Največje premoženje
Vsak od nas mora priti h Kristusu z neomajno predanostjo njegovemu evangeliju.
Sveti spisi govorijo o mladem bogatem oblastniku, ki je stekel k Jezusu, pokleknil k njegovim nogam in s pristno iskrenostjo Učenika vprašal: »[K]aj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus je temu mladeniču, potem ko je ponovil dolg seznam zapovedi, ki jih je zvesto spolnjeval, rekel, naj proda vse svoje imetje, izkupiček nameni revnim, vzame svoj križ in hodi za njim. Zaradi smelosti tega navodila je mlademu oblastniku – navkljub dragim sandalom – zledenela kri v nogah in odšel je stran, užaloščen, kajti sveti spisi pravijo, da je imel »veliko premoženje«. 1
Očitno gre za pomembno svarilno zgodbo o uporabi bogastva in potrebah revnih. A konec koncev je to zgodba o srčni, brezpogojni predanosti božanskim odgovornostim. Z bogastvom ali brez mora vsak od nas priti h Kristusu z enako neomajno predanostjo njegovemu evangeliju, kot se je pričakovala od tega mladeniča. V žargonu današnje mladine se moramo izreči, da smo »čisto za to«. 2
C. S. Lewis si v svoji značilni nepozabni prozi predstavlja Gospoda, ki nam govori nekako takole: »Vašega časa /…/ [ali] vašega denarja /…/ [ali] vašega dela si ne želim [tako močno, kot] si želim [le] vas. [To drevo obrezujete.] Nočem, odrezati veje tukaj in veje tam, hočem /…/ odrezati vse. [In tisti zob.] Nočem vrtati [vanj] oziroma ga plombirati oziroma [zaliti]. [Hočem], da gre ven. [Pravzaprav hočem, da mi predate] naravnega sebe v celoti. /…/ [In] jaz vam bom v zameno dal novi jaz. Pravzaprav vam bom dal sebe: ’Moja /…/ volja bo postala [vaša volja]’.« 3
Vsi, ki bodo govorili na tej generalni konferenci, bodo tako ali drugače govorili to, kar je Kristus rekel temu mlademu bogatašu: »Pridite k Odrešeniku. Pridite povsem predani in z vsem srcem. Vzemite svoj križ, ne glede na to, kako težak je, in mu sledite.« 4 To bodo rekli, ker vedo, da v Božjem kraljestvu ne more biti polovičarskih ukrepov, ne začetkov in postankov, ne obračanja nazaj. Jezus je tistim, ki so prosili za dovoljenje, da pokopljejo svojega umrlega starša ali da se vsaj poslovijo od drugih družinskih članov, strogo in nedvoumno odgovoril. »Prepustite to drugim,« je rekel. »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« 5 Ko se nas prosi nekaj težkega, celo to, kar je v nasprotju s hrepenenjem našega srca, pomnite, da moramo največjo vdanost v življenju izkazati zvestobi, ki jo obljubljamo Kristusovi stvari. Četudi nam Izaija zagotavlja, da je ta na voljo »brez denarja, brez plačila«, 6 – in to je – moramo biti pripravljeni, z besedami T. S. Eliota, da stane »nič manj kot vse«. 7
Seveda imamo vsi nekatere navade ali napake ali preteklost, kar bi nam lahko preprečevalo, da bi se duhovno povsem poglobili v to delo. A Bog je naš Oče in izjemno dobro odpušča in pozablja grehe, ki smo jih opustili, morda zato, ker mu dajemo toliko priložnosti za vajo. V vsakem primeru je božanska pomoč na voljo vsakemu od nas ob vsaki uri, ko začutimo, da bi radi spremenili svoje vedenje. Bog je Savlu »spremenil srce«. 8 Ezekiel je ves starodavni Izrael pozval, naj se otrese preteklosti in si naredi »novo srce in novega duha«. 9 Alma je pozival k mogočni spremembi 10 , ki bo povzročila, da se bo duša razširila, in Jezus sam je učil, da če se »kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva«. 11 Možnost spremembe in življenja na višji ravni je bila nedvomno vselej eden od Božjih darov tistim, ki to iščejo.
