po zakonu desetine. Blagoslovljeni smo tudi z nasveti naših navdihnjenih voditeljev.
Najpoglavitnejše pa so avtoritativne duhovniške uredbe, potrebne za večnost, vključno z zakramentom, ki ga prejmemo vsak sabat. Najpomembnejša uredba v obnovljeni Cerkvi je večna zaveza zakonske zveze, ki omogoča nadaljevanje čudovitih družinskih odnosov. Predsednik Russell M. Nelson je to načelo učil na nepozaben način. Rekel je: »Da pridemo v Božjo navzočnost, niso dovolj samo želje. Spolnjevati moramo zakone, ki te [blagoslove] pogojujejo.« 12
Eden teh zakonov je, naj vsak sabat častimo v cerkvi. 13 Naše čaščenje in udejanjanje večnih načel nas zbližata z Bogom in povečujeta našo zmožnost, da ljubimo. Parley P. Pratt, eden prvih apostolov tega razdobja, je opisal, kako se je počutil, ko je prerok Joseph Smith pojasnil ta načela: »Čutil sem, da je Bog zares moj nebeški Oče, da je Jezus moj brat, in da je žena mojega srca nesmrtna, večna družabnica: prijazen angel, ki mi služi in mi je za tolažbo in krono slave na veke vekov. Skratka, sedaj lahko ljubim z duhom in tudi z razumevanjem.« 14
Za konec bi vas rad spomnil, da ne verjamemo, da se dobro lahko doseže samo preko cerkve. Vidimo na milijone ljudi, ki neodvisno od cerkve podpirajo in izvajajo brezštevilna dobra dela. V številnih od teh posamično sodelujejo sveti iz poslednjih dni. Na ta dela gledamo kot na udejanjanje večne resnice, da »Duh razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet«. 15
Navkljub dobrim delom, ki jih je mogoče opraviti brez cerkve, so polnost nauka ter njegove odrešilne in povzdigujoče uredbe na voljo samo v obnovljeni Cerkvi. Poleg tega nam udeležba v Cerkvi daje moč in okrepi vero, kar izhaja iz druženja z drugimi verniki in vzajemnega čaščenja s tistimi, ki si prav tako prizadevajo, da bi ostali na poti zavez in bili boljši Kristusovi učenci. Molim, da bomo vsi neomajni v teh cerkvenih izkušnjah, ko si prizadevamo za večno življenje, največjega od vseh Božjih darov, v imenu Jezusa Kristusa, amen.