Prijatelji, v tem trenutku najdemo vse mogoče delitve in poddelitve, skupine in podskupine, digitalna plemena in politične identitete, z več kot dovolj sovražnosti okrog nas. Morda bi se vprašali, ali bi se lahko prizadevali za »višje in svetejše« 12 življenje, če uporabim izraz predsednika Russella M. Nelsona? Pri tem bi si bilo dobro zapomniti to osupljivo obdobje v Mormonovi knjigi, ko so si ljudje zastavili tole vprašanje in nanj odgovorili takole odločno:
»In zgodilo se je, da med vsem ljudstvom v vsej deželi ni bilo prepira; /…/ zaradi Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi.
In ni bilo zavidanj, ne zdrah, /…/ niti nikakršne poltenosti; in zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka.
Ni bilo roparjev, ne morilcev, niti ni bilo Lamancev, niti nikakršnih drugih –cev, ampak so bili zedinjeni, Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva.
In kako blagoslovljeni so bili!« 13
Kaj je ključ za ta uspešen preboj do zadovoljnega, srečnega življenja? Zajeto je v besedilu ene povedi: »Božj[a] ljubez[en] /…/ je prebivala v srcih ljudi.« 14 Ko Božja ljubezen vzpostavi merilo za naše življenje, za naše medsebojne odnose in nenazadnje naše občutenje do vsega človeštva, potem stare ločnice, označbe, ki nas omejujejo, in umetne pregrade začenjajo izginjati in miru je vse več. Natanko to se je zgodilo v našem primeru iz Mormonove knjige. Nič več ni bilo Lamancev ali Jakobovcev ali Jožefovcev ali Zoramcev. Sploh ni bilo nobenih -cev. Ljudje so prevzeli samo eno nadsvetno identiteto. Rečeno je, da so bili vsi poznani kot »Kristusovi otroci«. 15
Seveda tu govorimo o prvi veliki zapovedi, dani človeški družini – naj ljubimo Boga nadvse srčno, brez zadržkov ali kompromisov, to je z vsem srcem, vnemo, mišljenjem in močjo. 16 Ta ljubezen do Boga je prva velika zapoved v vesolju. Toda prva velika resnica v vesolju je, da nas Bog ljubi natanko tako – nadvse srčno, brez zadržkov ali kompromisov, z vsem svojim srcem, vnemo, mišljenjem in močjo. In ko se te veličastne sile njegovega in našega srca združijo brez omejitev, pride do prave eksplozije duhovne, moralne moči. Potem bo, kakor je zapisal Teilhard de Chardin, »človek že drugič v zgodovini človeštva odkril ogenj«. 17
Takrat, a res šele takrat, lahko uspešno spolnjujemo drugo največjo zapoved, tako da ni površinsko ali začasno. Če Boga dovolj ljubimo in mu poskušamo biti povsem zvesti, nam bo dal sposobnost, zmožnost, voljo in način, kako naj ljubimo bližnje in sebe. Morda bomo takrat znova lahko rekli: »[Z]agotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka.« 18
Bratje in sestre, molim, da nam bo uspelo, kjer je temu bogatemu mladeniču spodletelo, da bomo vzeli Kristusov križ, kakorkoli zahtevno že bo, ne glede na težavo in ne glede na ceno. Pričujem, da bo takrat, ko mu bomo obljubili, da mu bomo sledili, pot tako ali drugače vodila mimo trnove krone in surovega rimskega križa. Ne glede na to, kako premožen je bil naš mladi oblastnik, ni bil dovolj premožen, da bi se izognil srečanju s temi simboli, in tudi mi se ne moremo. Za blagoslov tega, da prejmemo največjega od vseh premoženj – dar večnega življenja – je komajda dovolj, da se nas prosi, naj ostanemo na poti in sledimo velikemu duhovniku vere, ki jo izpovedujemo, naši zvezdi danici, Zagovorniku in Kralju. Z nepoznanim starodavnim Amalekijem pričujem, da mora vsak od nas, »[darovati] vso dušo kot darovanje« njemu. 19 O takšni odločeni, neomajni predanosti pojemo:
V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.